Jedro

Res je, da sta starša glede stikov enakopravna, kar pa ne pomeni (in zakon tega ne določa), da sta vselej upravičena do popolnoma enak(ovredn)ega obsega stikov. Bistvena in prednostna je otrokova korist, tej se mora prilagoditi tudi načelna pravica staršev do stikov z otrokom. Zato pritožbeno izpostavljena okoliščina, da starša nimata povsem enakega obsega stikov, še ne pomeni, da stiki niso določeni pravilno in v največjo korist otrok.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: »Oče ima stike z otrokoma vsak ponedeljek in sredo, ko prevzame A. ob 13.40 uri v šoli, B. pa ob 14.00 uri na domu matere, nato oba otroka ob 18.00 uri vrne na materin dom. Po tem, ko bo B. začel obiskovati vrtec, oče namesto na materinem domu, prevzame B. v vrtcu po počitku oziroma ob 15.00 uri.« in v zadnjem stavku IV. točke izreka pa tako, da se besedna zveza: »poletne počitnice« zamenja z: »druge šolske počitnice.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Udeleženca sta zakonca v postopku razveze zakonske zveze. Imata dva skupna otroka, A. (rojen ... 2013) in B. (rojen ... 2020). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog obeh strank za začasno ureditev razmerij med staršema in otrokoma izdalo začasno odredbo, s katero je določilo, da: otroka živita z materjo, oče pa z otrokoma izvaja stike v naslednjem obsegu: med delavnikom vsak torek in četrtek, pri čemer prevzame A. v šoli ob koncu pouka (ob 13.40 uri), B. pa ob 15.00 uri na domu matere, nakar oba otroka ob 18.00 uri vrne na materin dom; z A. ima oče stik vsak drugi vikend od petka od 13.00 ure do nedelje do 18.00 ure, z B. pa vsako drugo soboto v istem vikendu, ko poteka stik z A., in sicer od 11.00 do 16.00 ure (1. do 3. alineja I. točke izreka). Poletne počitnice je uredilo tako, da preživi A. z vsakim od staršev strnjeno po en teden v juliju in en teden v avgustu, v preostalem času pa stiki potekajo na enak način kot med šolskim letom (II. točka izreka); praznike in druge šolske počitnice (zimske, prvomajske in jesenske) je uredilo v bistvenem tako, da jih otroka preživljata izmenjaje pri vsakem od staršev (III. in IV. točka izreka); določilo je tudi telefonske oziroma video stike (V. točka izreka), kazen 500 EUR za vsako kršitev začasne odredbe (VI. točka izreka), zavrnilo, kar sta predlagateljica in nasprotni udeleženec zahtevala več in drugače (VIII. in IX. točka izreka), določilo veljavnost in nesuspenzivnost začasne odredbe (VII. in X. točka izreka) ter pridržalo odločitev o stroških za končno odločbo (XI. točka izreka). Pri izvajanju stikov med letom, poletnimi in drugimi šolskimi počitnicami (I., II. in IV. točka izreka) je glede mladoletnega B. določilo krajše stike in pri tem poudarilo, da takšen režim velja toliko časa, dokler se B. še doji in je toliko navezan na mater, da ni sposoben večdnevne ločenosti od nje, ko pa bo zrasel (da ne bo potrebno več dojenje in da bo sposoben večdnevne ločenosti od matere), pa se bodo tudi stiki očeta z B. izvajali na enak način kot z A. 2. Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper I., II. in IX. točko izreka in med drugim navaja, da je predlagateljica zavrnila soglasje za mediacijo. Nasprotni udeleženec želi biti udeležen pri vzgoji in odraščanju otrok, predlagateljica otroke izkorišča kot sredstvo pritiska nanj, da bi si priborila večji delež na skupnem premoženju. Odločitev, da otroka živita z materjo, ni v korist otrok, saj je mati nagnjena k pogostim menjavanjem prebivališča. Predlagateljica že dlje časa načrtuje selitev v Ukrajino, pri čemer namerava s seboj vzeti tudi oba otroka. Zmotna je ugotovitev, da naj bi oče nad otrokoma izvajal psihično in fizično nasilje. Predlagateljica je podala na policijo več lažnih prijav, policisti so mu povedali, da najverjetneje trpi za poporodno depresijo. Napačna je ugotovitev, da je pritožnik z otrokom kakorkoli manipuliral ali ga čustveno zlorabljal. Predlagateljica močno pretirava z opisi očetove nagnjenosti k čistoči, nasprotni udeleženec zahteva le vzdrževanje običajnih standardot higiene. A. trenira tenis in ima treninge ob torkih, četrtkih in petkih od 15.00 do 16.00 ure, tako očetu ob torkih in četrtkih za kvaliteten stik ostane komaj kaj časa, zato predlaga, da se stiki določijo ob dnevih, ko A. nima treningov. Spremeni naj se tudi čas, ko nasprotni udeleženec za stik pobere B., saj je bolje, če bi ga pobral takoj zatem, ko v šoli pobere A., to je okoli 14.00 ure. Starša sta pred razpadom družinske skupnosti pogosto delala doma, zato sta lahko posvetila otrokoma zelo veliko časa. Otroka sta vajena bivati z obema staršema, zato sta bila zaradi odločitve predlagateljice, da se preseli v drugo stanovanje, iztrgana iz dosedanjega doma in poznanega življenjskega okolja. Tako določeni stiki so prevelik odmik od režima stikov, ki sta se ga starša dogovorila na CSD ob razpadu družinske skupnosti (3 dni pri enem in 3 dni pri drugem staršu). Iz sklepa ne izhaja, zakaj ne bi bil koristen tak režim stikov, da bi A. preživljal tri dni pri očetu in nato tri dni pri materi. Iz sklepa ne izhaja, katera dejstva so podlaga za zaključek, da bi bili stiki, kot jih je predlagal nasprotni udeleženec, za A. preobremenjujoči. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi starša medsebojni spor zaostrila z nekorektnimi dejanji drug do drugega, spore je zaostrovala le predlagateljica. Ni v korist otrok, da preživljata poletne počitnice le en teden strnjeno z vsakim od staršev, dvotedenski stiki bi omogočali tudi daljši oddih. Pritožba še opozarja, da je v IV. točki izreka očitna pisna pomota, saj je zapisano »poletnih počitnic,« pravilno bi bilo »drugih šolskih počitnic.« Predlagateljica izigrava sklep o začasni odredbi in ni pričakovati, da bi se ga prostovoljno držala.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

_Uvodno:_

5. Začasno odredbo v družinskih postopkih (159. in nadaljnji členi Družinskega zakonika1) sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ter na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ).

6. Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom, s stiki se zagotavljajo koristi otroka (prvi odstavek 141. člena ZD). Res je, da sta starša glede stikov enakopravna, kar pa ne pomeni (in zakon tega ne določa), da sta vselej upravičena do popolnoma enak(ovredn)ega obsega stikov. Bistvena in prednostna je otrokova korist, tej se mora prilagoditi tudi načelna pravica staršev do stikov z otrokom. Zato pritožbeno izpostavljena okoliščina, da starša nimata povsem enakega obsega stikov, še ne pomeni, da stiki niso določeni pravilno in v največjo korist otrok.

7. Pritožbene navedbe, da predlagateljica noče sodelovati v postopku mediacije, so nepomembne, saj nesodelovanje v postopku mediacije ni ravnanje v nasprotju s koristmi otrok, mediacija v družinskih zadevah pa ni obvezna. Iz spisa je razvidno, da je bilo med udeležencema več neuspelih poskusov dogovarjanja, zato je očitno, da mediacija zaenkrat ni mogoča niti smiselna.

8. Tudi pritožbene navedbe o skupnem premoženju in o nekorektnih dejanjih udeležencev nimajo nobene neposredne zveze z izpodbijano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje se na te ugotovitve (pravilno) ni oprlo kot na odločilno dejstvo, temveč jih je zapisalo le za osvetlitev primera (več razlogov o resničnih in domnevnih neprimernih ravnanjih udeležencev sledi v nadaljevanju).

_Glede IV. točke izreka:_

9. Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče v navedeni točki izreka obravnava druge šolske počitnice (zimske, prvomajske in jesenske ali krompirjeve), zato je zapis »poletne počitnice« v zadnjem stavku IV. točke izreka očitno napačen. Temu pritrjuje tudi predlagateljica v odgovoru na pritožbo.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zapis o poletnih počitnicah v zadnjem stavku IV. točke izreka v nasprotju s tem, kaj je navedeno o preživljanju drugih šolskih počitnic (torej ne poletnih) v začetnih delih te točke, tako da je evidentno, da bi moralo biti tudi v zadnjem stavku govora o drugih šolskih počitnicah. Ker je pravno vprašljivo, ali gre res samo za očitno pisno pomoto (lapsus) ali pa za vsebinsko napako, je pritožbeno sodišče v dvomu zadevo obravnavalo kot vsebinsko in ne zgolj tehnično napako, ki pa jo je lahko samo saniralo tako, da je IV. točko izreka sklepa ustrezno spremenilo, kot je razvidno iz točke izreka te odločbe (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku3).

_Glede procesnih kršitev (pomanjkljivosti obrazložitve):_

11. Pritožba sodišču prve stopnje večkrat očita, da ni obrazložila nekaterih bistvenih okoliščin oziroma navedla razlogov za odločitev, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje nujnost in hitrost postopka z začasno odredbo (še posebej v družinskih zadevah) postopalo hitro, vendar je pri tem ravnalo skrbno in ugotovilo vsa za sprejem odločitve potrebna dejstva. Pridobilo je pisno mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in dve ustni dopolnitvi, o katerih so v spisu uradni zaznamki. Razloge za določeni režim stikov je obširno in prepričljivo obrazložilo. Po drugi strani pritožnik v največji meri s temi razlogi prvostopenjskega sodišča ne vzpostavi vsebinskega dialoga, ne izpodbija jih konkretizirano in z argumenti, temveč mimo razlogov sodišča prve stopnje podaja svoje videnje zadeve. Obširne pritožnikove navedbe o tem, kaj se je dogajalo oziroma naj bi se dogajalo, so v veliki meri pavšalne in neizkazane. Zgolj na koncu pritožbe navrženi dokazni predlog za zaslišanje pritožnika ne more uspešno ovreči ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo v veliki meri na objektivnih ali vsaj bistveno bolj nepristranskih dokazih, npr. ugotovitvah strokovnjakov CSD, poročilu šole in podobno.

_Glede odločitve, da otroka bivata pri materi:_

12. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo določilo, da otroka bivata pri materi, vendar ju (v nasprotju s predlogom predlagateljice) ni dodelilo slednji v varstvo in vzgojo, saj tega po oceni prvostopenjskega sodišča ni treba urejati z začasno odredbo, temveč bo predmet končne odločitve (ta del odločitve ni pritožbeno izpodbijan). Zakaj je odločilo, da otroka bivata prvenstveno pri materi, je sodišče podrobno obrazložilo v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Bistveni razlog je, da bosta z bivanjem pri materi otroka deležna večjega občutka varnosti in stabilnosti kot pa pri očetu, manj sta izpostavljena konfliktom, hkrati pa imata redne stike tudi z očetom. Ti razlogi, ki temeljijo na strokovnih ugotovitvah CSD, so tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilni. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da gre za začasno odredbo, torej za začasno ureditev stanja, ki v ničemer ne prejudicira končne odločitve.

13. Pritožnik neutemeljeno očita predlagateljici, da naj bi pogosto menjavala prebivališča, kar pojasni s tem, da se je najprej odselila na C., nato pa v D., kjer se je še enkrat preselila iz enega stanovanja v drugo. Predlagateljica pogoste selitve v odgovoru na pritožbo zanika in navaja, da je na C. odšla z otrokoma le za štiri dni na dopust, v D. pa ves čas živi v istem stanovanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožnikove navedbe o pogostih menjavah bivališča pavšalne, saj niti ne pove konkretizirano, na katerih vseh naslovih naj bi predlagateljica bivala in v katerih časovnih obdobjih. Da se je odselila iz nekdanjega skupnega prebivališča v E. (čeprav ta kraj v vlogah še vedno navaja kot naslov svojega prebivališča), med strankama ni sporno in je posledica dejstva, da je med udeležencema postopka razpadla življenjska skupnost, takega odhoda pa ni mogoče interpretirati kot »pogosto menjavanje« prebivališč.

14. Pritožnik obširno navaja, da se predlagateljica namerava z otrokoma odseliti v Ukrajino. Glede na splošno znano dejstvo, da trenutno v Ukrajini divja vojna in da milijoni ljudi bežijo iz Ukrajine, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je možnost, da bi predlagateljica z otrokoma res odpotovala v Ukrajino, trenutno izjemno majhna.

15. Na več mestih pritožnik navaja o domnevnih nasilnih in nevarnih dejanjih predlagateljice in njene matere (svoje tašče) ter da naj bi imela predlagateljica zdravstvene težave, ki se kažejo v nekontroliranih napadih besa in agresije, ko postane napadalna do ljudi in uničuje premoženje. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse te zgodbe (o domnevnem incidentu med vožnjo v B.; o tem, da naj bi babica otroku z roko pokrivala usta; da naj bi babica oziroma tašča in predlagateljica v času, ko je bila slednja noseča, pritožnika fizično napadli itd.) neizkazane, pritožbeno sklicevanje, da je A. o tem izpovedal na CSD, pa ni prepričljivo, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil A. pod vplivom sugestij in manipulacij nasprotnega udeleženca (več o tem v nadaljevanju obrazložitve). Pritožnik sam navaja, da je telovadni učitelj in trener košarke, torej je nedvomno fizično dobro pripravljen. Zato so navedbe, da naj bi ga starejša ženska in mlajša ženska (in to celo noseča) fizično ogrožali oziroma napadali, nelogične in malo verjetne. Da je med pritožnikom, predlagateljico in njeno materjo prihajalo do verbalnih konfliktov, kričanja in nedostojnega vedenja tudi na javnih mestih (npr. na šolskem dvorišču) je sodišče prve stopnje ugotovilo in tega ni spregledalo. Torej je tudi predlagateljica izkazala določeno mero (verbalnega) nasilja, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče. Vendar to še ne pomeni, da ji ni mogoče zaupati otrok. Prvič zato ne, ker je tudi nasprotni udeleženec izkazoval enako stopnjo (verbalne) agresije in neprimernega vedenja, drugič in predvsem pa zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bistvo konflikta med udeležencema nista otroka, temveč skupno premoženje; to pa pomeni, da ni nobenih varnostnih zadržkov, da ne bi mogla predlagateljica ustrezno poskrbeti za otroka.

16. Sodišče prve stopnje pritožniku ni očitalo, da bi bil fizično nasilen do otrok (tega dejstva ni eksplicitno ugotovilo, povzelo je le navedbe predlagateljice v zvezi s tem), pač pa je ugotovilo, da je otroka čustveno zlorabljal, kar je tudi prepričljivo argumentiralo. Tako je med drugim ugotovilo (14., 16. in 21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da devetletni otrok v komunikaciji z uradnimi organi (CSD) uporablja izraze, ki so tipični za odrasle (»fizično nasilje«), kar pomeni, da mu je nekdo povedal (ga naučil, podučil …), kako naj govori; nadalje, da je nasprotni udeleženec brez dovoljenja snemal pogovor med predlagateljico (materjo) in A. ter ta posnetek izročil CSD-ju, na svetovanju na CSD pa je tudi predvajal posnetek sebe in A., na katerem je sinu prigovarjal, kaj naj izjavi, nato pa se je otrok v posnetku pritoževal čez babico in izražal, da želi biti pri očetu (primerjaj 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

17. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je takšno manipuliranje z otrokom (dajanje navodil slednjemu, kaj naj izjavi uradnim organom o različnih svojih sorodnikih) čustvena zloraba. Pritožnik le posplošeno zanika, da bi manipuliral in čustveno zlorabljal otroka, kar utemeljuje z različnimi posplošenimi očitki na račun predlagateljice, pri tem pa ne zanika ugotovitev o zvočnem snemanju brez dovoljenja in se ne sooči s pravilnimi ter konciznimi razlogi sodišča prve stopnje v 16. in 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker po drugi strani pri predlagateljici tovrstne manipulacije niso izkazane, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je slednja zmožna otrokoma zagotoviti večjo stopnjo varnosti in stabilnosti, zato je za otroka bolje, če bivata pri materi (pri B. je še dodatni argument za bivanje pri materi njegova starost in dojenje).

18. V zvezi z domnevno pritožnikovo pretirano obsedenostjo s čistočo pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni bil glavni razlog za odločitev sodišča prve stopnje za ureditev stikov. Pritožnik zanika, da bi bilo z njegovim čutom za čistočo karkoli narobe, medtem ko predlagateljica navaja in opisuje različne dogodke (ki tudi niso potrjeni z drugim kot njenimi navedbami), da naj bi šlo pri nasprotnem udeležencu za psihično motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo oziroma fobijo pred mikrobi. Pritožnik pri tem spregleda, da je sam predložil zdravniški izvid (priloga B5), v katerem je med drugim zapisana diagnoza fobična anksiozna motnja, kar kaže, da ima pritožnik določene psihične težave. Ne glede na to je očitno, da sodišče prve stopnje tem psihičnim težavam ni poklonilo velike teže, saj je kljub tem okoliščinam pritožniku dovolilo stike z otrokoma v relativno velikem obsegu.4

19. Navedbe, da naj bi imela predlagateljica zdravstvene težave, ki se kažejo v nekontroliranih napadih agresije, ko postane napadalna do ljudi in uničuje premoženje, so pavšalne in neizkazane, zato jih pritožbeno sodišče zavrača. Pritožbene navedbe, da naj bi policisti pritožniku povedali, da predlagateljica najverjetneje trpi za poporodno depresijo, niso z ničemer izkazane. Pa četudi bi bile, pritožbeno sodišče ugotavlja, da policija nima ne strokovnega znanja ne pristojnosti za postavljanje medicinskih diagnoz, zato bi bila takšna izjava policistov, četudi bi jo res podali, milo rečeno neresna in neprofesionalna.

_Glede režima stikov:_

20. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj bi bili stiki, kot jih je predlagal pritožnik (tri dni pri enem in tri dni pri drugem staršu), za otroka preveč obremenjujoči (23. in 24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), teh razlogov pa pritožba v največji meri vsebinsko ne izpodbija, temveč le ponavlja svojo tezo, da bi bilo za otroka bolje, če bi bili stiki urejeni tako, kot je predlagal nasprotni udeleženec.

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim razlogom prvostopenjskega, da bi bil režim stikov, kakršnega je predlagal nasprotni udeleženec, za otroka preveč obremenjujoč in stresen, saj bi se morala vsake tri dni seliti od enega do drugega starša, kar bi vključevalo selitve npr. oblačil, najljubših igrač, šolskih potrebščin, medtem ko sedanji režim5 takšne obremenitve ne povzroča. Pravilen je zaključek, da bo (začasno) določeni režim stikov otrokoma zagotovil večji občutek varnosti in kontinuitete ter manjšo izpostavljenost stresnim situacijam. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje razlogom prvostopenjskega, da je glede mlajšega sina B. primerneje, da so stiki krajši in da zaenkrat še ne prenočuje pri očetu, saj je star cca leto in pol, se še doji in je močno primarno navezan na mater, zato čustveno (še) ne zmore prebiti noči brez predlagateljice. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za te zaključke v ugotovitvah in strokovnem mnenju CSD.

22. V zvezi s sinom B. so neutemeljene pritožbene navedbe, da je mati pred časom nasprotnemu udeležencu onemogočila stike z njim, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo (ni ga prezrlo), vendar je hkrati (in tudi zaradi tega dejstva) določilo, da ima nasprotni udeleženec stike tudi B., in to redne ter relativno pogoste (dvakrat tedensko, poleg tega pa še vsako drugo soboto in izmenjaje med prazniki ter počitnicami), kar je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno in primerno glede na B. starost. Z začasno odredbo so tudi predlagateljici naložene obveznosti v zvezi z izvrševanjem stikov, zato začasna odredba varuje tudi interes nasprotnega udeleženca in pravico otrok do stikov z očetom.

23. Drži, da nasprotni udeleženec z otrokoma preživi manj časa kot predlagateljica, vendar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo (22. do 24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da se s takšnim režimom zasleduje stabilnost in umirjenost življenja obeh otrok, saj je manj možnosti za spore med staršema, hkrati pa se zagotavlja uravnoteženost stikov z obema staršema. Tudi iz mnenja CSD izhaja, da je predlagateljica tista, ki je v večji meri zmožna zagotoviti občutek varnosti in stabilnosti. Teh ugotovitev pritožba argumentirano ne izpodbija, temveč le ponavlja svoje stališče, kako naj bi bili stiki urejeni.

24. Pritožba nadalje navaja, da otroka doživljata velik stres, ker ne preživljata več celih dni z obema staršema in ker se je predlagateljica preselila v drugo stanovanje. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ta sprememba za otroka stresna, vendar je posledica dejstva, da je življenjska skupnost udeležencev razpadla in se je predlagateljica izselila, saj glede na konflikte med udeležencema skupno življenje ni več mogoče. Življenje v ozračju stalnih konfliktov in prepirov bi bilo za otroka še mnogo bolj stresno ter škodljivo. Ne drži, kar navaja pritožba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne bi bil v korist otrok režim stikov, da otrok tri dni preživlja izmenično pri vsakem od staršev. Sodišče prve stopnje je razloge jasno navedlo v 23. točki obrazložitve sklepa, kar sprejema tudi sodišče druge stopnje (da bi režim, za katerega se zavzema nasprotni udeleženec, od otrok terjal stalne selitve in prilagoditve, kar bi bilo zanju preveč stresno).

25. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta udeleženca stike že uredila v sporazumu pred CSD (na način, da sta otroka tri dni pri enem in tri dni pri drugem staršu). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da dogovor, ki sta ga udeleženca sklenila pred CSD glede stikov, sodišča ne zavezuje, saj se v tem postopku zasleduje izključno interese in koristi otrok, pri tem pa je sodišče prve stopnje obrazložilo okoliščine, ki so bile ključne za sprejem izpodbijane odločitve.

26. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede režima stikov med poletnimi in drugimi počitnicami ter prazniki. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so za otroka te starosti primernejši stiki v taki obliki, da preživi z enim od staršev strnjeno le teden dni in ne dva tedna, kot je predlagal predlagatelj. Predlagatelj za svojo tezo, da bi bili otrokoma bolj v korist daljši stiki med poletnimi počitnicami (dva tedna) ni ponudil prepričljivih argumentov; res je sicer, da bi lahko v dveh tednih odšel z otrokoma na daljši oddih, počitnice ali potovanje, vendar je tudi v enem tednu mogoče z otrokoma (posebej upoštevaje njuno starost) kvalitetno dopustovati ali potovati, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v presojo sodišča prve stopnje. Pri tem velja znova poudariti, da gre za začasno ureditev stikov, torej je možno, da bodo s končno odločbo stiki urejeni tudi drugače, še posebej upoštevaje dejstvo, da bosta takrat otroka že nekoliko starejša. Poleg tega je možno stike vselej spremeniti (osmi odstavek 141. člena DZ), če se za to pokažejo tehtne okoliščine (npr. odraščanje otrok, kar potegne za seboj večjo zrelost, drugačne interese in potrebe).

27. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožba nasprotnega udeleženca v delu, kjer opozarja na to, da v dnevnih, ki sta določena za stik med tednom (torek in četrtek), A. od 15. do 16. ure trenira tenis, to pa je ravno v času, ko je določen stik z nasprotnim udeležencem. Pritožbeno sodišče se strinja, da tako nasprotnemu udeležencu (pa tudi A.) ostane za pristen in kvaliteten stik malo časa. Od štirih ur, ki so na razpolago za stik, je vsaj ena ura treninga, pri čemer je treba upoštevati, da mora nasprotni udeleženec (ki živi v E.) v teh štirih urah otroka priti iskat v D. ter ga po stiku tja tudi vrniti, vmes pa še peljati na trening in s treninga. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo ne zanika, da treningi potekajo ob torkih, četrtkih in petkih od 15. do 16. ure. Pritožnikovemu predlogu nasprotuje z argumenti, da bi sicer bila v času treninga tudi ona prikrajšana za stik z otrokom.

28. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ureditev, ko ima nasprotni udeleženec stik z otrokom med tednom prav v času, ko je otrok na treningu (kar vzame več kot četrtino časa, predvidenega za stik), ni ustrezna. Zato je sledilo podrednemu predlogu nasprotnega udeleženca in sklep glede stikov v 1. alineji I. točke izreka spremenilo tako, da je za dneva v tednu, ko ima nasprotni udeleženec stik z otrokoma, določilo ponedeljek in sredo, ko A. nima treningov tenisa. To ni le v korist oziroma v interesu nasprotnega udeleženca, temveč tudi in predvsem mladoletnega A., ki bo tako čas, določen za stik, v celoti izkoristil za kvalitetno druženje z očetom.

29. Poleg tega je sodišče druge stopnje sledilo tudi predlogu nasprotnega udeleženca, da se čas prevzema mladoletnega B. uskladi s prevzemom A. V izpodbijanem sklepu je bilo določeno, da nasprotni udeleženec prevzame A. ob koncu pouka (okoli 13.40 ure), B. pa ob 15.00 uri, torej dobro uro pozneje, oba pa mora pripeljati nazaj k materi ob 18.00 uri. Pritožbeno sodišče se strinja, da bo za nasprotnega udeleženca lažje (s tem pa tudi za otroka, saj bo manj voženj), če nasprotni udeleženec po tem, ko v šoli pobere A., ob 14.00 uri (torej cca 20 minut za A.) pobere še B., kar bo omogočalo, da bo odpeljal oba otroka hkrati na stik, se z njima kvalitetno družil in utrjeval odnose, nato pa oba zopet pripeljal nazaj na dom k predlagateljici. Po oceni pritožbenega sodišča tudi okoliščina, da je B. še majhen (star manj kot dve leti) in močno navezan na mamo, ni ovira za spremenjeni režim stikov, saj bo sedaj B. od matere odsoten cca štiri ure, poprej pa je bil le tri ure. Po oceni sodišča druge stopnje enourna razlika ni tako velika, da bi lahko pri mladoletnem B. povzročala čustvene stiske.

30. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z začasno ureditvijo režima stikov delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da ima A. treninge tenisa ravno v času stikov. Zato je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je namesto torka in četrtka stike določilo ob ponedeljkih in sredah ter prevzem B. predstavilo s 15. na 14. uro, kar bo olajšalo logistiko nasprotnega udeleženca in obema otrokoma omogočilo bolj kvalitetno preživljanje časa z očetom. V režim stikov med vikendi, prazniki in počitnicami ni posegalo, saj za to ni bilo razlogov, razen delne spremembe zapisa v IV. točki izreka prvostopenjskega sklepa.

Sklepno:

31. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj bi predlagateljica izigravala začasno odredbo in da ni pričakovati, da se bo prostovoljno držala sklepa, nimajo zveze z odločitvijo sodišča prve stopnje. Izpodbijani sklep je zavezujoč za oba starša, za oba je določena nesuspenzivnost sklepa in obema v primeru neizvrševanja grozi izrek denarne kazni.

32. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in tudi ustrezno obrazložena, razen v delu, kjer je režim stikov pritožbeno sodišče delno spremenilo. Ker v nespremenjenem delu niso podane niti izrecno zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) kršitve, je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

33. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.

1 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. A. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 4 Iz sodne prakse je znano, da kadar gre pri katerem od staršev za ravnanje ali stanje, ki resno ogroža otroka (npr. nasilnost, alkoholizem, narkomanija, resne duševne bolezni ipd.), sodišče stike bodisi popolnoma prepove, bodisi jih močno omeji, npr.. zgolj na stike po telefonu brez fizičnega kontakta. V tem primeru je sodišče določilo stike z »običajnim« fizičnim sobivanjem in brez kakršnegakoli nadzora. 5 Starejši sin A. prespi pri nasprotnem udeležencu vsak drugi vikend ter izmenično v počitnicah, med tednom pa prihaja dvakrat za nekaj ur popoldan, mlajši B. pa za nekaj ur dvakrat tedensko ter vsako drugo soboto.