Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sodba Pdp 538/95

ECLI:SI:VDSS:1997:VDS.PDP.538.95 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

disciplinski postopek zastaranje odstranitev delavca iz organizacije
Višje delovno in socialno sodišče
30. januar 1997
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče mora paziti po uradni dolžnosti na zastaralne roke za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče mora ob reševanju pritožbe paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da so potekli roki za vodenje disciplinskega postopka, je odločitvi o razveljavitvi disciplinskih sklepov dodalo, da se postopek ustavi. V obrazložitvi pa je navedlo pravilno pravno podlago za tako odločitev. Sodišče v postopku, v katerem presoja zakonitost sklepov o odstranitvi delavca z dela ali organizacije (suspenz), ugotavlja ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o začasni odstranitvi delavca in ali so bili sklepi izdani po predpisanem postopku. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno sklepe o odstranitvi delavca z dela razveljaviti iz razloga, ker je razveljavilo disciplinske sklepe. Sklepe o odstranitvi delavca je potrebno presojati posebej in so lahko zakoniti, vendar v primeru, ko sodišče disciplinske sklepe razveljavi, delavcu pripada razlika med prejetim nadomestilom plače za čas suspenza in polno plačo na podlagi določbe 98. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se na pritožbo ter po uradni dolžnosti izpodbijana sodba spremeni tako, da se: V 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe doda besedilo "in se disciplinski postopek ustavi".

V 3. odstavku ne na koncu 2. vrstice doda besedilo "za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela." 4. odstavek se spremeni tako, da se zahtevek za razveljavitev sklepov o suspenzu z dne 13. 5. 1994 in 27. 7. 1994 zavrne.

5. odstavek se spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku za čas suspenza od 13. 5. 1994 do prenehanja delovnega razmerja po sklepu pritožbene komisije z dne 30. 8. 1994 izplačati razliko med prejetim nadomestilom plače in polno plačo, ki bi jo prejel, če bi bil na delu v navedenem času, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne razlike mesečno zapadlega zneska do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa disciplinske komisije in pritožbene komisije tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela ter plačati odškodnino za neizplačani OD v višini, kot bi ga dobil, če bi ta čas delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska OD, v 8 dneh pod izvršbo. Razveljavilo je sklep glavnega direktorja in pritožbene komisije tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika iz podjetja in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas suspenza plačati razliko med prejetim nadomestilom OD in polnim OD, ki bi ga prejel, če bi bil v navedenem času na delu, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne razlike mesečno zapadlega zneska do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 95.615,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodišče v 3. odstavku izreka sodbe razsodilo, da je tožena stranka tožniku za čas, ko tožnik ni delal, dolžna plačati odškodnino za neizplačani del OD, kot bi ga dobil, če bi ta čas delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Poleg navedenega pa je sodišče v 5. odstavku izreka sodbe naložilo toženi stranki še obveznost, da tožniku za čas suspenza izplača razliko med prejetim in polnim OD. Navaja, da je bil tožnik v času od 7. 2. 1994 do 12. 5. 1994 obvezno začasno odstranjen z dela na podlagi določbe 2. odstavka 95. člena ZDR, ker je bil ta čas v priporu. Od 13. 5. 1994 dalje pa je bil začasno odstranjen z dela na podlagi sklepa glavnega direktorja, katerega je potrdila disciplinska komisija, dne 6. 5. 1994 in je taka odstranitev trajala do dokončnosti sklepa disciplinske komisije. Tožnik pa naj bi v skladu z izrekom izpodbijane sodbe prejel za ves čas, ko ni delal, na podlagi 3. odstavka izreka, OD, ki bi ga prejemal, če bi delal, za čas suspenza pa še razliko med nadomestilom OD, ki ga je prejemal in OD, ki bi ga prejemal, če bi v navedenem času delal, od vseh zneskov pa naj mu tožena stranka plačala še zakonite zamudne obresti. Pritožba nadalje meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik ni storil disciplinske kršitve, ker je bila kršitev storjena izven delovnega časa in izven delovnih prostorov tožene stranke. Iz disciplinskega spisa nedvomno izhaja, da je storil tožnik očitano dejanje v zvezi z delom. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbdijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, poleg tega pa po uradni dolžnosti tudi glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 365. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa v delu, ki se nanaša na vodenje disciplinskega postopka in odstranitev tožnika z dela, ni pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, torej tudi na določbe o zastaranju začetka in vodenja disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje je preizkušalo zakonitost disciplinskega postopka pri toženi stranki po vsebini, pri tem pa ni pazilo na zastaralne roke. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je direktor tožene stranke dne 9. 2. 1994 podal zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika iz razloga, ker je dne 7. 2. 1994 fizično napadel in ogrožal življenje vodje proizvodnje, s čemer naj bi storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, določeno v 14. točki 7. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti (PDO).

Disciplinski postopek se je končal s sejo pritožbene komisije, ki je odločala o ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije in sicer je bila seja pritožbene komisije dne 30. 8. 1994. Zastaralne roke v disciplinskem postopku ureja Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89). ZTPDR v 1. in 2. odstavku 67. člena določa različne roke za začetek disciplinskega postopka, v 3. odstavku istega člena pa določa 6-mesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca. Zakon tako za vodenje disciplinskega postopka ne določa daljšega roka, čeprav ima kršitev delovne obveznosti znake kaznivega dejanja. Glede na tako zakonsko ureditev je potrebno v vsakem primeru disciplinski postopek izpeljati v šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca. Kadar imajo kršitve delovne obveznosti značilnosti kaznivega dejanja, je z zakonom določen le daljši zastaralni rok za začetek disciplinskega postopka, tako da je za takšne kršitve mogoče uvesti disciplinski postopek tudi po preteku treh mesecev od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca (2. odstavek 67. člena ZTPDR), medtem ko za druge kršitve delovnih obveznosti zastara začetek disciplinskega postopka po treh mesecih (1. odstavek 67. člena ZTPDR). Ker iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka izhaja, da je bila podana dne 9. 2. 1994, je torej upravičeni predlagatelj najkasneje tega dne zvedel za kršitev delovne obveznosti. Iz zapisnika seje pritožbene komisije je razvidno, da je le-ta odločala o ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije dne 30. 8. 1994, torej je bil disciplinski postopek končan po poteku 6-tih mesecev, t. j. po poteku zakonsko določenega roka za vodenje disciplinksega postopka. Disciplinski postopek bi moral biti v konkretnem primeru namreč najkasneje končan do dne 9. 8. 1994. Razveljavitev disciplinskih sklepov je bila, glede na navedeno, potrebna zaradi zastaranja vodenja disciplinskega postopka, zastaranje pa ima za posledico ustavitev disciplinskega postopka, ki ga ni mogoče iz tega razloga več ponoviti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče dopolnilo 1. odstavek izreka izpodbijane sodbe tako, da je disciplinski postopek ustavilo.

Ker je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti ugotovilo, da je le-to napačno uporabilo materialno pravo glede presoje zakonitosti sklepov disciplinskih organov tožene stranke, je iz zgoraj navedenih razlogov dopolnilo izrek sodbe, ni pa presojalo disciplinskega ukrepa po vsebini in tudi ne pritožbenih navedb, ker je, kot je bilo ža navedeno, ugotovilo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi, ko je odločalo o zakonitosti sklepa o odstranitvi tožnika z dela. Pravna podlaga za odločitev o zakonitosti odstranitve delavca z dela je vsebovana v 69. členu ZTPDR in v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 19/90, 5/91, 71/93) v členih od 95 do 99. Sodišče v postopku, v katerem presoja zakonitost sklepa o odstranitvi delavca z dela, ugotavlja ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o začasni odstranitvi delavca in ali je bil sklep izdan po predpisanem postopku. 2. odstavek 69. člena ZTPDR določa, da lahko poslovodni organ s pisnim nalogom odstrani delavca z delovnega mesta ali iz organizacije, kadar stori hujšo kršitev delovne obveznosti, s katero neposredno ogroža življenje ali zdravje delavcev ali drugih oseb.

Glavni direktor tožene stranke je dne 13. 5. 1994 izdal sklep o začasni odstranitvi tožnika iz delovne organizacije zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, določene v 7. členu PDO. V obrazložitvi je navedeno, da je dne 7. 2. 1994 fizično napadel vodjo proizvodnje, mu povzročil hujše telesne poškodbe in ogrožal njegovo življenje.

Zaradi iste kršitve je bila dne 9. 2. 1994 podana zahteva za uvedbo disciplinskega postopka za tožnika. Sklep o začasni odstranitvi tožnika iz podjetja je dne 16. 5. 1994 potrdila disciplinska komisija, pritožbena komisja pa je dne 11. 6. 1994 zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Na podlagi navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil postopek odstranitve tožnika iz podjetje izpeljan zakonito. Izpolnjeni so bili vsi zakonsko predvideni pogoji za odstranitev delavca, t. j. v konkretnem primeru tožnika, iz podjetja. Nepravilno je razlagovanje sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje razveljavilo disciplinske ukrepe o prenehanju delovnega razmerja, posledično razveljaviti tudi sklepe o odstranitvi tožnika z dela. Sami sklepi o odstranitvi tožnika z dela so zakoniti, vendar pa ima na podlagi določbe 98. člena ZDR delavec, ki je odstranjen z dela in prejema nadomestilo plače iz 2. odstavka 96. člena ZDR pravico, da mu za ta čas delodajalec izplača razliko do polne plače, ki bi jo dobil, če bi bil na delu, če je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen, ali če je s pravnomočno odločbo oproščen.

Sodišče prve stopnje bi zato moralo, glede na to, da je razveljavilo disciplinske ukrepe, tožniku priznati le razliko v plači, ne pa tudi razveljaviti sklepa o odstranitvi tožnika z dela. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo, tudi vzdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko med prejetim nadomestilom plače za čas odstranitve iz podjetja, t.j. od 13. 5. 1994 dalje do prenehanja delovnega razmerja po sklepu pritožbene komisije z dne 30. 8. 1994 in polno plačo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, opredeljeno v 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je razsodilo v 3. odstavku izreka sodbe, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas, ko ni delal, plačati odškodnino za neizplačani del plače, kot bi jo dobil, če bi ta čas delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v 5. odstavku izreka sodbe naložilo toženi stranki še obveznost, da tožniku za čas suspenza izplača razliko med prejeto in polno plačo. Pritožnik je namreč spregledal, da je sodišče prve stopnje združilo v skupno reševanje 2 individualna delovna spora in sicer zaradi začasne odstranitve delavca z dela in zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, v katerih sta bila postavljena dva različna zahtevka, o katerih je sodišče odločilo s skupno sodbo. Tako je sodišče najprej odločalo o zakonitosti sklepov disciplinskih organov in v posledici tega o zahtevi za vrnitev na delo in izplačilu razlike v plači in nato o zakonitosti sklepa o odstranitvi tožnika z dela in v posledici o zahtevku za razliko izplačila v plači. Odločitev je tudi ustrezno obrazložilo. V izogib nejasnostim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in dopolnilo 3. in 5. odstavek izreka izpodbijane sodbe, tako da je opredelilo časovno trajanje odškodnine za neizplačano plačo zaradi nezakonitih sklepov disciplinske komisije na čas od prenehanja delovnega razmerja po sklepu drugostopnega organa do ponovnega nastopa dela in plačilo razlike med polno plačo in prejetim nadomestilom plače, ki ga je tožnik prejel za čas suspenza na čas od 13. 5. 1994 dalje do prenehanja delovnega razmerja po sklepu pritožbene komisije z dne 30. 8. 1994. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo delno spremenilo na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP, kot je razvidno iz izreka sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stare zvezne predpise je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije na temelju določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-1 in 45/1-94).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia