Up-263/98

11. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo, dr. B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z. na seji senata dne 11. aprila 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 88/98 z dne 23. 6. 1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 192/97 z dne 22. 1. 1998 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 937/96 z dne 6. 6. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik navaja, da živi že od leta 1968 neprekinjeno v Sloveniji. V tem času je izpolnjeval vse obveznosti do države, med drugim je tudi plačeval prispevke za socialno varnost. Je delovni invalid III. kategorije. Zaradi stečaja podjetja, v katerem je bil zaposlen, je ostal brez zaposlitve in se je pravočasno prijavil na zavod za zaposlovanje. Meni, da bi mu zato pripadalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Z izpodbijanimi sodbami mu ta pravica ni bila priznana.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ker da mu pravica iz naslova invalidskega zavarovanja ni priznana samo zato, ker je postal žrtev gospodarskega propada bivšega delodajalca. Izpodbijane sodbe naj bi kršile pravico iz 22. člena Ustave, saj naj bi imel vsakdo, ki je kot delavec plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, možnost pridobiti pravice z vložitvijo zahteve na pristojnem zavodu. Ker je ostal brez sredstev za preživljanje, naj bi bila kršena njegova ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, pa tudi pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Kršena pa naj bi mu bila tudi pravica iz 52. člena Ustave, po kateri naj bi bilo invalidom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.

3.Iz predloženih sodb in druge dokumentacije v sodnem spisu je razvidno, da se je pritožnik zaposlil v Sloveniji leta 1969.

Delovno razmerje mu je zaradi stečaja prenehalo leta 1991 in je dve leti prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti (do aprila 1993). Za delovnega invalida je bil spoznan z odločbo z dne 21. 9. 1993, ko mu je bila priznana tudi pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu od 13. 9. 1993 dalje (v tem času je tudi še imel osebno delovno dovoljenje, veljavno do 7.

10. 1993). Z izpodbijanimi sodbami je bil zavrnjen pritožnikov zahtevek za plačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Iz dokumentacije tudi izhaja, da pritožnik ni slovenski državljan.

4.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Z izpodbijanimi sodbami je bil zahtevek pritožnika zavrnjen zato, ker naj ne bi izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev za plačevanje nadomestila plače. Taka odločitev ni v nasprotju z Ustavo: ta v 50. členu določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom, v 13. členu pa, da imajo tujci pravice, zagotovljene z Ustavo in z zakoni.

Ustava sama pa ne državljanom ne tujcem ne zagotavlja nobenih konkretnih socialnih pravic oziroma prejemkov. Tudi (posebne) pravice invalidov do varstva in usposabljanja za delo se na podlagi 52. člena Ustave zagotavljajo v skladu z zakonom.

6.Stečaj delodajalca ni bil razlog za zavrnitev zahtevka za plačevanje nadomestila plače iz naslova invalidskega zavarovanja, kot to trdi pritožnik. Da pa bi bil pritožnik v neenakem položaju (diskriminiran) zaradi kakšne od osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave, tudi ne zatrjuje. Pravice iz invalidskega zavarovanja se ne pridobijo že s samo vložitvijo zahteve na pristojnem zavodu. Z vložitvijo zahteve se le uveljavljajo, upravičenec pa jih pridobi pod pogoji in v obsegu, določenimi z zakonom. Da pa bi bile izpodbijane sodbe sprejete v postopku, v katerem ne bi mogel uveljavljati svojih pravic enakopravno z drugo stranko v postopku, pritožnik prav tako ne zatrjuje. Za kršitev 14. in 22. člena Ustave torej očitno ne gre, zaradi česar se kot brezpredmetne izkažejo tudi pavšalne navedbe pritožnika o domnevno kršenih pravicah iz 33. in 34. člena Ustave.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senataMilojka Modrijan