Jedro

Ne glede na (dano ali ne) dovoljenje za gradnjo je po pravnem pravilu bivšega ODZ veljalo tim. načelo "superficies solo cedit" - načelo, po katerem je lastnik zemljišča tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji.

Predpostavka dobrovernosti posesti, ki lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti, njegova oziroma, če ne ve ali ni mogel vedeti, da ni njegova. Dobrovernost posesti se domneva vse do trenutka, dokler se ne dokaže nasprotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tako tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem sta se toženki dolžni izseliti iz hiše tožnikov, izprazniti navedeno hišo in vse pritikline, zlasti hlev ter jih prazne in v uporabnem stanju izročiti tožnikom skupaj s ključi, kot njihov tožbeni zahtevek na plačilo najemnine zavrnilo kot neutemeljen. Ugodilo je zahtevku toženk iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da sta toženki lastnici vsaka do ene polovice nepremičnine, vpisane v vl.št. 402 k.o., kar so tožniki dolžni priznati in toženkama v roku 15 dni pod pretnjo izvršbe izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na že omenjeni nepremičnini na ime toženk za vsako do ene polovice, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Sodišče prve stopnje je še razsodilo, da so tožniki dolžni toženkama povrniti pravdne stroške v znesku 440.743,87 SIT in sklenilo, da se pravdni postopek zoper toženca A.V. zaradi umika tožbe ustavi.

Tožniki so po svojem pooblaščencu zoper sodbo vložili pravočasno pritožbo, pri čemer se sklicujejo na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Menijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njihova zahtevka in ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe. Toženki nista nikoli bili in nista mogli biti v dobri veri, da je hiša njuna, saj to potrjuje celotni dokazni postopek in tudi splošno znana dejstva. Če bi držalo, da sta toženki verjeli, da je hiša njuna, bi že preje uveljavljali lastninsko pravico, ne pa da sta to storili šele z vložitvijo nasprotne tožbe, saj jima je bilo ves čas znano, kdo je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Sodišče ni upoštevalo in razlogovalo trditev o dopisovanju pa trditve M.R., da so ves čas šteli za lastnike hiše R. ter da si je J.R. od leta 1950 ves čas dopisoval z njenim očetom, v tej korespondenci pa je bilo ves čas očitno, da so lastniki R.,G. pa le uporabniki. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pričevanja nepristranske priče M.J.O., ki je vedela, da je ta hiša produkt vlaganj in last tožnikov. Če so to vedele tretje osebe, so nedvomno to vedeli tudi uporabniki - toženke. Če bi toženki mislili, da je nepremičnina njuna, potem za gradnjo ne bi potrebovali "dovoljenja in vednosti" I.R., kar sodišče ugotavlja kot nesporno, s tem pa nakazuje na pridobitev lastninske pravice na drugi pravni podlagi. Notorno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo h kompleksni oceni dokazov, je tudi, da zemljiškoknjižno toženki nikoli nista bili lastnici, kar sta zagotovo vedeli, saj je vsak lastnik nepremičnine tudi v določenem razmerju do države, ki ga obvešča o javnih dajatvah. Zato ni moč trditi, da sta bili toženki preko svojih prednikov kdajkoli sploh v dobri veri glede lastništva. V tem delu je po mnenju pritožnikov dejansko stanje tako zmotno kot nepopolno ugotovljeno, sodba pa o odločilnih dejstvih, ki so jih v nakazani smeri povedale stranke in priče v zvezi z listinskimi dokazi, nima razlogov, s čimer je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da naj bi toženki v hiši neprekinjeno bivali od leta 1943, ne utemelji pa, od kdaj do kdaj, če že naj bi obstajala domneva dobrovernosti. Okviri priposestvovalne dobe niso ne znani ne podani. Četudi bi obstajala dobrovernost, njen začetek zagotovo ne more segati v leto 1943. Celo S.V., rojena G., je izpovedala, da je po tem letu, torej v času od 1946 pa do 1949 živela pri stari mami, da ji je bilo že takrat znano, da je J.R. dobil za doto od brata kos zemlje, na katerem je bila nato zgrajena sporna hiša, da je F. G. - njen brat velikokrat dejal, da bi morala biti hiša njegova in ne njena, ter da je v času tožbe videla kupoprodajno pogodbo, da je I.R. kupila to zemljišče. Čas dobrovernosti in subjekti torej niso točno opredeljeni, s tem pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Glede na vse navedeno tožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo ter razsojo.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena toženkama, ki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe tožnikov kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče na začetku predvsem poudarja, da so v času gradnje sporne hiše v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini veljala še pravila bivšega občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), katerega pravno pravilo iz paragrafa 419 je določalo: "Ako je zgradba nastala na tujem svetu in s tujim gradivom, priraste tudi v tem primeru lastnina na njej zemljiškemu lastniku. Med zemljiškim lastnikom in graditeljem nastanejo iste pravice in obveznosti, kakor v prejšnjem paragrafu (pošten graditelj sme zahtevati povračilo potrebnih in koristnih stroškov, z nepoštenim se ravna kakor s poslovodjem brez naloga), in graditelj mora plačati prejšnjemu lastniku gradiva, občno ali najvišjo vrednost po svojem poštenem ali nepoštenem namenu". Ne glede na (dano ali ne) dovoljenje za gradnjo je torej veljalo tim. načelo "superficies solo cedit" - načelo, po katerem je lastnik zemljišča tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bila na podlagi kupne pogodbe zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, na katerem se je potem gradila sporna zgradba, I.R., rojena K., mati tožnikov in sestra D.K., stare mame toženk. I.R. je pravni prednici toženk sicer dovolila stanovati v hiši, vendar samo zaradi tega lastninske pravice na hiši (ne glede na to, kdo jo je gradil) kot lastnica zemljišča glede na zapisano pravno pravilo ni mogla izgubiti. Pravzaprav jo je na podlagi lastninske pravice zemljišča, ko je bila hiša zgrajena, lastninsko pravico pridobila še na hiši. Do spremembe lastništva na hiši (in hkrati zemljišču oziroma obratno) bi lahko v obravnavanem primeru prišlo le na podlagi pridobitve lastninske pravice toženk s priposestvovanjem. Na tem toženki tudi gradita postavljeni nasprotni tožbeni zahtevek. Predpostavka dobrovernosti posesti, ki lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti, njegova oziroma, če ne ve ali ni mogel vedeti, da ni njegova. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta bili toženki dobroverni posestnici nepremičnine in da sta zato pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, po oceni pritožbenega sodišča vsaj po dosedaj izvedenem dokaznem postopku ni prepričljiva. Dobrovernost posesti se domneva vse do trenutka, dokler se ne dokaže nasprotno. V obravnavanem primeru je (prvo)toženka Ivanka Verbajs, zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 27.6.1996 in 24.8.1999 izpovedala, da je njena mati M.G., ko še niso stanovali v sporni stanovanjski hiši, ampak v logarnici na S., stari mami D.K. pomagala obdelovati njive in jo finančno podpirala. Stara mama jih je (mamo M., očeta A. ter hčerki - toženki I.V., rojena G. in T.G.) vedno vabila, naj pridejo k njej stanovat, še posebno v času po upokojitvi njenega očeta A.G., češ saj so veliko vložili v hišo. Ves čas je bilo govora, je še povedala prvotoženka, da bodo tam živeli, da bodo uživali to, kar je vložil brat F.. Povedala je še, da oče in mama ne bi tako skrbela za delavce, če hiša ne bi bila grajena za njiju. Ali taka izpovedba prvotoženke pomeni, da sta bili toženki ves čas prepričani, da je hiša, v kateri sta živeli in še živita, njuna oziroma ali to pomeni, da nista vedeli ali nista mogli vedeti, da ni njuna? Pritožbeno sodišče ocenjuje, da temu ni tako. Leta 1986 umrla njuna mati M.G. jima hiše ni zapustila, brat F.G., ki naj bi k gradnji hiše potrditvah toženke prispeval največ in za katerega naj bi stara mama (po izpovedbi J.G., F. brata in brata toženk) vedno govorila, da bo sporna hiša njegova, pa ni znano, v korist koga se je hiši odpovedal, ko se je v letu 1934 odselil s svojo zaročenko M. B.. Toženki hiše nista dedovali ne po mami ne po bratu, zemljiškoknjižno stanje pa tako ali tako nikoli ni govorilo v prid njuni dobrovernosti, zato pritožbeno sodišče tako kot tožniki, dvomi, da je bila njuna posest hiše sploh kdajkoli dobroverna. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejansko stanje ni raziskalo v vseh odločilnih smereh, ukvarjalo se je zgolj s tem, kdo je hišo gradil, kar pa glede na že omenjeno načelo (superficies solo cedit) niti ni pravno relevantno za odločitev o tem, kdo je današnji lastnik hiše. Pravno odločilne so predvsem okoliščine v zvezi z dobrovernostjo posesti hiše, ki pa v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje niso dovolj razdelane. Nenazadnje pritožniki v okviru pritožbenih navedb pravilno opozarjajo, da je nasploh ob ugotovitvi dobroverne posesti nepremičnine v skladu z zakonskimi določili treba natančno določiti časovne okvire dobroverne posesti. Tudi tega sodišče prve stopnje ni storilo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava prišlo do nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe toženk ter vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Kar zadeva odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenih zahtevkov tožnikov na izselitev iz stanovanjske hiše in plačilo najemnine pritožbeno sodišče zaključuje, da jo je tudi treba razveljaviti, že samo zaradi tega, ker je bila sprejeta v očitni korelaciji z odločitvijo o ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe, ni pa s tem nujno, da sta tožbena zahtevka tožnikov utemeljena. Če bo o lastninski pravici na zgradbi v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje odločilo drugače kot v prejšnjem, bo moralo glede zahtevka na plačilo najemnine pozornost posvetiti predvsem vprašanju, ali je bilo plačevanje najemnine dogovorjeno ali ne, glede zahtevka na izselitev toženk iz sporne stanovanjske hiše pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali zanj obstajajo izselitveni razlogi po določbi 53. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91). Če ne bo ugotovilo niti dogovora o najemnini niti izselitvenih razlogov, bo moralo tožbena zahtevka tožnikov zavrniti kot neutemeljena.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.