Jedro

Da glede na ugotovljene osebne okoliščine obdolženca, z izrečeno stransko kaznijo ne bo kršena njegova pravica do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ni dvoma, saj obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav ničesar.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. na podlagi prvega odstavka 48.a člena Kazenskega zakonika izreče tudi

stranska kazen izgona tujca iz države za čas 3 (treh) let.

Trajanje izgona se šteje od pravnomočnosti te sodbe. Čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se obdolženemu A. A. - upoštevaje pravnomočni del sodbe z dne 11. 3. 2024, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlje države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora ter denarna kazen v skupnem znesku 1.500,00 EUR - stranska kazen, to je izgon tujca iz države, ne izreče. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2.Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila državna tožilka, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolžencu na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 izreče stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let.

3.Zagovorniki obdolženca v odgovoru na pritožbo državne tožilke menijo, da za izrek predlagane stranske kazenske sankcije ni potrebe, zato naj se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V ponovljenem sojenju, zgolj glede predlagane stranske kazni izgona tujca iz države, je sodišče prve stopnje - drugače kot v sodbi z dne 11. 3. 2024, ki je bila v tem delu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje - tokrat razsodilo, da se ta stranska kazen obdolžencu ne izreče. Odločitev je utemeljilo v točki 11 obrazložitve sodbe, z navedbami, da obdolženec še ni bil kaznovan, da se bo po prestani kazni vrnil po ženo in otroka v Ukrajino, da je begunec z odobrenim azilom na Češkem, brez zaposlitve, vendar ni podatkov, da bi se za preživljanje sebe in svoje družine poklicno ukvarjal s kriminalom.

6.Državna tožilka utemeljeno navaja, da je s povzeto utemeljitvijo sodišče prve stopnje zdaleč precenilo objektivno dejstvo obdolženčevega statusa in finančnega položaja, in na tej podlagi zmotno zaključilo, da obdolženec ne predstavlja resne grožnje za javni red ali javno varnost. Ob sklicevanju na sodno prasko glede presoje nevarnosti bodočega izvrševanja hujših kaznivih dejanj storilca, državna tožilka utemeljeno poudarja težo, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, v povezavi z osebnimi okoliščinami obdolženca, ki omogočajo sklepanje o obstoju resne grožnje za javni red in javno varnost. Pravilno in utemeljeno izpostavlja, da (i) obdolženca na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene navezne okoliščine, (ii) je državljan Ukrajine, ki jo je zaradi vojne zapustil skupaj s takrat nosečo ženo, (iii) je imel na Češkem najeto stanovanje, nato pa na Slovaškem urejen status ukrajinskega begunca, (iv) se je v Republiko Slovenijo z vozilom, ki ni bilo njegova last, pripeljal izključno zaradi prevoza ilegalnih migrantov, in (v), da je kot sostorilec in del organizirane mreže zagotavljal prevoz ilegalnih prebežnikov z namenom pridobitve premoženjske koristi. Poglavitni motiv za njegov prihod v Republiko Slovenijo je bila prav izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, iz motiva koristoljubnosti. Ker je brez zaposlitve in brez sredstev za preživljanje, tekom trajanja kazenskega postopka pa je postal oče, je utemeljeno sklepati, da bo za preživetje svoje družine ponovil isto kaznivo dejanje in tako ponovno vstopil v Republiko Slovenijo, kot tranzitno državo.

7.Povzete osebne okoliščine obdolženca tudi po presoji višjega sodišča v celoti potrjujejo obstoj zatrjevanega zakonskega materialnega pogoja za izrek predlagane stranske kazni, to je obstoja resne grožnje za javni red ali javno varnost. Da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi za varnost v njej bivajočih ljudi, ter posledično terjajo ničelno toleranco, je že ustaljeno stališče sodne prakse.

Državna suverenost omogoča oziroma dopušča samostojno pravico odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje, s čimer se zagotavlja interes Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje.

8.Utemeljeno državna tožilka izpostavlja dvom v verodostojnost navedb obdolženca, da se bo po prestani zaporni kazni vrnil k ženi in otroku v Ukrajino, torej v državo vojnega območja, iz katere je ravno iz tega razloga tudi odšel. Pri tem sicer ni mogoče spregledati niti njegovih (kasnejših) izjav v postopku pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora, da se vrača k svoji družini, s katero se bo umaknil na Češko (odločba Komisije za pogojni odpust z dne 11. 10. 2024; list. št. 496 v spisu).

9.Da glede na ugotovljene osebne okoliščine obdolženca, z izrečeno stransko kaznijo tudi ne bo kršena njegova pravica do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot še utemeljeno poudarja državna tožilka, ni dvoma, saj obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav ničesar. Tudi njegov status begunca oziroma obstoj mednarodne zaščite, ne predstavlja ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.

Prav tako ni dvoma, da ta stranska kazen velja le za ozemlje Republike Slovenije in ne za vso Schengensko območje, kot sicer neutemeljeno v odgovoru na pritožbo navajajo zagovorniki. V tej zvezi njihovo sklicevanje na "de facto izvajanja te kazni v praksi", za presojo utemeljenosti njenega izreka - ko je sicer ugotovljen obstoj obeh kumulativno zahtevanih zakonskih pogojev - ne more biti relevantno.

10.Po navedenem, upoštevaje težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter vse ugotovljene njegove osebne okoliščine, na tej podlagi pa izhajajoč iz namena kaznovanja po 45.a členu KZ-1 in splošnih pravil za odmero kazni po 49. členu KZ-1, je zavzemanje državne tožilke za izrek predlagane stranske kazni izgona tujca iz države obdolžencu, za obdobje treh let, utemeljeno. Vse navedene okoliščine namreč pretehtajo tudi ob preizkusu sorazmernosti posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja obdolženca, saj je ta nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja, to je zagotavljanje javnega reda in javne varnosti.

11.Zato je višje sodišče njeni pritožbi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), ko sicer kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

-------------------------------

1Prim. sodba VSM II Kp 34624/2022 z dne 4. 4. 2024.

2Prim. sodba VS RS I Ips 40395/2020 z dne 7. 7. 2022 in druge.

3Prim. sodba VSM II Kp 36553/2018 z dne 11. 6. 2020.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 48a, 48a/1, 308, 308/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 53, 54, 56

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.