Jedro

V sodni praksi je nesporno, da je vlagatelj tisti, ki mora (že) v postopku pred Uradom za intelektualno lastnino predložiti dokazila, iz katerih izhaja, da gre v času vložitve njegovega ugovora za javnosti nedvomno znano znamko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju tudi Urad) je z izpodbijano odločbo št. 31207 - 600/2014 z dne 21. 11. 2016 zavrnil ugovor zoper registracijo znamke WC RAČEK št. Z - 201470600. Tožnica je ugovarjala registraciji te blagovne znamke za blago, razvrščeno v razred 3 Nicejske klasifikacije (tekoča čistilna sredstva za čiščenje straniščnih školjk). Trdi, da je predmet zahteve za registracijo znamke tak znak, ki ga od leta 2009 sama uporablja za označevanje enakega blaga tj. sredstev za čiščenje wc školjk. Po točki d) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) pa se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu 6 bis člena Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma Trips. Urad je ugovor zavrnil, ker je štel, da tožnica ni dokazala, da je njen znak oziroma neregistrirana znamka nedvomno znana znamka.

2. Tožnica v tožbi ponavlja, da v prometu že od leta 2009 uporablja neregistriran znak WC RAČEK, ki je pridobil status znane znamke v smislu 6 bis člena Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma Trips. Splošno znano je, da je znamka WC RAČEK v slovenskem prostoru sinonim za sredstva za čiščenje straniščnih školjk in je med potrošniki tako rekoč na simbolni ravni. Čistilo prepozna domala vsak slovenski potrošnik in ga povezuje s proizvajalcem čistila, torej s tožnico. Tožnica je v razvoj znamke vložila ogromno sredstev in vse od leta 2009 znamko aktivno tržila v vseh velikih prodajnih verigah po Sloveniji. Potrošniki znamke WC RAČEK ne povezujejo s prijaviteljem, ampak s tožnico, s tem pa je spodkopana povezava med imetnikom znamke in blagom, ki se pod to znamko ponuja. V dokazne namene se sklicuje na listine, predložene v postopku pred prvostopenjskim organom. Poleg tega predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika in vpogled v akcijski letak A. iz leta 2012. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da ji mora toženka povrniti stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi. Določba 6. bis člena Pariške konvencije z uporabljenim izrazom "nedvomno" znana znamka nakazuje, da se za priznanje statusa znane znamke zahteva visok prag prepoznavnosti. Upoštevaje prakso se kot merila, ali je ta prag dosežen, upošteva tržni delež blaga, ki ga znak varuje, intenzivnost, geografski obseg in čas uporabe znamke, delež upoštevne javnosti, ki znamko pozna in podobno. S predloženimi dokazi tožnica ni uspela dokazati, da je njen neregistriran znak znana znamka. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Prizadeta stranka, prijavitelj znamke, v odgovoru na tožbo navaja, da se za priznanje neke znamke kot znane znamke zahteva visok prag prepoznavnosti. Pojem nedvomno znane znamke, ki v zakonodaji ni definiran, je potrebno razlagati v skladu z ustaljeno prakso pristojnih organov in skupnimi priporočili WIPO tj. upoštevati je potrebno merila, ki jih je navajal Urad (tržni delež, tržne raziskave, v promocijo vložena sredstva, čas uporabe, vrednost znamke). Status znane znamke mora dokazati vložnik ugovora, pri čemer pa tožnica s predloženimi dokazili ni dokazala, da gre za nedvomno znano znamko, niti ni dokazala povezanosti med njim in blagom ter tega, na kakšen način bi registracija znamke v korist prijavitelja škodovala njenim interesom. Tudi dokazi, ki jih prilaga k tožbi, niso zadostni, poleg tega so glede na tretji odstavek 20. člena ZUS -1 prepozni. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče se strinja s toženko, da ni dvoma, da sta si prijavljeni znak in neregistrirani znak podobna. Gre za enake besede, podobna pa je tudi podoba račka. Tudi blago, ki ga označujeta, je enako in sicer gre za tekoča čistilna sredstva za čiščenje straniščnih školjk. Vendar ta podobnost po zakonu ne zadostuje za zavrnitev registracije znaka za kot znamke. Točka d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6 bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs. Člen 16 TRIPs se na dano situacijo ne nanaša, saj govori o ravnanju v primeru registracije podobne znamke za označevanje proizvodov, ki niso podobni tistim, za katere je znamka registrirana. Člen 6 bis Pariške konvencije pa kot bistveni element, da je znamka znana, dodaja, da mora biti to, da je znamka znana, nedvomno. Torej, glede tega ne sme obstajati noben dvom.

7. V sodni praksi je nesporno, da je vlagatelj tisti, ki mora (že) v postopku pred Uradom predložiti dokazila, iz katerih izhaja, da gre v času vložitve njegovega ugovora za javnosti nedvomno znano znamko.1 Tožnica v tožbi sicer trdi, da naj bi bilo splošno znano, da je znamka WC RAČEK v slovenskem prostoru sinonim za sredstva za čiščenje straniščnih školjk. Vendar pa niti ne zatrjuje, da naj bi bilo javnosti splošno znano, da je ta znak oziroma čistilno sredstvo, označeno s tem imenom (in podobo), povezano s tožnico. Ime oziroma zapis WC RAČEK pri povprečnem potrošniku verjetno res zbudi predstavo, da gre za takšno obliko zgornjega dela embalaže čistila za straniščno školjko, ki je ukrivljen na tak način, kot je ukrivljen racin vrat. Ne more pa biti splošno znana povezava tega znaka ravno s tožnico, ampak je potrebno to povezavo dokazati s konkretnimi dokazili. Da je ta povezava pomembna, pa izhaja že iz tega, da je oseba, ki nasprotuje registraciji nekega znaka, lahko stranka v postopku samo, če je s tem prizadeta njena pravna korist. Njena korist je lahko prizadeta le, če je ona tista, ki uporablja nedvomno znano znamko in če potrošniki to vedo. Kajti le, če jim je to znano, pričakujejo, da je proizvod, označen s tem znakom, izdelala točno določena oseba in bodo zato prejeli takšno kvaliteto, kot jo pričakujejo. Iz tožbenih navedb izhaja, da tudi tožnica povezavo razume na takšen način.

8. Takemu razumevanju sledijo tudi merila za ugotavljanje nedvomno znane znamke, ki so v praksi nesporna, njihov obstoj pa mora dokazati vlagatelj ugovora.2 Ta merila je pri oceni, ali tožnica za označevanje svojih proizvodov uporablja znano znamko, pravilno uporabila tudi toženka. Tožnica je v postopku pred Uradom kot dokaz, da uporablja nedvomno znano znamko, predložila tri račune, naročilnice in dobavnice za etikete WC raček, s katerim je naročila 30.000 kom, 50.000 kom in 39.000 kom etiket. Nadalje je predložila po tri račune, izdane trgovcem A., B., C. in D. v letih 2012, 2013 in 2014, iz katerih izhajajo prodane količine gelov WC Račka. Predložen je bil izpis zadetkov iz iskalnika Google, ki prikazuje zadetke ob vpisanem geslu wc raček E., ter reklamni letaki za izdelek. Toženka je ocenila vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in po oceni sodišča pravilno zaključila, da tožnica s temi dokazili ni uspela dokazati, da je njen znak oziroma neregistrirana znamka v smislu 6 bis člena Pariške konvencije nedvoumno znana znamka.

9. Tožnica v tožbi ponavlja trditve, da je v razvoj znamke vložila ogromno sredstev in vse od leta 2009 aktivno tržila znamko v vseh velikih prodajnih verigah po Sloveniji in da potrošniki znamke WC RAČEK ne povezujejo s prijaviteljem, ampak z njo. Sodišče lahko tako le ponovi, da teh trditev ni dokazala. Tožnica ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da že od leta 2009 trži proizvode z znakom WC RAČEK, kakšne količine teh proizvodov je prodala od leta 2009 ter kakšen delež to predstavlja v primerjavi z ostalimi proizvajalci tovrstnih izdelkov. Edini predloženi dokazi o prodaji izdelka, označenega s tem znakom, se nanašajo na nekaj mesecev leta 2012 in 2013, ter del 2014 (prijava je bila vložena 28. 4. 2014). Prav tako ni dokazala, da je vložila kakršnakoli (kaj šele visoka) sredstva v razvoj in trženje znamke; predloženi letaki namreč tega ne dokazujejo. Tudi zunanjih tržnih raziskav o stopnji prepoznavnosti ni predložila. Ni pojasnila, kakšna naj bi bila vrednost neregistriranega znaka oziroma znane znamke in ni dokazala, s čim je ta vrednost izkazana.

10. Tožnica je k tožbi priložila kopijo letaka trgovine A. d.d., na katerem je čistilo ... za WC školjko in izpis zadetkov iz iskalnika Google, ki prikazuje zadetke ob vpisanem geslu wc raček E. ter predlagala zaslišanje direktorja. Izpis zadetkov je bil predložen že v postopku pred Uradom, A. letak in predlog za zaslišanje stranke pa sta nova dokaza. Toženka in stranka z interesom pravilno opozarjata, da je tožnica v smislu 52. člena ZUS-1 glede tega prekludirana, saj ni podala opravičljivih razlogov glede tega, čemu teh dokazov ne bi mogla predložiti oziroma predlagati že v postopku pred Uradom.

11. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Tako na primer sodbe U 1182/2005 z dne 26. 2. 2008, IU 857/2012 z dne 1.10. 2013, U 1184/2015 z dne 9. 5. 2007 in druge. 2 Poleg že citiranih sodb izhajajo tudi iz sklepa X Ips 741/2006 z dne 30. 9. 2008.