Jedro

Ker čl. 73 ZTLR nedvoumno določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, torej izrecno priznava "status" posestnika tudi dediču, ki v trenutku smrti zapustnika ni imel dejanske oblasti nad stvarjo, ki predstavlja predmet zapuščine, zaradi česar tudi za takšnega dediča veljajo vsi pravni učinki, ki jih zakon veže na dejstvo posesti. To velja še zlasti za pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti, ki je po določbi 75. čl. ZTLR izrecno dana "vsakemu" posestniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: Ugotovi se, da je M. R. odvzela S. M. posest stanovanja, s tem, da je v dneh od 12. do 14.3.1997, za kar je tožnik izvedel dne 14.3.1997, zamenjala ključavnico vhodnih vrat v navedeno stanovanje in s tem onemogočila tožniku vstop v stanovanje in odvzela posest. Tožena stranka M. R. pa je dolžna na vhodna vrata stanovanja namestiti staro ključavnico ali tožniku S. M. izročiti ključe novo nameščene ključavnice, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki za njene pravdne stroške 92.411,00 SIT v roku 8 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 59.436,00 SIT od izdaje prvostopnega sklepa do plačila, od zneska 32.975,00 SIT pa od izdaje drugostopnega sklepa do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke po ugotovitvi motenja s strani toženke z zamenjavo ključavnice vhodnih vrat stanovanja ter po vzpostavitvi prejšnjega stanja in plačila pravdnih stroškov tožeče stranke, zavrnilo.

Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki za njene pravdne stroške 57.780,00 SIT.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev. Pritožnik opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, saj je dikcija 73. čl. ZTLR, ki določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, povsem jasna.

Tožnik je bil posestnik spornega stanovanja najmanj od smrti njegovega pokojnega očeta M. S. kot lastnika stanovanja in sicer od 21.1.1997 dalje. Od takrat dalje sta pravdni stranki soposestnika spornega stanovanja in nista v nobenem razmerju neposrednega in posrednega posestnika in glede na to ne gredo toženki nikakršne ustavne pravice napram tožniku kot nedotakljivost stanovanja oziroma ta v ustavi določena pravica ne opravičuje njenega motilnega dejanja napram soposestniku. Sicer pa je tožnik imel sporno stanovanje v posesti že pred smrtjo pokojnega očeta in je sodišče glede tega nepravilno povzelo in ocenilo izvedene dokaze, dočim dokaza po priči I. Ž. sploh ni ocenilo. V kolikor bi sodišče pravilno povzelo in ocenilo izpovedbe strank in prič, bi prišlo do zaključka, da je tožnik, ki je imel ključe stanovanja, stanovanje koristil in s tem izvrševal posest stanovanja in ne le da je prihajal na obiske.

Nadalje je pomembna okoliščina, da so stanovanje koristili zelo pogosto tudi tožnikovi družinski člani in to ne zgolj zaradi obiskov starega očeta, ti družinski člani pa so tožnikovi "posestni pomočniki".

Pritožba je utemeljena.

V delu, ko pritožba očita izpodbijanemu sklepu zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede soposesti tožnika na spornem stanovanju pred smrtjo njegovega očeta, le ta ni utemeljena. Na podlagi popolno izvedenega dokaznega postopka in oceni izvedenih dokazov so razlogi prvostopnega sodišča glede neobstoja soposesti tožnika na stanovanju za časa življenja očeta, življenjsko sprejemljivi in logično prepričljivi, zato jim pritožbeno sodišče sledi. V izogib ponavljanju jih ponovno ne navaja, ker jih v celoti sprejema in tudi nasprotna pritožbena izvajanja o tem, da je tožnik včasih tudi prespal v spornem stanovanju, da je koristil včasih tudi kletne prostore stanovanja, da sta hčeri tožnika prihajali v stanovanje s ključi tudi v odsotnosti toženke in pokojnega očeta, pritožbenega sodišča o nasprotnem ne morejo prepričati. Torej, pred smrtjo tožnikovega očeta in toženkinega moža tožnik (so)posestnik stanovanja ni bil, saj dejanja, ki jih je izvrševal, ob dejstvu, da sta v stanovanju živela zgolj toženka in njen pokojni mož, ne ustrezajo vsebini izvrševanja posesti na stanovanju, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Nadalje sicer prvostopno sodišče tudi ugotovi, da je tožnik kot dedič po čl. 73 ZTLR sicer postal (tudi) posestnik v trenutku zapustnikove, torej očetove smrti, vendar v nadaljevanju pravno zmotno zaključi, da je nastalo med tožnikom in toženko razmerje neposrednega in posrednega posestništva (ker je toženka neposredna posestnica, tožnik pa le posredni posestnik), na kar upravičeno opozarja pritožnik in tudi na nadaljnji zmotni zaključek sodišča, ko zaradi navedenega razmerja med njima in favoriziranja neposredne posesti prd posredno, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Ker čl. 73 ZTLR nedvoumno določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, torej izrecno priznava "status" posestnika tudi dediču, ki v trenutku smrti zapustnika ni imel dejanske oblasti nad stvarjo, ki predstavlja predmet zapuščine, zaradi česar tudi za takšnega dediča veljajo vsi pravni učinki, ki jih zakon veže na dejstvo posesti. To velja še zlasti za pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti, ki je po določbi 75. čl. ZTLR izrecno dana "vsakemu" posestniku. Tožnik je torej po smrti svojega očeta v celoti vstopil v njegov pravni in dejanski položaj ter postal s toženko soposestnik spornega stanovanja, pri čemer od toženke ne zahteva drugega, kot da mu dopusti vstop v to soposest. V tej luči pravnega razumevanja citiranega določila 73. čl. ZTLR pa se sklicevanje na ustavne pravice toženke, vezane na stanovanje, v katerem prebiva, pokaže kot neustrezno v razmerju do soposestnika tožnika, saj je v motenjskem sporu sklicevanje na kakršnekoli pravice do posesti po izrecni določbi 1. odst. 78. čl. ZTLR neupoštevno.

Glede na to pa, da se prvostopno sodišče pri zavrnitvi tožbenega zahtevka ne sklicuje le na razmerje med posredno in neposredno posestjo, pač pa po ugotovitvi, da je bila v času odsotnosti toženke odnešena iz stanovanja celotna dokumentacija za stanovanje (v času ko so se že začela nesoglasja glede stanovanja), nekako dodatno zaključi, da je bila tudi iz tega razloga upravičena zamenjati ključavnico zaradi zagotovitve svoje pravice do zasebnosti in nedotakljivosto stanovanja, je pritožbeno stališče dejanje zamenjave ključavnice presojalo še z vidika v posestnem sporu dovoljene samopomoči. Zatrjevanje toženke glede vzroka zamenjave ključavnice bi bilo po presoji pritožbenega sodišča namreč mogoče glede na dejansko naravo obravnavanega spora, kvečjemu obravnavati kot dejanje samopomoči po čl. 76 ZTLR. Vendar ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanja, ki se ga je v obrambo svoje posesti poslužila toženka, ni mogoče pravno opredeliti kot samopomoči, ker nikakor ne ustreza v zakonu naštetim elementom oziroma pogojem, pod katerimi ima so(posestnik) pravico do samopomoči zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posesti ali mu jo odvzame in sicer, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč nujna in da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Ker protipravnost toženkinega motilnega dejanja torej ni izključena, je tožnik po čl. 80 v zvezi s čl. 75 ZTLR na podlagi navedenega upravičen do varstva pred odvzemom posesti, zaradi česar je pritožbeno sodišče njegovi utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep po 2. točki 380. čl. ZPP/77 spremenilo tako, da je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

V skladu s čl. 166/2 ZPP/77 je pritožbeno sodišče, ki je izpodbijano odločbo spremenilo, odločilo o stroških vsega postopka. Glede na to, da je tožnik v tej pravdi uspel, mu je po čl. 154/1 ZPP/77 toženka dolžna povrniti njegove pravdne stroške, nastale tako v postopku pred prvostopnim sodiščem kot pritožbene, katere je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Odmera specificiranih stroškov pa je razvidna iz obeh vloženih stroškovnikov.