Jedro

Pri opravljanju javnih del, na katera delavca napoti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, le-tega ni mogoče šteti za delodajalca v smislu določb ZTPDR.

V primeru, da bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje delavca napotil na opravljanje javnega dela k delodajalcu, ki delovnega procesa ne bi bil sposoben organizirati, bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje odgovarjal na podlagi splošnih določb ZOR o odškodninski odgovornosti in ne na podlagi določb, ki urejajo pogodbo o posredovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi toženec je tožnico v okviru programov javnih del napotil na delu obiranja višenj k drugemu tožencu. Tožnica se je 27. 6. 2000 pri padcu z drevesa na delu poškodovala desno koleno, zato je od tožene stranke zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede prvega toženca v celoti zavrnilo, glede drugega toženca pa mu je delno ugodilo ter odločilo, da je dolžan tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.388,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 16.546,43 EUR. V preostalem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodba sodišča druge stopnje spremeni. Navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah tožnice, saj nima razlogov o navedbah glede odgovornosti prvega toženca. Ta je odgovoren za škodo, saj ji je grozil s sankcijami za primer, da ne bi prišla na delo. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je napačna, saj drugi toženec ni bil sposoben organizirati dela obiranja višenj. Tožnici ni bila zagotovljena varna oprema niti ni bila obveščena, naj se primerno obuje. Lestev ni bilo dovolj za vse delavke. Drugi toženec ni zagotovil varnega in zdravega delovnega okolja in pogojev za delo. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ocenilo, da opustitev ukrepov varstva pri delu še ne pomeni nesposobnosti njihove zagotovitve. Sodišče je zmotno uporabilo prvi odstavek 820. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je dokazni postopek pokazal, da drugi toženec ni bil sposoben zagotoviti varnega delovnega okolja, zato je odgovornost obeh tožencev solidarna. Sodišče je zmotno uporabilo tudi 53. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB). Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do dokaznih listin tožnice, ki dokazujejo, da je bila na delo napotena po Pogodbi o vključitvi v javno delo, iz katere izhaja, da bo tožnica od 20. 6. 2000 do 15. 7. 2000 vključena v javna dela pri drugem tožencu. Sodišče druge stopnje je napačno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo, saj je popolnoma negiralo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Napadena sodba se v tem delu ne da preizkusiti, njeni razlogi so nejasni in temeljijo na pavšalnih navedbah drugega toženca. Drugostopenjsko sodišče bi moralo brezposelnost tožnice šteti kot obteževalno okoliščino pri ugotavljanju zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Odmeriti bi moralo višjo odškodnino glede vseh oblik nepremoženjske škode, ki je nastala tožnici.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

Glede odgovornosti prvega toženca:

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370 člena ZPP), izhaja, da je prvi toženec v okviru programov javnih del posredoval pri zaposlitvi tožnice tako, da jo je napotil na delo obiranja višenj k drugemu tožencu. Prvi toženec sam dela ni izvajal. 27. 6. 2000 je tožnici med obiranjem višenj na drevesu spodrsnilo. Padla je z drevesa in utrpela poškodbo desnega kolenskega sklepa.

7. Očitek, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odgovornosti prvega toženca, ne drži. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da prvi toženec za nastalo škodo ni odgovoren, ker med njegovim ravnanjem in škodo ni vzročne zveze (4. stran drugostopenjske sodbe). Drži, da prvi toženec za povračilo nastale škode ni pasivno legitimiran. ZZZPB ureja pogodbo o zaposlitvi za opravljanje javnih del v 52., 53. in 53.a členu. Navedeni členi pa odškodninske odgovornosti izvajalca javnih del ali Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ne urejajo, zato se glede odgovornosti delodajalca uporablja Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR), ki je veljal v času škodnega dogodka. Ta glede odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom, sicer napotuje na uporabo splošnih načel o odškodninski odgovornosti (73. člen ZTPDR), torej na uporabo ZOR. Vendar pa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ni mogoče opredeliti za delodajalca v smislu 2. člena ZTPDR. 53. člen ZZZPB namreč izrecno določa, da se javna dela opravljajo na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec sklene z izvajalcem javnih del. Delodajalec v smislu ZTPDR je torej le izvajalec javnih del, ne pa tudi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, zato je za škodo, ki je nastala toženki v zvezi z delom, odgovoren le drugi toženec.

8. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da odškodninska odgovornost prvega toženca ni podana, je pravilna, ni pa pravilno utemeljevanje njegove neodgovornosti na določilih, ki urejajo posredniško pogodbo oziroma na določbi 820. člena ZOR. Pogodba o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del je sui generis pogodba o zaposlitvi. Na podlagi sklepa o napotitvi na opravljanje javnih del, ki ga izda Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, jo skladno s prvim odstavkom 53. člena ZZZPB skleneta brezposelna oseba, ki je vključena v program javnih del, ter izvajalec javnega dela. Res je, da Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje posreduje pri sklepanju take pogodbe o zaposlitvi, vendar ne gre za takšno posredovanje kot ga predvidevajo določila ZOR, ki urejajo pogodbo o posredovanju. Namen pogodbe o zaposlitvi za opravljanje javnih del je namreč spodbujanje zaposlovanja ter zagotavljanje dela ljudem, ki so brezposelni in vključeni v aktivno politiko zaposlovanja ter v programe javnih del. Prvi toženec je na podlagi zakona (ZZZPB) dolžan posredovati pri sklepanju takih pogodb. Svojih pogodbenih strank si ne izbira prosto, kot to sicer velja za udeležence, ki nastopajo v obligacijskih razmerjih. Nadalje pogodba o posredovanju v zameno za posredovanje predvideva plačilo posredniku (813. člen ZOR), medtem ko v primeru posredovanja pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za opravljanje javnih del Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje plačila ne prejme. Ravno nasprotno, na podlagi 53.a člena ZZZPB je prvi toženec sam dolžan zagotavljati sredstva za izvajanje programov javnih del. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da bi v primeru posredovanja za delodajalca, ki delovnega procesa sploh ne bi bil sposoben organizirati, odgovarjal tudi prvi toženec, vendar pa v tem primeru ne bi prišle v poštev določbe o pogodbi o posredovanju, temveč splošne določbe ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. 9. Pravilna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da zgolj dejstvo, da drugi toženec ni zagotovil varnostnih ukrepov, še ne pomeni da teh ukrepov ni bil sposoben zagotoviti. Tožnica v postopku ni zatrjevala nesposobnosti drugega toženca organizirati varnega delovnega procesa, le s trditvami, da v konkretnem primeru varnostnih ukrepov ni zagotovil, pa nesposobnosti drugega toženca ni uspela dokazati.

10. Prav tako ne drži tožničin očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da v sodbi sodišča prve stopnje ni opredelitve glede dokaznih listin tožnice, ki dokazujejo, da je bila na delo napotena po Pogodbi o vključitvi v javno delo, iz katere izhaja, da bo tožnica od 20. 6. 2000 do 15. 7. 2000 vključena v javna dela pri drugemu tožencu. Pritožbeno sodišče se do teh navedb ni opredelilo, ker tožnica navedenih trditev v pritožbi sploh ni postavila. Sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, če se ne opredeli do dejstev, ki jih stranka v postopku ni zatrjevala. Meje razpravljanja v pravdnem postopku so namreč začrtane s trditvami strank, kar izhaja iz 7. člena ZPP.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

12. Ne drži, da je pritožbeno sodišče brezposelnost tožnice pri odmeri odškodnine upoštevalo kot obteževalno okoliščino. To okoliščino je upoštevalo le v okviru konkretnih okoliščin, ki so podane na strani tožnice (načelo individualizacije odškodnine). Prisojena odškodnina tako predstavlja pravično zadoščenje za škodo, ki je nastala tožnici.

13. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožničin predlog za povrnitev revizijskih stroškov.