Jedro

Pritožbene navedbe, da tožniku jubilejna nagrada ne pripada iz razloga, ker ni bila določena v pogodbi o zaposlitvi, ter da je kolektivna pogodba samo „materialnopravni predpis“, ki določa višino in pogoje za pridobitev jubilejne nagrade tožniku, niso utemeljene. Kolektivna pogodba je materialnopravni predpis, ki določa pravice delavcev, ki gredo delavcu ob izpolnjevanju pogojev. Zato delavcu pripadajo posamezne pravice iz delovnega razmerja, določitev posamezne pravice v pogodbi o zaposlitvi pa ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati jubilejno nagrado za deset let delovne dobe pri delodajalcu v znesku 2.186,06 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 474,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške v 8 dneh pod izvršbo, ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zlasti določila 319. člena Obligacijskega zakonika, pri čemer je storilo tudi bistvene kršitve ZPP, zlasti iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je šlo za nesklepčno sodbo (318. člen ZPP), dejansko stanje pa je tudi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Stališče, da se tožnik ni odpovedal jubilejni nagradi s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ker je jubilejna nagrada urejena v kolektivni pogodbi, je zmotno. Sama jubilejna nagrada je res da opredeljena v 59. členu KP, vendar pa nihče ne more pridobiti pravice na osnovi kolektivne pogodbe, če nima sklenjene s toženo stranko istočasno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pravico pridobi delavec le, ko izpolni določeno dobo. Tudi pravice, ki jih delavcu priznava ZDR, lahko le-ta terja ob uveljavitvi le na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je kolektivna pogodba samo „materialnopravni predpis“, ki določa višino in pogoje za pridobitev jubilejne nagrade na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Jubilejna nagrada tudi ne spada med minimalne pravice, ki se jim delavec ne more odpovedati. S pogodbo o zaposlitvi je tako dokazano, da je pridobil tožnik pravico iz kolektivne pogodbe na podlagi pogodbe o zaposlitvi, veljavne v času dopolnitve delovne dobe 10 let pri toženi stranki. Z novo pogodbo o zaposlitvi se je tožnik (2. odstavek 30. člena) izrecno odpovedal vsem premoženjskim in nepremoženjskim zahtevkom iz dosedaj veljavne pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je pogodba o zaposlitvi začela uporabljati s 1. 5. 2012. Sodba je tudi nesklepčna, saj je tožbeni zahtevek postavljen glede na višino plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred pridobitvijo pravice do jubilejne nagrade. KP priznava jubilejno nagrado v višini 100 % povprečne mesečne plače pri toženi stranki na delavca v preteklih treh mesecih, ne pa na plačo tožnika. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožena stranka oporekala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini, kar je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave 17. 6. 2014, pri čemer se je sklicevala na višino jubilejne nagrade po 59. členu KP, takšne višine pa tožnik z dokazi, priloženimi na prvi stopnji, ni z ničemer dokazal. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri delodajalcu v znesku 2.186,06 EUR bruto. Po določilih 59. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke pripada delavcu jubilejna nagrada za 10 let delovne dobe v višini 100 % povprečne mesečne plače na delavca v hranilnici, izplačane v preteklih treh mesecih, pri čemer se jubilejno nagrado izplača pri plači za mesec, v katerem je delavec dopolnil delovno dobo. Kot je sodišče ugotovilo, med strankama ni bilo sporno, da je tožnik pri toženi stranki delal več kot 10 polnih let in mu je tožena stranka v preteklosti že izplačala jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe.

Neutemeljena je pritožbena navedba glede uporabe 319. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), ki določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in če se dolžnik s tem strinja, saj kaj takšnega po izvedenih dokazih ni mogoče ugotoviti.

Ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da tožniku jubilejna nagrada ne pripada iz razloga, ker le-ta ni bila določena v pogodbi o zaposlitvi, ter da je kolektivna pogodba samo „materialnopravni predpis“, ki določa višino in pogoje za pridobitev jubilejne nagrade tožniku. Res je, kolektivna pogodba je materialnopravni predpis, ki določa pravice delavcev, ki gredo delavcu ob izpolnjevanju pogojev, ravno iz navedenega razloga pa delavcu tako posamezne pravice iz delovnega razmerja pripadajo, tako da določitev posamezne pravice iz v pogodbi o zaposlitvi ni potrebna. Pravna podlaga je tako kolektivna pogodba, individualna pogodba o zaposlitvi pa bi eventualno lahko določala višjo boniteto oziroma višjo pravico, seveda ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Tako tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da se je tožnik z novo pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2013 odpovedal vsem premoženjskim in nepremoženjskim zahtevkom iz dotedaj veljavne pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 28. 4. 2012 nima določil, vezanih na jubilejno nagrado in sama pravica izhaja iz podjetniške KP, se tožnik tako s podpisom nove pogodbe z dne 5. 6. 2013 ni mogel na abstraktni ravni odpovedati pravici. Prav tako iz izjave z dne 30. 8. 2013 ne izhaja, da bi se tožnik jubilejni nagradi odpovedal, pač pa se je odpovedal le pravici do sodnega varstva glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tudi iz sporazuma z dne 30. 8. 2013 ne izhaja odpoved jubilejni nagradi, pač pa gre le za dogovor o načinu izplačila odpravnine in zadnje plače. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker naj bi tožniku dosodilo previsoko jubilejno nagrado v višini 2.186,06 bruto, pri čemer je osnova tožnikova plača, ne pa povprečna plača delavca v preteklih treh mesecih pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da ni šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je sodišče odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, res pa je, da je tožnik že v sami tožbi navedel, da postavlja tožbeni zahtevek v višini 100 % svoje plače, ne pa povprečne plače pri toženi stranki, pri čemer je ugotoviti, da je tožena stranka višini sicer oporekala, vendar z ničemer ni dokazala, kakšna je bila povprečna plača pri toženi stranki, tožnik pa seveda tudi ni mogel pridobiti podatkov o povprečni plači. Tako pritožbeno sodišče navaja, da je glede na način pravdanja, ko tožena stranka ni dokazala, kakšna je povprečna plača pri toženi stranki, je sodišče pravilno tožniku v celoti ugodilo in v svoji odločitvi jasno navedlo, da je priznalo tožniku višino iz razloga, ker tožena stranka višini tožbenega zahtevka ni argumentirano oporekala (7. točka obrazložitve), pri čemer sodišče tudi ni bilo dolžno, da bi samo poizvedovalo o višini plače pri toženi stranki, pač pa je bila to dolžnost same tožene stranke oziroma njene pooblaščenke. Sodišče lahko odloča le glede na način pravdanja strank upoštevaje pri tem procesna pravila iz ZPP, upoštevaje pri tem trditveno in dokazno breme strank.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.