Jedro

Ugotavljanje dejanskega stanja pomeni ugotavljanje resničnosti tistega, kar stranki zatrjujeta, ne pa (razen v izjemnih primerih) tistega, kar se je dejansko dogodilo.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala pomanjkljivosti reklamnih oglasov, v pritožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj jih uveljavlja šele v pritožbi.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (za plačilo 136.080,00 SIT z zamudnimi obrestmi) in v 3. točki izreka (za plačilo 8.100,00 SIT izvršilnih stroškov). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 6.700,00 SIT.

Tožena stranka je po prejemu sodbe predlagala vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa se je zoper sodbo pritožila. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je prvostopno sodišče zavrnilo s sklepom z dne 6.10.1997. Dne 7.10.1997 je tožena stranka vložila v spis pripravljalno vlogo, ki bi po vsebini lahko predstavljala pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Na poziv sodišča se je kasneje tudi izjasnila, da se naj ta vloga šteje za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče jo je zato tako tudi obravnavalo.

V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep: Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker naj bi odvetniški kandidat, ki je zastopal toženo stranko na glavni obravnavi dne 6.10.1997 zmotno mislil, da je šlo v zvezi s predlogom (tožene stranke) za preložitev obravnave za odsotnost odvetnice, dejansko pa je šlo za odsotnost pooblaščene osebe tožene stranke. Zaradi zmote odvetniškega kandidata prvostopno sodišče ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Ugotavljanje dejanskega stanja namreč pomeni ugotavljanje resničnosti tistega, kar stranki zatrjujeta, ne pa (razen v izjemnih primerih) tistega, kar se je dejansko dogodilo. Ob zatrjevanju tožene stranke, da je razlog za preložitev naroka odsotnost odvetnice, zato ni mogoče očitati prvostopnemu sodišču, da je dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ker ni ugotavljalo, ali je šlo za opravičljivo odsotnost pooblaščenke tožene stranke.

Po povedanem in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede pritožbe zoper sodbo: Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da vtoževane terjatve ni plačala zato, ker so imeli reklamni oglasi, ki jih je objavila tožeča stranka številne pomanjkljivosti. V gospodarskih sporih se po določbi 1. odst. 496.a člena ZPP lahko v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala pomanjkljivosti reklamnih oglasov, v pritožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj jih uveljavlja šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče zato ni imelo razloga, da bi podvomilo v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je po določbi 2. odst. 365. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi 368. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).