Jedro

Terjatev do družbenika na temelju spregleda pravne osebnosti lahko po začetku stečajnega postopka uveljavlja le še stečajni upravitelj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožniki sami nosijo svoje stroške postopka.

Tožniki morajo toženi stranki povrniti njene stroške prvo- in drugostopenjskega postopka, in sicer: prvi tožnik 2.819,64 EUR, drugi tožnik 1038,81 EUR, tretji tožnik 3487,45 EUR in četrti tožnik 74,20 EUR. Te zneske mora plačati vsak od tožnikov v 15 dneh od vročitve tega sklepa. V primeru zamude bo treba plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zoper fizično osebo zaradi njene domnevne odgovornosti na temelju spregleda pravne osebe.

2. Tožniki so navajali, da imajo denarne terjatve do S. d. d. - v stečaju. Pravni temelj zahtevkov tožnikov je bil različen in različna je bila tudi velikost njihovih terjatev. S. d. d., ni bila udeležena v tem postopku. Tožniki so v tem postopku zahtevali izpolnitev svojih terjatev (do S. d.d. - v stečaju) od tožene stranke A. na temelju spregleda pravne osebnosti.

3. Prvostopenjsko sodišče je glede samih terjatev do S. d. d. - v stečaju ugotovilo, da so jih tožniki prijavili v stečajnem postopku nad S. d. d. in so bile terjatve priznane skupaj s kapitaliziranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do dneva začetka stečajnega postopka. Stečajni postopek se je začel 15. 6. 2011 (prvostopenjska sodba, str. 5, r. št. 5).

4. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je bil družbenik S. d. d. druga družba, in sicer H. d. o. o.. Večinski družbenik v H. d. o. o. je bil A., ki je v tem sporu tožena stranka. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je A. obvladoval H. d. o. o., ta pa S. d. d. (prvostopenjska sodba, str. 6). A. ni bil družbenik S. d. d. (prvostopenjska sodba, str. 6).

5. Med družbami je obstajala še povezava v osebi tožene stranke. A. je bil predsednik upravnega odbora S. d. d. in poslovodja H. d. o. o..

6. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija.

7. Tožena stranka je že v prvostopenjskem postopku ugovarjala, da terjatev zoper njo od začetka stečajnega postopka naprej ne morejo več uveljavljati upniki S. d. d.. Terjatve na temelju spregleda pravne osebnosti naj bi smel v stečajnem postopku uveljavljati le še stečajni upravitelj (350. člen ZFPPIPP). Pri tem se je tožena stranka sklicevala tudi na odločbo z opr. št. VSL I Cpg 978/2012 z dne 17. 10. 2012. 8. Prvostopenjsko sodišče je v majhnem delu (glede 1.524,96 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od zahtevanih 39.037,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo zahtevka drugega tožnika. V preostanku je zahtevkoma ugodilo. V celoti je ugodilo zahtevkom ostalih treh tožnikov.

9. Prvostopenjsko sodišče se z ugovorom tožene stranke izrecno ni strinjalo in tudi ne s prej navedeno odločbo VSL. V svoji, sedaj s pritožbo izpodbijani odločbi je kot odločilni razlog za svojo odločitev navedlo, da naj bi stečajni upravitelj smel uveljavljati le takšne terjatve, katerih imetnik je stečajni dolžnik in terjatve, ki spadajo v stečajno maso. Po mnenju prvostopenjskega sodišča stečajni dolžnik ne more uveljavljati terjatev, katerih imetnik je upnik in jih upnik uveljavlja zoper tretjo osebo in ne zoper stečajnega dolžnika. Takšne terjatve naj bi bile del premoženja nekoga drugega in naj ne bi bile del premoženja stečajnega upnika. Kot dodaten razlog je navedla prvostopenjska sodba še, da delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo niso takšne pravne osebe, za katere bi veljal 348. člen ZFPPIPP, saj za obveznosti teh dveh vrst družb ne odgovarjajo tudi njuni družbeniki.

10. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V bistvenem delu pritožba vztraja pri pravnem stališču, ki ga je podala že v teku prvostopenjskega postopka. To pa je, da z začetkom stečajnega postopka upniki družbe nimajo več upravičenja za uveljavljanje zahtevkov na temelju spregleda pravne osebnosti. Sklicuje se na 348. do 351. člen ZFPPIPP.

11. V odgovoru na pritožbo z dne 17. 4. 2015 je tožeča stranka takšnemu stališču nasprotovala.

12. Tožeča stranka je vložila še vlogo: „Replika k odgovoru na pritožbo“ in sicer 22. 6. 2015. Te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožnikov nasprotnik ima namreč pravico odgovoriti na pritožbo v 15 dnevih od vročitve pritožbe (prvi odstavek 344. člena ZPP). Na pritožbo lahko odgovori tudi v več vlogah. Vsekakor pa morajo biti vloge vložene v petnajstdnevnem roku. Vloga z dne 22. 6. 2015 je bila vsekakor vložena prepozno.

13. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo na temelju tretjega odstavka 354. člena ZPP, razveljavilo prvostopenjsko sodbo in tožbo zavrglo.

I. RAZLOGI a) Zahtevek na temelju spregleda pravne osebnosti

14. Prvi odstavek 7. člena ZGD-1 določa, da za družbene obveznosti odgovarja družba. Glede na drugi odstavek 7. člena ZGD-1 lahko odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družbeniki, če tako določa zakon.

15. Prvi odstavek 8. člena ZGD-1 je miselno nadaljevanje drugega odstavka 7. člena ZGD-1. Določa dvoje: da družbeniki odgovarjajo za dolgove družbe (katere družbeniki so), in pa pod kakšnimi predpostavkami odgovarjajo. Predpostavke so naštete v štirih črticah (alinejah) prvega odstavka 8. člena ZGD-1. 16. Iz takšne ureditve se torej lahko brez težav sklepa, pri kakšnih dejanskih stanjih se lahko uporabi prvi odstavek 8. člena ZGD-1. Temeljna predpostavka je v vsakem primeru, da imajo upniki neke gospodarske družbe terjatve do družbe. Vendar to samo po sebi še ne zadošča. Družbeniki so lahko odgovorni za terjatve družbinih upnikov (do družbe) le, če dodatno izpolnjujejo še predpostavke katerega od štirih, v prvem odstavku 8. člena ZGD-1 podanih dejanskih stanov. Družbenik odgovarja za obveznosti torej na primer, če ima upnik sicer terjatev do družbe, vendar pa je družbenik pravno osebe zlorabil za doseganje cilja, ki je sicer družbeniku prepovedan (1. črtica prvega odstavka 8. člena ZGD-1).

17. Upnik terjatve do družbenika (na temelju prvega odstavka 8. člena ZGD-1) je tista (ista) oseba, ki ima zahtevek do družbe. To sicer ni razvidno iz samega zakonskega besedila, ki v zvezi s tem ne določa ničesar. Tako pa je odločila že odločba VS RS, opr. št. III Ips 145/2005 (r. št. 28).

18. Upniku terjatve do družbe nastane torej, če so izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 8. člena ZGD-1, še terjatev do družbenikov. Za isto obveznost torej lahko (če so izpolnjene predpostavke za odgovornost na temelju prvega odstavka ZGD-1) odgovarjata dve različni osebi: družba in še družbeniki. Družbeniki odgovarjajo tako že na temelju zakona. Materialnopravni položaj je podoben kot v tistih položajih, v katerih za isto obveznost odgovarja več oseb, npr. pri solidarnih dolgovih, pri poroštvu ali pristopu k dolgu, če se našteje nekaj najbolj običajnih primerov.

b) Tožbeno upravičenje

19. Splošno pravilo je, da lahko uveljavlja terjatev tista oseba, ki je njen imetnik. Materialna pravica in procesno upravičenje se torej praviloma pokrivata. Procesno upravičenje ima torej praviloma imetnik terjatve. Zadošča pravzaprav že, da trdi, da je imetnik terjatve.

20. Procesno upravičenje upnikov družbe se po začetku stečajnega postopka spremeni. Sicer ga upniki ne izgubijo, uveljavlja pa se lahko le še na poseben način, s prijavo terjatev v stečajnem postopku. Takšna ureditev je nujna zato, da se dosežeta bistvena cilja stečajnega postopka, to pa je enakomerno poplačilo upnikov in pa prenehanje pravne osebe.

21. S stečajem se spremeni tudi pravni položaj upnikov, ki uveljavljajo terjatve do družbenikov, le da na drugačen način. Z začetkom stečajnega postopka se namreč začnejo uporabljati „Posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika“. Takšen je naslov pododdelka 5.8.3. v ZFPPIPP. Ta pravila veljajo v stečajnem postopku nad osebno družbo in nad drugo pravno osebo, za katere obveznosti odgovarjajo družbeniki (tč. 1 in 2 348. člena ZFPPIPP).

22. Ni dvoma, da ta posebna pravila veljajo za osebne družbe; zakonsko besedilo je jasno. Postavilo pa bi se kvečjemu lahko vprašanje, ali veljajo tudi za kapitalske družbe in njihove obveznosti. Odgovor na takšno vprašanje je pomemben zato, ker so v tej zadevi upniki (tožniki) zahtevali od A., da poravna terjatve do delniške družbe. Delniška družba pa je vrsta kapitalske družbe.

23. Ker za obveznosti delniške družbe na temelju spregleda pravne osebnosti odgovarjajo družbeniki (prvi odstavek 8. člena ZGD-1), kar določa zakon in je to tudi nedvoumno tako določeno (drugi odstavek 7. člena ZGD-1), torej veljajo posebna pravila tudi za terjatve do družbenikov delniške družbe. S tem je odgovorjeno na pomislek prvostopenjske sodbe, da takšna pravila ne morejo veljati za delniško družbo, ker za obveznosti družbe ne odgovarjajo družbeniki. V resnici odgovarjajo, čeprav pod posebnimi predpostavkami. Prav okoliščina, da družbeniki kapitalske družbe sploh lahko odgovarjajo za obveznosti družbe, je bila v literaturi že kritizirana, in ne le enkrat. 24. Z začetkom stečajnega postopka postane torej del stečajne mase tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na temelju njegove odgovornosti za obveznosti družbe (prvi odstavek 350. člena ZFPPIPP). Preneha tudi pravica upnikov uveljavljati zahtevke iz prvega odstavka 350. člena ZFPPIPP zoper osebno odgovornega družbenika.

25. Glede uporabe 348. člena ZFPPIPP in naslednjih za kapitalske družbe še ni sodne prakse (razen že prej naveden odločbe VSL) in ni literature. Pritožbeno sodišče sicer nima dvoma, da se 348. člen in naslednji ZFPPIPP nanašajo enako na osebne in kapitalske družbe, in da se pri kapitalskih družbah lahko uporabljajo za zahtevke na temelju spregleda pravne osebnosti. Zakonsko besedilo je glede tega dovolj jasno, da ne bi smelo biti dvomov. Ne glede na to je pritožbeno sodišče preizkusilo, kakšen bi lahko bil zakonodajalčev namen pri vzpostavitvi takšne ureditve.

26. Edino dosegljivo stališče v literaturi se nanaša na terjatve do družbenikov osebnih družb. Smisel tretjega odstavka 350. člena ZFPPIPP vidi v enakem obravnavanju upnikov (46. člen ZFPPIPP; Plavšak v ZFPPIPP, Ljubljana 2008, str. 262). Ratio legis zakonske ureditve vidi tudi pritožbeno sodišče v tem, da se skuša preprečiti neenak položaj upnikov. Gotovo bi imel v morebitnem postopku zoper družbenika prednost tisti upnik, ki bi začel postopek zoper družbenika pred vsemi ostalimi. Če bi bilo takšnih upnikov več, bi imel prednost tisti, ki bi prvi začel s postopkom ali pa tisti, katerega postopek bi se prvi končal, saj bi bil tako v najboljšem položaju za poplačilo. S koncentriranjem upravičenja za vodenje postopka pri stečajnem upravitelju se poleg tega razreši še en problem, to pa je, da je odgovornost družbenikov lahko omejena, na primer, če so družbeniki pravne osebe ali pa (kot pri spregledu pravne osebnosti) tudi vrednostno, na določen znesek. Če lahko uveljavlja terjatve le stečajni upravitelj, ne more priti do situacije, ko bi več oseb zahtevalo poplačilo svojih terjatev od družbenika, katerega odgovornost je tako ali tako omejena, in bi bil zato iz tega razloga del postopkov vnaprej obsojen na neuspeh. V vsem tem je mogoče videti ratio legis veljavne ureditve. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da tretji odstavek 350. člena ZFPPIPP ni, kolikor se nanaša na osebne družbe, nobena posebnost slovenskega prava. Vsebinsko enako normo pozna npr. nemško insolvenčno pravo (§ 93 Insolvenzordnung, § 172 odstavek dva Handelsgesetzbuch). Na kapitalske družbe pa se ne nanaša zato, ker nemško pravo ne pozna spregleda pravne osebnosti in se mu zato ni treba ukvarjati še s tem vprašanjem.

27. Pritožbeno sodišče tudi ne meni, da bi tretji odstavek 350. člena ZFPPIPP pomenil nedopusten odvzem pravice upniku družbe. Zoper to govori vsaj ena pomembna okoliščina. Ta pa je, da družbenik uveljavlja do družbenika tisto (isto) terjatev, ki jo sicer ima do družbe. Z začetkom stečajnega postopka se mu terjatev ne odvzame, temveč se skrči krog oseb, zoper katere jo lahko uveljavlja družbenik sam. Sedanja ureditev, zlasti tretjega odstavka 350. člena ZFPPIPP pa pripelje do tega, da so vsi stečajni upniki obravnavani enako, kar je povsem v skladu z Ustavo (14. in 22. člen Ustave).

28. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov, zaradi katerih bi v prejšnjih odstavkih opisani zakonodajni namen ne mogel veljati tudi za vse ostale pravne osebe, pri katerih lahko tudi družbeniki odgovarjajo za družbine obveznosti. S tem so mišljene predvsem kapitalske družbe.

29. Pravni pomen tretjega odstavka 350. člena ZFPPIPP ni v tem, da bi upniku odvzel terjatev, kot je to domnevala prvostopenjska sodba. Besedilo tretjega odstavka 350. člena ZFPPIPP namreč govori o tem, da pridobi z začetkom stečajnega postopka stečajni upravitelj zgolj „pravico za račun stečajne mase uveljaviti zahtevke“. Ne pridobi torej zahtevkov, lahko jih pa začne uveljavljati.

30. Če so bile izpolnjene predpostavke po prvem odstavku 8. člena ZGD-1 je do začetka stečajnega postopka upnik lahko uveljavljal terjatev, ki jo je sicer imel do družbe, tudi do družbenika. Z začetkom stečajnega postopka njegova pravica do uveljavljanja terjatve preneha. Ne preneha terjatev kot takšna, temveč preneha procesno upravičenje. Za takšen pravni položaj v slovenščini ni posebnega izraza, v nemščini pa se zanj uporablja izraz „Prozessstandschaft“ ali pa „Prozeßstandschaft“ (slovenski prevod bi lahko bil: „postopništvo“). Slovenska literatura to pozna že dolgo; prva omemba problema se najde v Sajovic, Civilni pravdni postopnik, Ljubljana 1939, kom. k § 103, pod 1. Obširnejši opis tega pravdnega položaja pa je v Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 185, pod II. Primeri „postopništva“ v slovenski sodni praksi sicer niso posebej pogosti, redki pa tudi niso. Vsako leto se začne nekaj sto postopkov na temelju 6. točke prvega odstavka 146. člena ZASP, v katerih kolektivna organizacija uveljavlja pravice avtorja ali imetnika avtorski sorodne pravice „v svojem imenu in za račun avtorjev“ (tako prvi odstavek 146. člena ZASP na začetku). Uveljavlja torej nekomu drugemu (t. j. avtorju) pripadajočo pravico, vendar pa v svojem imenu. Uveljavlja pa jo tako, da zahteva plačilo v svojo korist. Šele v naslednjem koraku se zbrani denar (znotraj kolektivne organizacije) razdeli v korist avtorjev, in torej „pride na njihov račun“.

31. Da je zakonodajalec prav hotel, da z začetkom stečajnega postopka preneha upravičenje upnika za vodenje postopka, je še toliko boj jasno razvidno iz četrtega odstavka 350. člena ZFPPIPP in pa 351. člena ZFPPIPP. Stečajni upravitelj lahko vstopi v pravdo, ki jo je že pred začetkom stečajnega postopka začel upnik zoper stečajnega dolžnika. Po začetku stečajnega postopka upnik tudi ne more začeti z izvršilnim postopkom; začetek lahko poslej predlaga le še stečajni upravitelj in v korist stečajne mase. Vodenje postopkov zoper družbenike je torej koncentrirano v rokah stečajnega upravitelja.

32. Opisana ureditev je razmeroma nova. Uveljavil jo je šele ZFPPIPP, ki je začel veljati v letu 2008. Njegov predhodnik, ZPPSL, takšne ali podobne ureditve ni poznal. 33. Na sodbo z opr. št. VS RS III Ips 145/2005 se sklicuje prvostopenjsko sodišče in v pritožbenem postopku tudi obe stranki; vsaka si jo razlaga tako, kot meni, da bi to lahko bilo njej v prid. Odločilno je, da je sodba z dne 14. 6. 2007. Nanaša se še na zakonsko stanje pred uveljavitvijo ZFPPIPP. V njej zavzeto pravno stališče se torej ne more nanašati na stanje, ki je nastalo z uveljavitvijo ZFPPIPP in torej za interpretacijo 348. člena ZFPPIPP in nasl. ne more biti uporabno.

34. Terjatev do družbenika lahko torej po začetku stečajnega postopka uveljavlja le še sam stečajni upravitelj. Enako stališče je bilo zavzeto že v prej navedeni odločbi opr. št. VSL I Cpg 978/2012, s katerim se torej pritožbeno sodišče strinja. V tej zadevi je S. d. d. že v stečaju; tožba je bila vložena 22. 6. 2011, torej celo že po začetku stečajnega postopka. Terjatve do A. so uveljavljali upniki, zato je bilo potrebno tožbo zavreči. 35. Razmeroma velik del obrazložitve je prvostopenjska sodba posvetila vprašanju, ali je lahko za obveznosti družbe odgovoren družbenik družbenika te družbe. Tožena stranka A. namreč sploh ni bila družbenik S. d. d. - v stečaju, temveč le družbenik H. d. o. o.; ta družba pa je bila družbenik S. d. d. - v stečaju. Na to vprašanje, ki ga načenja tudi pritožba, pritožbenemu sodišču ni treba odgovoriti. Gre namreč za problem, kdo je lahko dolžnik materialnopravnega zahtevka in torej problem, ki se tiče pravilne uporabe prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Ne glede na to, kakšen je odgovor na takšno vprašanje, je procesno upravičenje za vodenje vsakršnega postopka zoper družbenika in s tem tudi zoper družbenikovega družbenika (če ta sploh lahko odgovarja), prešlo na stečajnega upravitelja (tretji odstavek 350. člena ZFPPIPP).

36. Ker je bilo potrebno tožbo zavreči, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi razlogi ni bilo potrebno ukvarjati.

II. STROŠKI POSTOPKA

37. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo prvostopenjskega sodišča in je tožbo zavrglo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka.

38.Ker tožena stranka v postopku ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške prvo- in drugostopenjskega postopka.

a) Stroški prvostopenjskega postopka

39. Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku zahtevala povrnitev nagrade za postopek in za narok, potne stroške v višini po 61,05 EUR za vsako od štirih voženj iz Celja v Ljubljano in nazaj, povrnitev stroškov po tar. št. 6001 v višini 50,00 EUR, DDV in pa povrnitev različnih stroškov v zvezi z začasno odredbo.

40. O povrnitvi stroškov z začasno odredbo se odloča le v postopku o izdaji začasne odredbe, zato o njih pritožbeno sodišče ne more odločati. Poleg tega se ni vodil le en sam postopek za izdajo začasne odredbe. Predlog tožene stranke je bil tudi nedoločen, saj ni niti navedla, za katerega od postopkov želi povrnitev stroškov.

41. Ker so bili v teku prvostopenjskega sojenja le trije naroki za glavno obravnavo (21. 5. 2013, 3. 12. 2013 in 30. 9. 2014), je tožena stranka upravičena do povrnitve potnih stroškov za te tri naroke. Upravičena je do povrnitve 183,15 EUR.

42. Tožena stranka je upravičena do nagrade za postopek in do nagrade za narok (tar. št. 3100 in 3102), količnik za obe skupaj znaša 2,5. Glede na vrednost spornega predmeta je upravičena do povrnitve 3.572,50 EUR.

43. Upravičena je tudi do povrnitve stroškov v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 in ne 50,00 EUR, kot je zahtevala.

44. Ob upoštevanju DDV je torej upravičena do povrnitve 4.606,29 EUR.

b) Stroški pritožbenega postopka

45. Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za postopek in stroške administrativnih storitev v višini 50,00 EUR.

46. Upravičena je do nagrade za postopek po tar. št. 3210 v višini 2.286,40 EUR, do povrnitve 20,00 EUR (in ne 50,00 EUR) po tar. št. 6002 in do DDV po tar. št. 6007. Upravičena je torej so skupaj 2.813,81 EUR.

c) Razdelitev stroškov med sospornike, plačilni rok in obresti

47. Tožniki so bili štirje in so bili navadni sosporniki. Uveljavljali so po velikosti zelo različne glavnične terjatve (107.174,10 EUR, 40.562,72 EUR, 131.329,28 EUR in 2.474,56 EUR). Vrednost vseh terjatev skupaj je znašala 281.413,15 EUR. Ker so bili deleži njihovih terjatev zelo različni (38 %, 14 %, 47 % in 1 %), morajo v takšnem razmerju tudi nositi stroške tožene stranke.

48. Skupni stroški prvo- in drugostopenjskega postopka znašajo 7.420,10 EUR. Od tega mora prvi tožnik nositi 2.819,64 EUR, drugi tožnik 1.038,81 EUR, tretji tožnik 3.487,45 EUR in četrti tožnik 74,20 EUR.

49. Te zneske bodo morali tožniki povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bodo s plačilom zamudili, bodo morali plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.