Jedro

38. člena ZDRS, ki ureja molčeči umik zahteve za sprejem v državljanstvo, ni mogoče uporabiti v postopkih reševanja vlog po 40. členu ZDRS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 12.10.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ustavila postopek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije za V.S., rojenega 30.7.1953, V.V., rojeno 26.11.1988, V.V., rojenega 30.3.1990 in V.L., rojenega 23.9.1991, ki so vsi zaprosili za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da V.S. ne prebiva na naslovu, ki ga je v vlogi navedel kot naslov stalnega prebivališča. Zato ga je po izvedenem postopku v skladu z določili Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS 26/90 ter 11/91-1) Mestni sekretariat za notranje zadeve z dokončno odločbo z dne 28.7.1993 izbrisal iz registra stalnega prebivalstva. Ker prosilec spremembe naslova ni sporočil, je tožena stranka vročitev obvestila, s katerim je prosilca pozvala, da se zaradi ugotovitve dejanskega stanja zglasi pri upravnem organu, opravila v skladu s 96. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. V tem obvestilu je tožena stranka prosilca seznanila tudi s pravnimi posledicami, ki jih določa 38. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije v primeru molka stranke. Obvestilo je viselo na oglasni deski Mestnega sekretariata za notranje zadeve od 23.6.1994 do vključno 1.7.1994, ko se po 96. členu ZUP šteje vročitev za opravljeno. Ker se prosilec v nadaljnjih treh mesecih, šteto od dneva vročitve obvestila, ni zglasil pri upravnem organu, niti ni opravil nobenega drugega dejanja, potrebnega za dokončanje postopka, brez njegovega sodelovanja pa postopka ni bilo mogoče končati, je tožena stranka ocenila, da se iz opustitve dejanj da sklepati, da stranka ni več zainteresirana za nadaljevanje postopka.

Tožniki v tožbi izpodbijajo navedeni sklep. Navajajo, da se je tožnik V.S. priselil v Slovenijo leta 1979. Tu je končal komercialno šolo in je vseskozi delal v Sloveniji. Tu so se mu rodili otroci, delodajalec pa mu je dodelil stanovanje. Po vložitvi prošnje za pridobitev državljanstva je odpotoval na Kosovo zaradi smrti očeta in matere. Po tem je prišlo do znanih dogodkov, do vojne, ki so preprečili tožniku, da se vrne v Slovenijo. Policija mu je vzela potni list, kar je storila z vsemi Albanci, zaradi mobilizacije in je tako povratek v Slovenijo bil nemogoč. Tožnik je zato zaprosil I.F., da gre na občino in sporoči, kaj se je tožniku zgodilo. Imenovani je odšel, pa so mu povedali, da mora imeti pooblastilo. Tožnik S.V. je zato poslal pisno pooblastilo I., ki je odšel na občino, pa so mu odgovorili, da mora imeti pooblastilo za zastopanje v postopku za pridobitev državljanstva. Tožnik je nato poslal še tako pooblastilo in šele 8.12.1994 so tožnikovemu pooblaščencu I. izročili izpodbijano odločbo, pooblastilo pa obdržali. Iz izpodbijanega sklepa pa tožnik ugotavlja, da je bil tudi brisan iz registra stalnega prebivalstva. Tako ravnanje upravnih organov je protizakonito. V nobenem primeru upravni organ ni smel sklepa nabiti na oglasno desko. Če se je I. pojavil pred upravnim organom s pooblastilom tožnika in če je upravni organ ocenil, da predloženo pooblastilo ni pravo, potem bi moral upravni organ, potem ko je poučil I. kakšno pooblastilo naj prinese, določiti imenovanemu primeren rok za predložitev takega pooblastila in šele po preteku tega roka sklep ali poslati na naslov tožnika na Kosovo ali pa ga nabiti na oglasno desko, če dostava na naslov tožnika ni bila izvedljiva. Tako se nabitje sklepa na oglasno desko pokaže kot protizakonito. Ob vsem tem naj se zasliši imenovani I.F. Tožniki predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz izpodbijane odločbe izhaja in med strankama tudi ni sporno, da so tožniki zaprosili za državljanstvo po določbi 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 1/91-I in 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju ZDRS), po kateri državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu. Ker izpolnjeni pogoji navedenega zakonitega določila dajejo stranki pravico do državljanstva, bi morala po presoji sodišča tožena stranka ugotoviti, ali tožniki izpolnjujejo navedene zakonite pogoje za pridobitev državljanstva ali ne, in v zadevi meritorno odločiti. 38. člen ZDRS, na katerega se sklicuje tožena stranka, res določa, da če je bil postopek za ugotovitev državljanstva ali za pridobitev ali prenehanje državljanstva Republike Slovenije uveden na zahtevo stranke in postopka ni mogoče končati brez njenega sodelovanja, se njen molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v danem roku ne opravi nobenega dejanja, potrebnega za nadaljevanje ali dokončanje postopka oziroma če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresirana za nadaljevanje postopka. Vendar po mnenju sodišča te določbe ni možno uporabiti v postopkih reševanja vlog po 40. členu ZDRS. Tudi uporabe 96. člena ZUP v teh postopkih ni mogoče vezati na 38. člen ZDRS. Po presoji sodišča je tožena stranka v danem primeru ravnala tudi v nasprotju z določbami 1. in 3. odstavka 55. člena ZUP, ki se nanašata na postavitev začasnega zastopnika. Ker tožniki v upravnem postopku niso imeli pooblaščenca, njihovo prebivališče pa je bilo neznano, izvesti pa je bilo potrebno ugotovitveni postopek, so se po mnenju sodišča stekli pogoji za postavitev začasnega zastopnika, ki bi sodeloval v postopku, dokler ne bi nastopil pooblaščenec, na katerega se v tožbi sklicujejo tožniki. Zato bi morala tožena stranka uporabiti navedene določbe in tožnikom postaviti začasnega zastopnika. Ker tega ni storila, za izdajo izpodbijanega sklepa z uporabo 38. člena ZDRS pa ni imela procesne podlage, so bila po mnenju sodišča bistveno kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na rešitev zadeve.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).