Jedro

Prvostopenjska odločba je nezakonita, ker je bilo, poleg bistvenih kršitev 8. in 10. člena ZUP, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe, ob upoštevanju drugega odstavka 28. člena ZEN zaradi nepravilnega zastopanja tožnice v upravnem postopku, kršeno načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP, skladno s katerim organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave Republike Slovenije št. 02112-653/2015-4 z dne 5. 1. 2016 in v 2. točki izreka odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 3532-38/2016/2 z dne 1. 7. 2016 se odpravita in se zadeva v odpravljenem delu vrne organu prve stopnje, Geodetski upravi Republike Slovenije, v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo na zahtevo, ki so jo vložili A.A., B.B. in C.C., vsi ..., in D.D., ..., v postopku evidentiranja urejene meje na podlagi 40. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila, da se v k. o. ... evidentira urejeni del meje: - parcele 29/2 s sosednjimi parcelami 29/1, 29/3 in 30/3, - parcele 29/3 s sosednjimi parcelami 28, 29/1 in 800 (1. točka izreka). Grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami je obvezna priloga, urejene meje so označene poudarjeno (2. točka izreka). Stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je bil zahtevi strank za uvedbo postopka priložen ustrezen elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje, potrdil pa odgovorni geodet. Organ prve stopnje je z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo preveril, ali je bila lastnikom parcele, katere meja se je urejala, in lastnikom sosednjih parcel, zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Stranke, ki so se udeležile mejne obravnave, so podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Kot pooblaščenec tožnice je nastopal E.E.. Organ prve stopnje je preveril, ali podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje. Ugotovil je, da je ta pogoj izpolnjen.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje) je z izpodbijano drugostopenjsko odločbo zavrnilo pritožbo tožnice (1. točka izreka) in njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tudi zahteve drugih udeleženih za povrnitev stroškov za vložitev odgovora na pritožbo (3. točka izreka). Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožnica vložila pritožbo, ker po njenih navedbah kot lastnica oziroma solastnica parcel št. 29/1 in št. 28, oboje k. o. ..., v postopku ni sodelovala, niti ni bila z njim seznanjena in nikogar ni nikoli pooblastila, tudi ne E.E., da bi jo zastopal v predmetnem postopku oziroma sploh v kakršnemkoli postopku v zvezi z urejanjem oziroma evidentiranjem meje njenih nepremičnin in da bi v njenem imenu v tej zvezi podajal kakršnekoli izjave. Organ druge stopnje temu ni sledil. Ugotovil je, da na podlagi primerjave podpisa tožnice na listinah upravnega spisa in pooblastila z dne 3. 10. 2015 ni opaziti nepravilnosti, zaradi česar ni dvomiti v verodostojnost podpisa na pooblastilu. Prvostopenjsko odločbo je organ druge stopnje zato potrdil. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprl na 13. člen ZEN.

3. Tožnica v tožbi vztraja, da na mejni obravnavi 2. 10. 2015 ni sodelovala, prav tako pa nihče, še najmanj E.E., ni imel nikakršnega dovoljenja, soglasja ali pooblastila za njeno zastopanje. E.E. ni mogel zastopati njenih interesov, dajati izjav v njenem imenu, jo kakorkoli zastopati. Nikoli se ni strinjala z mejo, ki naj bi se evidentirala v upravnem postopku. Pred vložitvijo pritožbe v postopku ni sodelovala. O postopku ni bila ustrezno in zakonito obveščena. Tudi iz samega pooblastila z dne 3. 10. 2015, katerega ni nikoli podpisala, ne izhaja, da velja za nazaj, da bi se na takšen način lahko štelo, da je kdorkoli že podpisal to pooblastilo, sama ga gotovo ni, da odobrava vsa dotlej opravljena dejanja. Pooblastilo vedno velja od trenutka, ko je podpisano, ob pogoju, da ga je podpisal tisti, ki je naveden kot pooblastitelj. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen. Tožnica se ne strinja s stališčem organa druge stopnje, da okoliščina, da je bilo pooblastilo z dne 3. 10. 2015 datirano kasneje, kot je bila mejna obravnava, ne vpliva na odločitev v zadevi. Meni, da organ druge stopnje tudi ni izvedel ustreznih predlaganih dokazov v zvezi s tem, da podpis na pooblastilu ni njen. Med drugim tudi navaja, da so bile kršene določbe 55. člena ZUP in določbe ZUP o vročanju ter da se s pokazano mejo na mejni obravnavi ne strinja. Sodišču predlaga, naj prvo- in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne organu druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V naknadni pripravljalni vlogi tožnica dodaja, da je bil (po vložitvi tožbe z dne 20. 7. 2016 - opomba sodišča) zoper E.E. podan obtožni predlog ODT ... z dne ... ter izdana kazenska sodba Okrajnega sodišča ... III K ... z dne ..., ki je postala pravnomočna ..., kar je oboje tožnica predložila sodišču. Tožnica pojasnjuje, da je bil z navedeno sodbo E.E. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, in sicer, da je ponarejeno listino uporabil kot pravo, s tem da je na sedež družbe A. d.o.o. v postopku ureditve meje predložil pooblastilo pooblaščencu E.E. za zastopanje v postopku ureditve meje, zastopanje v upravnem postopku ureditve meje in prenos pooblastila za vložitev vloge na geodetsko upravo z dne 3. 10. 2015, ki naj bi ga kot pooblastiteljica podala in podpisala F.F., to je tožnica v predmetnem upravnem sporu, ki pa tega pooblastila ni podala oziroma podpisala.

5. Sodišče je na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) poslalo tožbo v odgovor toženki in strankam upravnega postopka. Odgovor je poslal samo E.E., ki navaja, da je res, kar trdi tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi, torej da ni podpisala pooblastila z dne 3. 10. 2015 oziroma ga ni pooblastila, da jo zastopa v geodetskem postopku oziroma na mejni obravnavi. Toženka je poslala upravni spis zadeve.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po ZEN se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele (prvi odstavek 28. člena). Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje (drugi odstavek 28. člena). Geodetsko podjetje mora vabiti na mejno obravnavo lastnika parcele, katere meja se ureja, in lastnike sosednjih parcel (tretji odstavek 30. člena). Geodetska uprava po prejemu zahteve za evidentiranje urejene meje preveri, ali je bila lastniku parcele, katere meja se ureja, in lastnikom sosednjih parcel, ki so na dan izvedbe mejne obravnave kot lastniki vpisani v zemljiško knjigo, zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi (prvi odstavek 35. člena).

8. Za predmetni upravni spor je bistveno sporno vprašanje, ali je bila tožnica v postopku evidentiranja urejene meje kot solastnica parcele št. 28 in kot (izključna) lastnica parcele št. 29/1, obe k. o. ..., pravilno zastopana po pooblaščencu E.E.. V upravnem postopku je bilo namreč predloženo in s strani upravnih organov upoštevano pooblastilo z dne 3. 10. 2015 (priloga sodnega spisa A8, pooblastilo pa se nahaja tudi v upravnem spisu), v katerem je zapisano, da je tožnica pooblastila E.E., da jo zastopa v postopku ureditve meje med njenimi parcelami št. 28 in št. 29/1 ter mejnimi parcelami št. 29/3, št. 29/2 in št. 30/3, vse k. o. ..., v postopku ureditve meje na parcelah št. 28 in 29/1, k. o. ..., in da kot lastnica parcel dovoljuje prenos pooblastila za vložitev vloge na geodetsko upravo. Vendar tožnica (kot že v pritožbi) trdi, da tega pooblastila nikoli ni podpisala in daE.E. nikoli ni pooblastila za zastopanje v zadevnem postopku evidentiranja urejene meje. Ključne za odločitev v predmetnem upravnem sporu so torej tožničine trditve, da ni bila pravilno oziroma v skladu z zakonom udeležena na mejni obravnavi 2. 10. 2015 in (nadalje) v dosedanjem upravnem postopku evidentiranja urejene meje.

9. Po presoji sodišča tožničini ugovori že v pritožbenem postopku, glede na tedaj razpoložljive dokaze, dejstva in okoliščine, niso bili presojani pravilno, to je celovito in prepričljivo. Namreč, glede na trditve, podane že v pritožbi (in zdaj v tožbi) - da na mejni obravnavi 2. 10. 2015 tožnica sama ni sodelovala, da s postopkom ni bila sploh seznanjena in da tudi ni nikogar pooblastila za njeno zastopanje v zadevnem postopku evidentiranja urejene meje -, je organ druge stopnje svojo presojo glede pristnosti tožničinega podpisa na pooblastilu z dne 3. 10. 2015 in udeležbe tožnice v postopku neustrezno oprl le na svojo ugotovitev, da na podlagi primerjave več podpisov tožnice na različnih listinah "ni opaziti nepravilnosti glede podpisa pooblaščenke" (pravilno pooblastiteljice). Taka obrazložitev v konkretnem primeru posledično ne dosega standardov načela materialne resnice (8. člen ZUP) v povezavi s skrbno presojo dokazov (10. člena ZUP), saj s primerjavo podpisov, ki je organ druge stopnje ni natančneje pojasnil (na primer konkretno v čem ugotavlja, da je podpis na pooblastilu res tožničin, po obliki črk ali podobno) zadeva ni (bila) dovolj razjasnjena glede na tožničine trditve in dokaze, katere je predlagala. Nadalje pa je tožnica v potrditev svojih navedb v sodnem postopku predložila še pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča... III K ... z dne ... (priloga sodnega spisa A9), iz katere je razvidno, kot pojasnjuje tudi tožnica sama, da je bil E.E. s to sodbo izdan kaznovalni nalog, ker je kriv, da je ponarejeno listino uporabil kot pravo s tem, da je na sedež družbe A. d.o.o., v postopku ureditve meje predložil pooblastilo pooblaščencu E.E. za zastopanje v postopku ureditve meje, zastopanje v upravnem postopku ureditve meje in prenos pooblastila za vložitev vloge na geodetsko upravo z dne 3. 10. 2015, ki naj bi ga kot pooblastiteljica podala in podpisala tožnica, ki pa pooblastila ni podala in ne podpisala, s čimer je E.E. storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika, zato mu je bila izrečena pogojna obsodba. Poleg tega je E.E. v odgovoru na tožbo in pripravljalno vlogo tožnice celo sam potrdil, da drži, da na mejni obravnavi ni imel pooblastila tožnice za zastopanje in da je pooblastilo z dne 3. 10. 2015, katerega je dal geodetu, prej podpisal v imenu tožnice kot da ga pooblašča za zastopanje, čeprav to ni bilo res. Ničesar od navedenega v upravnem sporu ni prerekala nobena od strank.

10. V upravnem sporu se lahko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta (tretji odstavek 27. člena ZUP).

11. Sodišče po vsem navedenem zaključuje, da je prvostopenjska odločba nezakonita, ker je bilo, poleg bistvenih kršitev 8. in 10. člena ZUP, ki so po navedenem pod 9. točko obrazložitve te sodbe vplivale na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe, ob upoštevanju drugega odstavka 28. člena ZEN zaradi nepravilnega zastopanja tožnice v upravnem postopku, kršeno načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP, skladno s katerim organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. S tem so bila kršena tudi določila 146. člena ZUP, ki določajo, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Po drugem odstavku 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka v postopku, ta možnost ni bila dana (2. točka), če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka) ter tudi, če pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila (4. točka).

12. Tožnik pa izpodbija tudi drugostopenjsko odločbo. Organ druge stopnje je v 2. točki izreka drugostopenjske odločbe (ki v tem delu predstavlja upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu) zavrnil pritožbene stroške tožnice. Po presoji sodišča je to svojo odločitev napačno - tudi kolikor bi bila zavrnitev pritožbe pravilna, pa ni bila, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe v prejšnjih odstavkih - oprl na določbe 13. člena ZEN, ki v tretjem odstavku sicer določa, da če je upravi postopek uveden na zahtevo stranke, krije osebne stroške zaradi udeležbe in stroške pravnega zastopanja v tem postopku vsaka stranka sama. Vendar gre za določbo, ki ureja stroške, nastale v prvostopenjskem upravnem postopku oziroma pred upravnim postopkom (zaradi upravnega postopka) ter zato določba ni pravilna pravna podlaga za odločanje o pritožbenih stroških, ampak je treba v tem primeru uporabiti ZUP.

13. Sodišče je tožbi torej ugodilo in odpravilo prvostopenjsko odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in v 2. točki izreka drugostopenjsko odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v odpravljenem delu vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora organ tožnici omogočiti udeležbo v skladu z ZEN in ZUP, ob upoštevanju tudi kazenske sodbe Okrajnega sodišča ... III K ... z dne ..., prav tako pa naj upošteva še, da bi morala biti tožnica s svojo pritožbo uspešna, ter ji odmeri stroške pritožbenega postopka v skladu z določbami ZUP, ki urejajo povrnitev stroškov. V presojo preostalih tožbenih ugovorov, ki na odločitev ne vplivajo, se sodišče ni spuščalo.

14. V tožbi predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in predstavnika družbe A. d.o.o. G.G. ter predlaganega angažiranja izvedenca grafološke stroke in ogleda kraja kot nepotrebnih sodišče ni izvedlo, ker upoštevaje vse zgoraj navedene razloge za odpravo izpodbijanih odločb na odločitev v tem upravnem sporu ne bi mogli v ničemer vplivati, torej so nepotrebni. Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijanih odločb ter podatkov iz upravnega spisa.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR ter 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).