Jedro

Določila 89. člena ZDR določajo, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za hujše disciplinske kršitve le, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen, ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Po določilih 4. in 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92) mora delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi resnega razloga, dokazati, da je bila odpoved zakonita, ker v zvezi z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja pomeni, da mora dokazati, da so bili v konkretnem primeru podani pogoji, ki jih določa zakon za izrek takšnega ukrepa. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica s svojim ravnanjem povzročila katero izmed škodnih posledic disciplinske kršitve, ki jih navaja 89. člen ZDR. Tožena stranka sodbe sodišča prve stopnje sploh ni izpodbijala zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je mogoče v revizijskem postopku preveriti pravilnost uporabe materialnega prava le ob upoštevanju takšnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, kateri je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepov organov tožene stranke prve in druge stopnje, ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo, ji povrniti plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s pripadki, ji vpisati delovno dobo za to obdobje v delovno knjižico ter ji povrniti stroške postopka. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnico delno oprostilo hujših kršitev delovnih obveznosti ter ji namesto ukrepa prenehanja delovnega razmerja izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter odločilo, da jo je ta dolžna pozvati na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v preostalem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določil pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP ter 4. členom ZPP in 2. odstavkom 363. člena ZPP kot tudi zaradi kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revident navaja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, da je tožnica neupravičeno izostala z dela pet delovnih dni ter da svojega ravnanja sploh ni obžalovala.

Pritožbeno sodišče je spremenilo ugotovljeno dejansko stanje.

Ugotovilo je, da tožnici za dva dneva od petih, ko naj bi neopravičeno izostala z dela, ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela. V teh dneh naj bi se tožnica krajši čas nahajala v svoji pisarni v J. galeriji, nato pa jo je zapustila zaradi beljenja prostorov. Za neopravičen izostanek zgolj treh dni pa je drugostopenjsko sodišče ocenilo, da po veljavnem pravilniku tožene stranke, tožnici ni bilo mogoče izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Revident navaja, da je s tem pritožbeno sodišče na novo, brez ponovne izvedbe dokazov ob prisotnosti strank, samovoljno ugotovilo nov dejanski stan in zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni upoštevalo pričevanja priče M. P., pričevanja direktorja tožene stranke in izjav zaposlenih v muzeju. Ni upoštevalo, da je tožnica sama izpovedala, da je bila v obravnavanih dnevih na delovnem mestu enkrat le trideset minut, drugič pa sedemdeset minut. Revident sodišču druge stopnje očita, da ne utemeljuje, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Revident nasprotuje mnenju sodišča druge stopnje, da se prihod na delo za nekaj minut v danih okoliščinah lahko šteje za prisotnost na delu. V dopolnitvi revizije z dne 22.2.1999 je revident poudaril težo kršitve tožnice, ki v postopku pred pritožbenim sodiščem ni bila ustrezno ocenjena.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ugotovilo je, da prav tako niso utemeljeni očitki revizije sodišču druge stopnje v smeri drugih kršitev pravdnega postopka, saj sodišče druge stopnje ni v postopku pred tem sodiščem ugotavljalo novih dejstev. Zato ni kršila načela neposrednosti v pravdnem postopku oziroma obveznost izvedbe glavne obravnave. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi obstajala nasprotja v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje ali neskladnosti med odločitvijo in razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, ki je bila kot kustosinja zaposlena v J. muzeju, od 9.8.1993 do 13.8.1993 pet delovnih dni zaporedoma neopravičeno izostala z dela in da ji je zato disciplinska komisija tožene stranke utemeljeno izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Prva dva dneva je ob 9. uri prihajala na delovno mesto za krajši čas, nato pa je z literaturo odšla v Narodno univerzitetno knjižnico, kjer je delala do 15. ure.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo, ker je ugotovilo, da je po njegovi oceni sodišče prve stopnje "zmotno sklepalo, glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnica neopravičeno izostala z dela zaporedoma pet delovni dni". Ocenilo je, da tožnica v ponedeljek, 9.8.1993 in v torek 10.8.1993 ni neopravičeno izostala z dela, ker je v teh dneh prišla na delo, vendar ni bila ves čas na delu v svoji pisarni zaradi beljenja.

Neopravičeno je izostala z dela le od 11.8. do 13.8.1993 torej tri delovne dni. Sodišče je zato njeno ravnanje opredelilo kot "neopravičeno izostajanje z dela več kot en dan" (15. točka 102. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke) in ugotovilo, da je tožnica odgovorna za omenjeno kršitev in namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnici izreklo ukrep javni opomin. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višine izgubljenega zaslužka tožnice, je sodišče druge stopnje del sodbe, s katerim je bil zavrnjen ta del tožbenega zahtevka razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz razlogov, ki jih navaja sodišče druge stopnje za svojo odločitev je razvidno, da niso utemeljene revizijske navedbe, da je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se posebej sklicuje na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in poudarja, da je prvostopenjsko sodišče ravnanje delavke, ki je element dejanskega stanja disciplinske kršitve, zmotno pravno opredelilo. Ob tem, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica 9. in 10. avgusta 1993 prišla v svojo pisarno, v njej ostala krajši čas, nato pa odšla, ter da ji ni bilo dovoljeno, da bi delo opravljala doma, je sodišče prve stopnje štelo, da je šlo pri tem ravnanju za neopravičen izostanek, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da ne gre za neopravičen izostanek z dela.

Pravna ureditev dela v organizacijah, v katerih se opravlja delo, ne dopušča, da bi zaposleni sami odločali o kraju in času opravljanja dela, kot tudi ne dopušča, da bi zaposleni brez odločitve delodajalca začasno ali trajno prekinili opravljanje dela, h kateremu so zavezani s pogodbo o zaposlitvi. O teh vprašanjih po določilih 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR (Uradni list RS, št. 5/91, 71/93, 19/94, 38/94, 29/95) odloča poslovodni organ, to pooblastilo se lahko prenese na delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Če delavec dela ne opravlja v določenem času in na določenem kraju, je disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti. Odsotnost z delovnega mesta v času, ko bi delavec moral opravljati delo brez vednosti pooblaščenih oseb in tako, da ga pooblaščene osebe pri delu ne morejo voditi, je izostanek z dela, ki ni opravičen, če za odsotnost ne obstajajo utemeljeni razlogi.

Neopravičenimi izostanki tožnice z dela predstavljajo disciplinsko kršitev petih zaporednih dni neopravičenega izostanka z dela, za kar je bilo v organizaciji po določilih 106. člena Pravilnika o delovnih razmerjih mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Čeprav je pritožbeno sodišče s tem, da je zavzelo stališče, da tožnica dva dni ni neopravičeno izostala z dela nepravilno uporabilo materialno pravo, pa je odločitev sodišča o spremembi disciplinskega ukrepa pravno utemeljena iz drugih razlogov. Določila 89. člena ZDR določajo, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za hujše disciplinske kršitve le, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povročena večja škoda, ogrožen, ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Po določilih 4. in 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92) mora delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi resnega razloga, dokazati, da je bila odpoved zakonita, ker v zvezi z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja pomeni, da mora dokazati, da so bili v konkretnem primeru podani pogoji, ki jih določa zakon za izrek takšnega ukrepa. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica s svojim ravnanjem povzročila katero izmed škodnih posledic disciplinske kršitve, ki jih navaja 89. člen ZDR. Tožena stranka sodbe sodišča prve stopnje sploh ni izpodbijala zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je mogoče v revizijskem postopku preveriti pravilnost uporabe materialnega prava le ob upoštevanju takšnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja v konkretnem primeru ni bilo zakonsko določenih pogojev za izrek disciplinskega ukrepa delovnega razmerja tožnici, zato je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.