Jedro

Tožnikovo je dokazno breme, da je toženec motil njegovo posest. Če tega ne dokaže, se tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala posestno varstvo zaradi toženčevega motenja posesti v pogojih in na način, podrobno opisan v izreku izpodbijanega sklepa.

Proti sklepu se pritožuje tožnik, uveljavlja vse tri pritožbene razloge (1. odst. 353. čl. ZPP/77) in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sklepa tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, kako so bila razvrščena ohišja zmrzovalnih skrinj in zaključuje, da so bila lahko prevrnjena le z zemljišča toženca, saj bi storilca skrinje sicer pokopale pod seboj. Zaradi zemljišča je bilo mogoče skrinje s toženčeve strani z lahkoto prevrniti, to posebno ni problem za toženca, ki je bil športnik. Toženec je sam povedal, da je njegovo zemljišče hermetično zaprto in torej kot storilec pride v poštev le toženec. Sodišče, ki verjame tožencu, da hodi vsako noč stražit svojo puškarno v Avstriji, naj mu tudi verjame, da je imel dovolj časa, da je skrinje prevrnil. Povsem možno je, da hrupa ni nihče slišal, sicer pa po tožnikovih izkušnjah proti tožencu nihče ne želi pričati.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za posestno varstvo na pravni podlagi 75. čl. ZTLR, ker je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je toženec storil sicer nesporno ugotovljeno motilno dejanje. Nobena izmed zaslišanih prič, niti tožnik sam, toženca niso videli pri motilnem dejanju, dokazov, ki bi potrdili, da je bil toženec motilec, pa tudi pritožba ne ponuja. Zgolj v pritožbi zatrjevani način prevrnitve ohišij skrinj, napolnjenih z mivko, ki ga pritožnik tudi ocenjuje kot edino možnega, v ničemer ne dokazuje, da je dejanje storil prav toženec, to pa tudi v primeru, da bi bilo mogoče sprejeti pritožbeno trditev, da je bila prevrnitev ohišij skrinj oz. odstranitev pločevine možna le s toženčevega zemljišča. Sicer pa tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo (velike fizične zmožnosti toženca, hermetična zaprtost toženčevega zemljišča), ne morejo dokazovati, da je motilno dejanje storil prav toženec. Ker je dokazno breme, da je prav toženec storil motilno dejanje, na strani tožnika, ta pa ni dokazal, da je bil toženec motilec, je odločitev prvega sodišča, ki je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, tudi materialnopravno pravilna.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. tč.

380. čl. ZPP/77 v zvezi s čl. 368 ZPP/77 in 381 ZPP/77. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (1. odst. 154., 1. odst. 166. čl. ZPP/77).