Jedro

Načeloma je pritrditi pritožniku, da ob pravilni uporabi 207. člena ZPP v času prekinjenega postopka tudi v zapuščinskem postopku, v katerem se na podlagi 163. člena ZPP smiselno uporabljajo tudi določila ZPP, če ta zakon ne določa drugače, sodišče ne more in ne sme izvesti nobenega pravdnega dejanja in da se ta prepoved nanaša tudi na izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, kot enega izmed dejanj sodišča. Vendar ta prepoved ni absolutna. Že po naravi stvari namreč ne more veljati za tista pravdna dejanja sodišča, ki jih je dovoljeno opraviti oziroma jih je nujno potrebno opraviti tudi v času, ko je sicer postopek prekinjen.

O tem, katera so ta dejanja, odloča sodišče. Pravilnost njegove ocene, da se neko dejanje sme oziroma ga je nujno opraviti tudi v času prekinitve postopka, pa je lahko predmet pritožbene obravnave. To pa posledično pomeni, da lahko ob pravilni uporabi 207. člena ZPP sodišče prve stopnje v času prekinitve postopka opravlja tudi vsa tista pravdna dejanja, ki se nanašajo na pravdna dejanja oziroma so v zvezi s pravdnimi dejanji, ki jih je sodišče opravilo po lastni presoji kot dovoljena oziroma nujna opravila v času prekinitve postopka. Med takšna dovoljena pravdna dejanja tako med drugim sodita tudi izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse, če je taksna obveznost nastala zaradi vložitve pravnega sredstva zoper takšno opravljeno pravdno dejanje sodišča prve stopnje v času prekinitve postopka in izdaja sklepa o ugovoru zoper tako izdani plačilni nalog za plačilo sodne takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dediča J. Z. zoper plačilni nalog z dne 6. 1. 2021. 2. Zoper ta sklep se je pritožil dedič J. Z. (v nadaljevanju: pritožnik), sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču prve stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi najprej izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je bil predmetni zapuščinski postopek pravnomočno prekinjen od 30. 11. 2017 dalje zaradi teka pravdnih postopkov med dediči v zvezi z zapuščino, nato pa sodišču prve stopnje očita, da je kljub temu dejstvu s sklepom z dne 14. 12. 2020 sklenilo, da se za upravitelja zapuščine po pokojnem A. Z. določi odvetnika L. S. Pritožnik je zoper ta sklep dne 5. 1. 2021 vložil pritožbo, za katero mu je bil izdan plačilni nalog za plačilo sodne takse, zoper katerega je dne 18. 1. 2021 vložil ugovor, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo, posledično pa je primoran vložiti tudi pritožbo zoper ta sklep. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da za postavitev upravitelja zapuščine ni nobenih procesnih ovir, saj naj bi postavitev upravitelja zapuščine bilo potrebno razumeti kot obliko zavarovanja zapuščine, na katerega prekinitev postopka ne vpliva, da so tudi med prekinitvijo postopka dopustna vsa procesna dejanja, ki se nanašajo na upravljanje zapuščine, med drugim tudi terjanje plačila sodne takse za pritožbo zoper odločitev sodišča o postavitvi upravitelja oziroma izdaja plačilnega naloga. Takšno stališče sodišča je po mnenju pritožnika povsem zmotno in v nasprotju z določilom 207. člena ZPP, ki med drugim določa, da ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, da sodišče, dokler traja prekinitev postopka, ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, pravdna dejanja, ki jih opravi ena stranka medtem ko traja prekinitev postopka, pa nimajo nasproti drugi stranki nobenega pravnega učinka, njihov učinek se začne šele, ko se postopek nadaljuje. Pritožnik meni, da se določba 207. člena ZPP uporablja tudi v predmetni zadevi, saj 163. člen ZD narekuje uporabo ZPP, razen če ZD ne določa drugače, kar pa za prekinitev postopka ne velja, saj ZD nima posebnih določb o tej tematiki. Meni, da sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ne bi smelo vročati vlog (vezanih na predloge za imenovanje upravitelja zapuščine), postavljati rokov (npr. za odgovor, izjasnitev), razpisati obravnave (dne 20. 8. 2020), izdati sklepa z dne 14. 12. 2020, zoper katerega je dedič vložil pritožbo, izdati plačilnega naloga za plačilo sodne takse z dne 6. 1. 2021, postaviti roka za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu za plačilo sodne takse z dne 6. 1. 2021, odločiti o ugovoru z dne 18. 1. 2021 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 6. 1. 2021, šteti, da ima predmetna pritožba (kot dejanje ene izmed strank v postopku) kakršenkoli pravni učinek pred nadaljevanjem postopka, v tej zadevi pa po njegovem mnenju tudi ne teče rok za predmetno pritožbo, prav tako ne za kakršnokoli drugo dejanje v tem postopku, tekel pa ni niti rok za pritožbo zoper sklep z dne 14. 12. 2020, niti rok za ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 6. 1. 2021. Ravnanje sodišča prve stopnje tako po oceni pritožnika predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev iz 8. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni sprejelo nobenega sklepa o nadaljevanju postopka, prav tako za kaj takšnega ni nobene podlage, vendar je kljub temu izdalo izpodbijani sklep. V utemeljitev svoje pritožbe se pritožnik sklicuje tudi na sodno prakso, ki je po njegovi oceni povsem jasna in obsežna glede vprašanja posledic prekinitve postopka in v skladu s katero sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj dokler traja prekinitev postopka, posledično tudi ne izdati izpodbijanega sklepa (tako npr. VSL I Cpg 214/2019, VSL I Cp 1041/2018, VDSS Pdp 707/2016, VSL R 390/2016, VSK 11 Ip 252/2015, VDSS Pdp 767/2015 in številne druge odločitve). Med pravdna dejanja, ki jih sodišče ne bi smelo opraviti, po mnenju pritožnika sodi tudi odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog, posledica katerega je predmetna pritožba (npr. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 767/2015 z dne 5. 11. 2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 970/2014 z dne 1. 7. 2014). Iz zadnjih dveh judikatov po mnenju pritožnika izrecno izhaja, da v primerih prekinjenega postopka niti izdaja plačilnega naloga ni mogoča, zato so drugačni argumenti prvostopenjskega sodišča zmotni, v nasprotju s sodno prakso in zlasti v nasprotju z zakonom. Ob zaključku svoje pritožbe pritožnik še dodaja, da bi se predlogi za upravitelja zapuščine in zlasti na tej podlagi izdani sklepi sodišča lahko izdali že bistveno prej, vsekakor pa mnogo pred prekinitvijo predmetnega postopka, če bi bili res tako potrebni, saj predmetna zapuščina teče že od leta 2012 in ni nobenega razloga, da se leta 2021, torej kar devet let po smrti zapustnika, kršijo zakonska določila z izgovorom, da bi bil sicer namen zakonskih določb „izvotljen“. Med prekinitvijo postopka namreč ni čas za sodna dejanja, posebej ne za taka, ki želijo spremeniti oziroma celo nedopustno napolniti povsem jasna zakonska določila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku odločanja glede plačila sodnih taks se glede na določbo 3. odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (1. odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD).

6. Predmet tega pritožbenega obravnavanja je le sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 1. 2021 o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, zato se bo v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijani sklep, ne pa tudi do preostalih pritožbenih navedb pritožnika, ki se nanašajo na (ne)pravilnosti pri izdaji sklepa sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2020 o postavitvi upravitelja zapuščine.

7. V skladu s 1. odstavkom 207. člena ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Dokler traja prekinitev postopka pa v skladu z 2. odstavkom istega zakonskega določila sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Če pa je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, lahko sodnik ali senat na podlagi te obravnave izda odločbo.

8. Načeloma je pritrditi pritožniku, da ob pravilni uporabi 207. člena ZPP v času prekinjenega postopka tudi v zapuščinskem postopku, v katerem se na podlagi 163. člena ZPP smiselno uporabljajo tudi določila ZPP, če ta zakon ne določa drugače, sodišče ne more in ne sme izvesti nobenega pravdnega dejanja in da se ta prepoved nanaša tudi na izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, kot enega izmed dejanj sodišča. Vendar ta prepoved ni absolutna. Že po naravi stvari namreč ne more veljati za tista pravdna dejanja sodišča, ki jih je dovoljeno opraviti oziroma jih je nujno potrebno opraviti tudi v času, ko je sicer postopek prekinjen.

9. O tem, katera so ta dejanja, odloča sodišče. Pravilnost njegove ocene, da se neko dejanje sme oziroma ga je nujno opraviti tudi v času prekinitve postopka, pa je lahko predmet pritožbene obravnave. To pa posledično pomeni, da lahko ob pravilni uporabi 207. člena ZPP sodišče prve stopnje v času prekinitve postopka opravlja tudi vsa tista pravdna dejanja, ki se nanašajo na pravdna dejanja oziroma so v zvezi s pravdnimi dejanji, ki jih je sodišče opravilo po lastni presoji kot dovoljena oziroma nujna opravila v času prekinitve postopka. Med takšna dovoljena pravdna dejanja tako med drugim sodita tudi izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse, če je taksna obveznost nastala zaradi vložitve pravnega sredstva zoper takšno opravljeno pravdno dejanje sodišča prve stopnje v času prekinitve postopka in izdaja sklepa o ugovoru zoper tako izdani plačilni nalog za plačilo sodne takse.

10. Za takšen primer „dopustnega“ pravdnega dejanja med prekinitvijo postopka gre tudi v tem konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 6. 1. 2021 namreč izdalo v zvezi s taksno obveznostjo, ki je pritožniku nastala z vložitvijo pravnega sredstva, t.j. pritožbe z dne 5. 1. 2021. Le-ta pa je bila vložena zoper sklep z dne 14. 12. 2020 o postavitvi upravitelja zapuščine, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo v času, ko je zapuščinski postopek že bil prekinjen, saj je štelo, da gre v primeru postavitve upravitelja zapuščine za ukrep zavarovanja zapuščine, na katerega prekinitev postopka ne vpliva, izpodbija pa ga (tudi) iz razloga, da tega sklepa sodišče prve stopnje v času prekinitve postopka ob pravilni uporabi 207. člena ZPP ne bi smelo izdati. Ker je predmet izpodbijanja s pritožbo torej sklep sodišča prve stopnje, izdan v zvezi s taksno obveznostjo, nastalo za vložitev pravnega sredstva zoper sodno odločbo, ki se izpodbija iz istega razloga, t.j., da je bila izdana nezakonito, t.j. v nasprotju z določilom člena 207 ZPP med prekinitvijo postopka, je bila izdaja takšnega sklepa ob pravilni uporabi 207. člena ZPP tudi med prekinitvijo postopka dopustna in zakonita, kar posledično pomeni, da z izdajo izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni zagrešilo pritožbeno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Drugačno stališče pritožnika pa se ob obrazloženem izkaže za pravno nesprejemljivo oziroma pravno zmotno. Sodna praksa, na katero se v utemeljitev svojih pritožbenih navedb sklicuje pritožnik v pritožbi, namreč za ta primer ni uporabljiva, saj ne gre za primerljive zadeve. V nobeni od teh zadev namreč ni šlo za izdajo plačilnega naloga oziroma sklepa o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pravno sredstvo, vloženo zoper sklep sodišča o ukrepu zavarovanja zapuščine, ki je bil izdan v času prekinitve postopka.

11. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep med prekinitvijo postopka, ne da bi predhodno izdalo sklep o nadaljevanju postopka, pa tudi ne more predstavljati niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi tega pritožniku ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, niti mu ni bila kršena pravica do izjave, poleg tega pa takšno postopanje tudi ne predstavlja t.i. protispisnosti, ki bi lahko bila podana le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo oziroma sklep. V tem primeru pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikove (zatrjevano napačne) presoje o dopustnosti izdaje sklepa sodišča v času prekinitve postopka.

12. Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo ob uporabi pravilne materialno pravne podlage, ki jo v tem primeru predstavljajo določila 34a. člena ZST-1. Le-ta v 1. odstavku določa, da je zoper plačilni nalog, poslan stranki v primeru iz 1. odstavka 34. člena ZST-1, dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

13. Iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu izhaja, da je pritožnik izdanemu nalogu za plačilo sodne takse ugovarjal zgolj iz razloga, ker naj bi ga sodišče izdalo v času, ko ga ne bi smelo izdati zaradi posledic prekinitve postopka po 207. členu ZPP, t.j. smiselno iz razloga, da taksna obveznost sploh ni nastala, ostalih dopustnih ugovornih razlogov po 1. odstavku 34a. člena ZST-1 pa ni uveljavljal, in jih ne uveljavlja niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje, ki je pritožniku pojasnilo razloge za svoje postopanje med prekinitvijo postopka, je zato ob pravilni uporabi 1. odstavka 34a. člena ZST-1 ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi 3. odstavka istega zakonskega določila z izpodbijanim sklepom pritožnikov ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse zavrnilo, saj je v tem primeru ob prej obrazloženi pravilni uporabi 207. člena ZPP taksna obveznost za vloženo pravno sredstvo v skladu s 1. točko 1. odstavka 5. člena ZST-1 nastala že ob vložitvi pravnega sredstva, t.j. pritožbe zoper sklep z dne 14. 12. 2020. 14. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo pritožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter 3. odstavkom 1. člena ZST-1), saj zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločitve (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZIZ in s 3. odstavkom 1. člena ZST-1) pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev.

15. Ker sodišče druge stopnje pritožbi pritožnika ni ugodilo, prične (ne glede na obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 4. obrazložitve izpodbijanega sklepa) glede na 7. odstavek 34a. člena ZST-1 rok za plačilo sodne takse, določen v plačilnem nalogu z dne 6. 1. 2021, teči naslednji dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča pritožniku.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker pritožnik, ki tudi sicer s pritožbo ni uspel, stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.