Jedro

OZ od predkupnega upravičenca zahteva le razveljavitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) in sklenitev nove pogodbe pod istimi pogoji, ne zahteva pa razveljavitve razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in prenosa lastninske pravice (vknjižbe). Tožeča stranka namreč izbrisno tožbo lahko vloži kasneje, kadarkoli, saj ZZK-1 ne določa roka za njeno vložitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah I/1, 2, 4, 5, 6 izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba zoper točko I/3 izreka se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: „1. Drugotoženi stranki se takoj prepoveduje odtujiti, obremeniti ali kakorkoli drugače razpolagati z lastniškima deležema na nepremičnini – poslovni stavbi na naslovu ..., vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod vl. št. 2216 k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0 – poslovna stavba 467 m2, ID znak 1737-2201/0-0 in sicer z: - idealnim lastniškim deležem do 74.750/1.000.000 nepremičnine na ..., vpisani v vl. št. 2216 k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0, ID znak 1737-2201/0-0, in - idealnim lastniškim deležem do 48.250/1.000.000 nepremičnine na ..., vpisani v vl. št. 2216 k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0, ID znak 1737-2201/0-0. 2. Takšna prepoved se zaznamuje tudi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani v z.k. vložku št. 2216, k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0, ID znak 1737-2201/0-0 pri: - idealnem lastniškem deležu do 74.750/1.000.000 nepremičnine na ..., vpisani v vl. št. 2216 k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0, ID znak 1737-2201/0-0, in - idealnem lastniškem deležu do 48.250/1.000.000 nepremičnine na ..., vpisani v vl. št. 2216 k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0, ID znak 1737-2201/0-0. 3. S strani drugotožene stranke ali tretje osebe morebiti že vloženi predlogi za vknjižbo lastninske pravice pri: - idealnem lastniškem deležu do 74.750/1.000.000 nepremičnine na ..., vpisani v vl. št. 2216 k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0, ID znak 1737-2201/0-0, in - idealnem lastniškem deležu do 48.250/1.000.000 nepremičnine na ..., vpisani v vl. št. 2216 k.o. 1737 Tabor, parc. št. 2201/0, ID znak 1737-2201/0-0 se zadržijo in se ne izvršijo.

4. Morebitni ugovor ali pritožba ne zadržita izvršitve te začasne odredbe.

5. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tej pravdni zadevi.

6. Toženi stranki sta solidarno dolžni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka z zakonitim zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe prve stopnje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da njena terjatev do toženih strank obstoji ali da ji bo nastala (1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju ZIZ), niti ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, določenega v 2. oziroma 3. odst. 272. člena ZIZ.

5. Pritožnik utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno materialnopravno presodilo, da bi tožeča stranka morala poleg zahtevka na razveljavitev prodajnih pogodb, sklenjenih s toženima strankama in sklenitev pogodb z isto vsebino s tožečo stranko, postaviti tudi zahtevek na razveljavitev zemljiškoknjižnih vpisov, opravljenih na ime drugotožene stranke. Tožeča stranka je utemeljevala tožbeni zahtevek s trditvami, da prvotožena stranka o nameravani prodaji nepremičnin, ki so bile predmet spornih pogodb, ni obvestila tožeče stranke kot zakonite predkupne upravičenke. Po določbi 512. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko predkupni upravičenec, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca, in če je bila tretjemu znana ali mu ni mogla ostati neznana predkupna pravica upravičenca, v šestih mesecih, šteto od dne, ko je izvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu. OZ torej od predkupnega upravičenca zahteva le razveljavitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) in sklenitev nove pogodbe pod istimi pogoji, ne zahteva pa razveljavitve razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in prenosa lastninske pravice (vknjižbe; kot je to izhajalo iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožeča stranka namreč izbrisno tožbo lahko vloži kasneje, kadarkoli, saj Zakon o zemljiški knjigi (243. člen ZZK-1) ne določa roka za njeno vložitev. Dejstvo, da tožeča stranka v tej pravdi ni postavila izbrisnega zahtevka, zato ne more biti razlog za nesklepčnost tožbe oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa je sicer, na kar opozarja pritožnik, izbrisno tožbo že vložila, navedla opravilno številko zadeve, pod katero se tožba obravnava, ter predlagala vpogled v spis.

6. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana, ker njena tožba ni sklepčna, je torej zmoten.

7. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ocenilo, da tožeča stranka tudi ni verjetno izkazala obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, niti ni izkazala predpostavk iz 3. odst. 270. člena ZIZ v zvezi s 3. odst. 272. člena ZIZ. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da mora tožeča stranka navesti dejstva, ki kažejo na obstoj nevarnosti prodaje in odtujitve nepremičnin s strani tistega, ki tako nepremičnino lahko pravnoveljavno proda, torej s strani drugotožene stranke. Vendar pa je zmotno zaključilo, da se dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v zvezi z zatrjevano nevarnostjo odtujitve in obremenitve, nanašajo le na prvotoženo stranko. Tožeča stranka je namreč trdila, da je drugotožena stranka na podlagi sklenjenih kupoprodajnih pogodb z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 vknjižena kot lastnik spornih nepremičnin, kar pomeni, da bi lahko s temi nepremičninami razpolagala in jih odtujila ali obremenila s pravicami tretjih, s čimer je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke v tem postopku onemogočena. Nadalje je trdila, da je nevarnost nadaljnjih odsvajanj izkazana predvsem z dinamiko dosedanjih transakcij predmetnih solastniških deležev, da je prvotožena stranka v preteklosti že večkrat opravljala transakcije s solastniškima deležema, ki sta predmet te pravde, mimo zakonskih določb o predkupni pravici, in sicer dne 27. 05. 2004, 22. 12. 2004, 04. 06. 2004 in 15. 02. 2007, zaradi česar je tožeča stranka domnevala, da bosta navedena solastniška deleža drugotožene stranke ponovno predmet nadaljnjih transakcij, saj se na ta način poskuša izigrati predkupno pravico tožeče stranke. Navedla je opravilne številke zadev, v katerih se vodijo postopki med toženima strankama in tožečo stranko ter družbo P., d.d., v katerih naj bi bila prav tako izigrana predkupna pravica tožeče stranke. Na prikrivanje transakcij s strani toženih strank pa naj bi kazalo dejstvo, da sta bili sporni pogodbi sklenjeni že 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007, predlog za vpis v zemljiško knjigo pa je bil podan šele 17. 11. 2008. Takšne trditve tožeče stranke, ob njenih trditvah, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka lastniško povezani, pa ni mogoče razlagati kot trditve, ki bi se nanašale le na prvotoženo stranko, saj je v njih razbrati tudi ravnanja drugotožene stranke. Trditve tožeče stranke je torej potrebno oceniti celostno, pri čemer niso nepomenljiva zatrjevanja tožeče stranke, da je nevarnost obremenjevanja ali odsvajanja spornih nepremičnin izkazana tudi s tem, da ima drugotožena stranka na edinem bančnem računu evidentirano pomanjkanje sredstev za poplačilo njenih obveznosti.

8. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede zatrjevanega obstoja nevarnosti iz 2. odst. 272. člena ZIZ nepopolno ugotovilo, saj se ni opredelilo do vseh trditev, ki jih je glede drugotožene stranke podala tožeča stranka in ki se lahko izkažejo kot pravno relevantne za presojo obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe.

9. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v točkah I/1, 2, 4, 5 in 6 razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Prvostopenjsko sodišče naj v ponovljenem postopku upošteva tudi pritožnikove trditve, da je iz novega zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga zaradi nedelovanja elektronske zemljiške knjige zaradi prehoda na nov informacijski sistem e-ZK v času oddaje predloga za izdajo začasne odredbe ni mogla pridobiti in je zato priložila starega, jasno razvidno, da drugotožena stranka opravlja dejanja, ki kažejo na to, da obstaja nevarnost razpolaganja s sporno nepremičnino, saj je pri idealnem deležu 74.750/1.000.000,000 in 48.250/1.000.000,00 v lasti O., d.o.o., vpisana zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, kar naj bi jasno nakazovalo na to, da tudi drugotožena stranka kljub vloženi pravdi namerava razpolagati z nepremičnino in s tem poskuša onemogočiti tožečo stranko v uveljavljanju njenega zahtevka. Pritožniku je namreč, glede na splošno znane težave pri prehodu na nov informacijski sistem elektronskega vodenja zemljiške knjige, verjeti, da ni mogel pridobiti novega zemljiškoknjižnega izpiska že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Zato so njegove trditve in predloženi dokazi dopustne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe pod točko I/3 izreka in se jim pridružuje (4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožnik pritožbe zoper ta del odločitve niti ni obrazložil. In ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tega dela odločitve tudi ni našlo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), materialno pravo pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep v točki I/3 izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).