Jedro

Kolikor sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava, je treba pojasniti, da je tožnik že v tožbi navajal, koliko časa sta bila s toženko poročena in sta živela v zakonski skupnosti ter kako sta skupaj vlagala in je sprva sploh zahteval ugotovitev skupnega premoženja na nepremičnini in ustrezen delež, ki naj bi izhajal iz skupnih vlaganj. Tedaj mu je toženka to priznavala in se v odgovoru na tožbo celo strinjala, da je njegov delež na prizidku v obsegu ene polovice, zaradi česar naj tožba ne bi bila potrebna. Šele med postopkom, ko je sodišče izvajalo dokaze in ugotavljalo, da je šlo za skupna vlaganja na premoženju staršev toženke, ki ga je kasneje podedovala, je tožnik prvenstveno zahteval izplačilo v denarju in toženka se je s tem izrecno strinjala, le podrejeno pa je ohranil zahtevek na ugotovitev ustreznega deleža na nepremičnini. Zato se toženka moti, če meni, da tožnik uveljavlja verzijski zahtevek. On je v nepremičnino vlagal zato, ker je bil poročen s toženko in sta zakonca skupaj živela, pridobivala premoženje in ga vlagala. Zato je izvedenec pravilno ugotavljal povečanje vrednosti nepremičnine zaradi teh vlaganj in ne zaradi posamezne storitve, saj tožnik ni bil toženkin delavec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženko obsodilo na plačilo 8.338.677 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 22.6.2001 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki razvezana zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala od 28.12.1974 do 15.4.1993 in v tem času sta pridobila skupno premoženje, ki sta ga vložila v adaptacijo stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja in garaže na posebnem premoženju toženke na parcelah, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 18 k.o... Ker je tožnik svoj tožbeni zahtevek med pravdo spremenil v obligacijski zahtevek za izplačilo njegovega deleža vlaganj, je sodišče ugotovilo vrednost skupnih vlaganj v znesku 16.677.355 tolarjev in ker je štelo, da sta bila deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, mu je prisodilo polovico tega zneska, kar je zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev vsega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V utemeljitvi revizije povzema potek postopka, nesporne ugotovitve, priznava skupna vlaganja zakoncev med trajanjem zakonske zveze in izpostavlja vlaganje toženke in njenega sina po razvezi. Sama ocenjuje dokaze in meni, da je tožnikov finančni delež v primerjavi z njenim v razmerju 1 : 3. Poleg tega je pri adaptacijah pomagala tudi njena družina. Če temu prišteje še njeno skrb za gospodinjstvo, družino in otroka, se ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, da sta bila deleža zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja enaka. Sodiščema očita, da nista ocenili dokaza o tem, da je toženka 27.12.1997 izposlovala kredit 5.000.000 tolarjev pri Slovenski investicijski banki in da je sin G. Š. izposloval kredit v znesku 3.000.000 tolarjev pri A Banki d.d. Ljubljana. Zato trdi, da so razlogi sodb o bistvenih okoliščinah v nasprotju z vsemi listinskimi dokazi. Po njenem sta sodišči tudi zmotno uporabili materialno pravo, ker sta popustili izvedencu K., ki je dela ocenjeval po strukturi gradbene cene in odstotku povečane vrednosti nepremičnine, ne pa neposredno, po vrednosti posameznih del. Po njenem bi moral tožnik natančno opisati, specificirati in kvantificirati vsa opravljena dela, saj je uveljavljal klasični verzijski zahtevek in ne zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja. Trdi, da je sama ocenila vsa posamezna dela in bi moral izvedenec slediti njenim navedbam ter ne bi smel samo pregledati objekta, ki je bil dvakrat dokončan (prvič v zakonski zvezi in drugič ga je dokončal sin), ter ugotavljati vrednosti zvišanja. Poleg tega bi moral izvedenec ocenjevati opravljena dela v tedanjem času in ne na dan pregleda in cenitve nepremičnine.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 90/05) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti šele potem, ko je izčrpana ustavna pravica do rednega pravnega sredstva. Ker jo je mogoče vložiti šele po pravnomočnosti sodbe je logično, da je omejena le na tiste razloge, ki so izrecno določeni v zakonu, da jo je torej mogoče vložiti samo zaradi nepravilne uporabe procesnega ali materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tisti del revizije, v katerem toženka po svoje prikazuje dejansko stanje in se spušča v dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje.

Kolikor sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava, je treba pojasniti, da je tožnik že v tožbi navajal, koliko časa sta bila s toženko poročena in sta živela v zakonski skupnosti ter kako sta skupaj vlagala in je sprva sploh zahteval ugotovitev skupnega premoženja na nepremičnini in ustrezen delež, ki naj bi izhajal iz skupnih vlaganj. Tedaj mu je toženka to priznavala in se v odgovoru na tožbo celo strinjala, da je njegov delež na prizidku v obsegu ene polovice, zaradi česar naj tožba ne bi bila potrebna. Šele med postopkom, ko je sodišče izvajalo dokaze in ugotavljalo, da je šlo za skupna vlaganja na premoženju staršev toženke, ki ga je kasneje podedovala, je tožnik prvenstveno zahteval izplačilo v denarju in toženka se je s tem izrecno strinjala, le podrejeno pa je ohranil zahtevek na ugotovitev ustreznega deleža na nepremičnini. Zato se toženka moti, če meni, da tožnik uveljavlja verzijski zahtevek. On je v nepremičnino vlagal zato, ker je bil poročen s toženko in sta zakonca skupaj živela, pridobivala premoženje in ga vlagala. Zato je izvedenec pravilno ugotavljal povečanje vrednosti nepremičnine zaradi teh vlaganj in ne zaradi posamezne storitve, saj tožnik ni bil toženkin delavec. Pravilno je ugotovil vrednost celotne nepremičnine in vrednost vlaganj skupnega premoženja zakoncev vanjo. Pri tem je pravilno ocenjeval povečano vrednost na dan cenitve, saj je za sodišče merodajna cena v času odločanja in odtlej tečejo tudi obresti. Po oceni, da sta pravdni stranki v dvajsetih letih skupnih vlaganj povečali vrednost nepremičnine za 16.677.335 tolarjev, je sodišče tudi pravilno uporabilo določilo 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 14/89 - RS, št. 64/01), po katerem se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. To še zlasti, ker te zakonske domneve nista izpodbijala in ker je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik v zakonu bistveno višje dohodke od žene in da se je tudi fizično angažiral pri izvršenih adaptacijah.

Tudi očitek bistvene kršitve določb ZPP ni utemeljen, saj sodišči nista prezrli dokazov, ki jih toženka poudarja v reviziji. Na 4. strani utemeljitve prve sodbe so navedene vse listine, ki jih je sodišče pregledalo, torej tudi tiste, ki se nanašajo na vlaganja v času skupnega življenja, na odplačevanje kreditov in na čas po razvezi zakonske zveze. Če posamezne listine niso bile ovrednotene tako, kot bi želela toženka, pa je to stvar dokazne ocene, torej ugotovljenega dejanskega stanja.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker toženka z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).