Jedro

Sodišče je bilo dolžno presojati vprašanje dovoljenosti oziroma izločitve dokazov le v zvezi z dokazi, ki so bili pridobljeni, izvedeni in upoštevani v konkretnem kazenskem postopku, ne pa dokazov iz drugih, pravnomočno končanih kazenskih postopkov, na katere se izpodbijana sodba ne opira.

Ustavne in zakonske pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca si ni mogoče razlagati tako, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov in da sodišče vedno krši obdolženčevo pravico do obrambe, če ne izvede vseh predlaganih dokazov.

Izrek

Zahteva obsojenega K.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil obsojeni K.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dve leti in sedem mesecev zapora in v to kazen vštet pripor od 30.9.2002 od 19.40 ure dalje. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, glede stroškov postavljenega zagovornika pa je bilo odločeno, da obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojenega K.S., njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec dne 22.11.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, dne 23.12.2003 pa še njeno dopolnitev. V zahtevi uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Obsojenčeve dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti z dne 19.1.2005 ni bilo mogoče upoštevati, ker je bila dopolnitev vložena po preteku 3-mesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Ugotavlja, da obsojenec v zahtevi navaja, da sta mu bili kršeni pravica do poštenega sojenja, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala obramba in ustavna pravica do nepristranskega sojenja, ker naj bi se sodišče seznanilo z uradnimi zaznamki iz drugih spisov, ki niso bili izločeni, pa bi morali biti. Sodišče prve stopnje je navedlo (sodba, strani 13-18), zakaj so dokazi, ki jih je predlagala obramba, nepotrebni. Mnenje izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje natančno povzeto (strani 8-10), na 19. strani sodbe pa je sodišče prve stopnje tudi navedlo, zakaj ni ugodilo predlogu obrambe za postavitev novega izvedenca. Glede na te razloge, ki jih je povzelo tudi sodišče druge stopnje, ne drži trditev, da je bila z zavrnitvijo dokazov prekršena obdolženčeva pravica do obrambe. Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, mora pa po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za odločitev. To pa je sodišče storilo in za svojo odločitev tudi navedlo potrebne razloge. V zvezi z drugim obsojenčevim očitkom vrhovna tožilka ugotavlja, da je na očitek kršitve pravice do nepristranskega sojenja obsojenec dobil odgovor v sodbi sodišča druge stopnje, ki je na 4. in 5. strani sodbe odgovorilo na te navedbe. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa je ta trditev ostala nekonkretizirana in tudi ni jasno, kako naj bi seznanitev z uradnim zaznamkom vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V preostalem delu se obsojenec ukvarja z utemeljevanjem, da se ne strinja z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče, razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec uveljavlja kršitve 29. člena Ustave (pravica do nepristranskega sojenja), 83. člena in 1. do 5. točke 39. člena ZKP; pojasnjuje jih s tem, da se je sodišče seznanilo s štirimi drugimi kazenskimi spisi (v vseh teh primerih naj bi bil oproščen obtožbe), v katerih so bili uradni zaznamki (teh pobliže ne opredeli), ki bi po njegovem mnenju morali biti izločeni, zato naj bi se sodišče "okužilo". Trdi tudi, da višje sodišče naj ne bi upoštevalo njegovih pritožbenih opozoril o "kužni listini", s čimer smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP.

Takšne obsojenčeve navedbe so neupoštevne iz več razlogov, vendar jih vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene iz načelnih razlogov.

Namreč, sodišče je bilo v konkretni kazenski zadevi dolžno, da na podlagi zakonitega in poštenega postopka ugotovi, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe in ali je zanj kazensko odgovoren. V tem smislu je bilo dolžno presojati vprašanje dovoljenosti oziroma izločitve dokazov le v zvezi z dokazi, ki so bili pridobljeni, izvedeni in upoštevani v tem kazenskem postopku, ne pa dokazov iz drugih, pravnomočno končanih kazenskih postopkov, na katere se izpodbijana sodba, kot ugotavlja tudi že sam obsojenec, ne opira. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja (stran 4 in 5), da je to sodišče že presojalo smiselno enake pritožbene navedbe obsojenca in da jih je obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene.

Obsojenec se na več mestih v zahtevi sklicuje tudi na kršitev pravice do poštenega sojenja in s tem v zvezi zatrjuje kršitve 23. in 29. člena Ustave ter "6. člena Konvencije"; sodišče naj bi kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe, med njimi predloge za odreditev drugega izvedenca požarne stroke, ogled, rekonstrukcijo ter predlagal za zaslišanje prič B.F., A.Ž. in M.S., vse to pa naj bi vplivalo na pravilnost sodbe.

Ustavne in zakonske pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca si ni mogoče razlagati tako, kot izhaja iz vložene zahteve in sicer, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov in da sodišče vedno krši obdolženčevo pravico do obrambe, če ne izvede vseh predlaganih dokazov. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov izvede samo tiste dokaze, glede katerih je obramba njihov obstoj in pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Sodišče prve stopnje se je do številnih dokaznih predlogov obrambe obrazloženo opredelilo; na straneh 13-18 sodbe je natančno navedlo, katere dokaze je predlagala obramba (med njimi so tudi tisti, na katere se sklicuje v zahtevi obsojenec) in jih zavrnilo z utemeljitvijo, da niso relevantni za pravilno presojo zadeve. Posebej se je opredelilo tudi do tistih dokaznih predlogov, ki jim osrednjo pozornost namenja tudi vložnik zahteve in s katerimi dokazuje možnost nastanka požara zaradi električne napeljave.

Sodišče prve stopnje je v obsežni obrazložitvi sodbe podrobno povzelo ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu in požarne varnosti M.V.; ta sicer vzroka požara ni mogel določiti, pač pa je ugotovil mesto žarišča požara. Predvsem pa je zanesljivo in argumentirano izključil možnost nastanka požara zaradi prižgane električne žarnice, nameščene blizu sena, ki naj bi bila po navedbah obsojenca vzrok požara.

Izvedenčevo mnenje je bilo podlaga za oceno sodišča prve stopnje, da je do zanetenja ognja prišlo v notranjosti lesene lope v vžigom hitro vnetljive snovi. Ker je izvedenec z gotovostjo izključil elektriko kot vzrok požara, je po oceni sodišča prve stopnje najdba grla žarnice s stekleno bučko - plafonjero na pogorišču za sam požar nepomembna, ker ni povezana z vzrokom požara. Zato je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo kot nepotrebne vse dokazne predloge obrambe, ki se nanašajo na najdbo omenjenih predmetov, način prižiganja luči kot tudi predlog za odreditev drugega izvedenca požarne stroke, saj je ocenilo, da je postavljeni izvedenec podal prepričljivo in strokovno zanesljivo mnenje. Višje sodišče je v okviru pritožbenih navedb obrazloženo pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča glede nastanka oziroma vzroka požara, kot tudi glede prepričljivosti izvedenskega mnenja, zato je tudi samo bilo mnenja, da drug izvedenec ni potreben. Kot neutemeljene je obrazloženo zavrnilo tudi pritožbene navedbe (sodba, stran 7), da naj bi izvedenec s tem, ko je zavrgel grlo z žarnico in bučko, onemogočil dokazovanje.

Po navedenem je treba ugotoviti, da sta se nižji sodišči temeljito ukvarjali z vprašanji, povezanimi z ugotavljanjem vzroka nastanka požara, z domnevnimi pomanjkljivostmi pri delu izvedenca požarne stroke, na katere je opozarjala obramba ter z vsemi drugimi relevantnimi ugovori obrambe in njenimi dokaznimi predlogi. S tem sta sodišči po mnenju vrhovnega sodišča zadostili kriterijem ustavnosodne presoje dokaznih predlogov in zato nista kršili obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti na enak način kot v pritožbi znova problematizira ista vprašanja z navedbami, da je bil izvedenec nestrokoven, pristranski, da je krivo izpovedoval, da je zavrgel oziroma "utajil" dokaze itd. S tem pa uveljavlja v nasprotju z zakonom razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar sodišče teh navedb ni upoštevalo.

Vložnik zahteve tudi navaja, da je bila njegovemu zagovorniku na seji pritožbenega senata odvzeta pravica, da ga "zastopa", ker svoje udeležbe ni najavil v pritožbi in je zato moral na seji "molčati". S tem smiselno uveljavlja kršitev 3. odstavka 378. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da se je seje pritožbenega senata poleg višjega državnega tožilca in obdolženca udeležil tudi zagovornik, ki o seji ni bil obveščen, ker tega ni predlagal. Iz zapisnika o poteku seje senata v navzočnosti strank pa ne izhaja, da bi bila zagovorniku "odvzeta beseda", kot trdi vložnik zahteve, saj je v njem navedeno, da je dal ustrezna pojasnila v zvezi s svojo pritožbo, pri kateri je vztrajal in da je predlagal obdolženčevo oprostitev ali znižanje kazni ter zavrnitev pritožbe državnega tožilca. Zato zatrjevana kršitev ni izkazana.

Vrhovno sodišče je na podlagi vložene zahteve preizkusilo tiste kršitve materialnega ali procesnega zakona (1. odstavek 420. člena ZKP), ki jih je bilo mogoče prepoznati iz vsebine zahteve in ki so konkretizirane ter obrazložene tako, da jih je bilo mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Ostala obširna navajanja vložnika zahteve Vrhovno sodišče ocenjuje kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa, kot je že bilo omenjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena ter 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje odločb nižjih sodišč, ko je bilo ugotovljeno, da je obsojenec brez premoženja, invalid v pokoju in da mu je bila izrečena daljša zaporna kazen.