Jedro

Med prejemke, ki se upoštevajo med osnovo za dohodnino, spada tudi odpravnina za predčasno prenehanje funkcije direktorja (odmena za prenos upravljalskih pravic) in boniteta za uporabo službenega avtomobila za zasebne namene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.12.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, z dne 6.9.2001. S to odločbo je bila tožniku na novo odmerjena dohodnina za leto 1998 in s to odločbo nadomeščena odločba istega organa z dne 8.6.1999. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Tudi samo je menilo, da znesek 6.000.000,00 SIT, ki ga je tožnik prejel po izvensodni poravnavi (notarski zapis z dne 2.11.1998), v davčnem smislu ni odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (satisfakcija za nematerialno škodo) v smislu 200. do 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), temveč drug prejemek v smislu 2. člena in 1. ter 4. alinee 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 2/94 in nadaljnji), od katerega je treba plačati dohodnino. Gre namreč za odmeno za prenos upravljavskih pravic od tožnika na tretjo osebo - direktorico družbe. Tudi uporaba zasebnega vozila družbe za zasebne namene je boniteta, od katere je treba plačati dohodnino v skladu s 4. alineo 1. odstavka 15. člena ZDoh. Da je imel tožnik to vozilo v posesti že pred sklenitvijo izvensodne poravnave, to je bilo 2.11.1998, izhaja iz 5. člena te poravnave, da je imel pravico uporabe službenega avtomobila za zasebne namene, pa izhaja iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 8.8.1996, tožnik pa ni izkazal, da te pravice ni izkoriščal. Iz izvensodne poravnave je razvidno, da je bil tožnik kot direktor razrešen z dnem 31.10.1998, boniteta za uporabo avtomobila pa mu je prenehala z dnem 3.11.1998, kar izhaja iz primopredajnega zapisnika, sestavljenega istega dne. Iz navedenih razlogov je prvostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljene tožbene ugovore nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, toženi stranki pa naloži dolžnost tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje pa do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kršitve postopka v upravnem sporu so podane, ker je prvostopno sodišče odločalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ker ni odgovorilo na vse tožbene navedbe in ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejansko stanje je še vedno nepojasnjeno, saj prvostopno sodišče določena sporna dejstva obravnava kot nesporna, si narobe razlaga določbe izvensodne poravnave, ne šteje te poravnave za javno listino, napačno razume namen odškodnine, ne ugotovi, kdaj je tožnik službeni avto uporabljal v zasebne namene. Posledično je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 2. odstavku 107. člena določil, da pritožbe, vložene pred uveljavitvijo tega zakona, ki ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče RS obravnava kot revizije, s tem da je s 1.1.2007 prvostopna sodba v takih primerih postala pravnomočna. Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 tudi v teh zadevah odloča po ZUS-1. Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek). V 2. odstavku 85. člena ZUS-1 je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na navedeno določbo Vrhovno sodišče RS zavrača revizijski ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z dejansko posestjo oziroma dejansko uporabo službenega avtomobila za zasebne namene, ker tak ugovor v reviziji ni dovoljen. Ker pa tožniku po presoji prvostopnega sodišča ni uspelo dokazati, da kljub pravici za uporabo tega avtomobila, določeni v 7. členu njegove pogodbe o zaposlitvi, 5. členu izvensodne poravnave in primopredajnega zapisnika, službenega avtomobila za zasebne potrebe ni uporabljal, je zavezanec za plačilo dohodnine tudi iz naslova te bonitete, in sicer po 4. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh.

Po presoji vrhovnega sodišča tudi revizijski razlog kršitev pravil postopka v upravnem sporu v tem primeru ni podan. Čeprav je tožnik v tožbi uveljavljal tudi toženi razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, prvostopno sodišče pa kljub temu ni opravilo glavne obravnave, to še ne pomeni, da so zato bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu. Po 4. odstavku 75. člena ZUS-1, ki ga vrhovno sodišče v tem primeru uporablja na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1, je bistvena kršitev pravil postopka zaradi opustitve oprave glavne obravnave podan le, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Kdaj je podana oziroma ni podana taka kršitev, določa 59. člen ZUS-1. Vrhovno sodišče pa meni, da ni podana ta kršitev, saj tožnik ni niti navedel, kateri dokazi naj bi se na glavni obravnavi izvedli oziroma kaj in in kako bi lahko vplivalo na morebitno drugačno odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Smiselno enako določbo je vseboval tudi 4. odstavek 72. člena ZUS.

Ne drži niti revizijski ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V postopku odmere dohodnine mora davčni organ z davčnega vidika presoditi vse dohodke zavezanca in jih glede na vsebino razvrstiti v tiste, ki se vštevajo v osnovo za dohodnino, in tiste, ki se ne vštevajo. Po presoji vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno pritrdilo stališču obeh upravnih organov, da je tožnikov dohodek iz naslova prenosa upravljavskih pravic, ki jih je imel kot direktor družbe, na novega direktorja družbe, osebni prejemek v smislu 4. alinee 15. člena ZDoh in ne odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v smislu 200. do 203. člena ZOR. Ne gre za arbitrarnost, če sodišče in že prej oba upravna organa tožniku niso na dolgo in široko pojasnjevali, kaj je odškodnina za nepremoženjsko škodo, pravilno pa so mu pojasnili, zakaj je ta dohodek davčno upošteven dohodek. Pri tem vrhovno sodišče še dodaja, da ni dvoma, da je izvensodna poravnava, sklenjena pred notarjem, javna listina, ki dokazuje, da je bil med strankami sklenjen v njej vsebovan dogovor, torej da je v njej zapisana izražena volja strank, to pa še ne pomeni, da se pravna narava pravnih institutov, navedenih v taki listini, ne sme razlagati s strani upravnih organov in sodišča, pred katerimi se taka listina uporabi kot dokaz, saj je razlaga pravnih institutov razlaga materialnega prava. Tega pa v primeru spora vedno razlaga organ, ki odloča, to je v tem primeru sodišče, ne pa stranke. Da bi se odmena za predčasno razrešitev s položaja direktorja štela za odškodnino za zmanjšanje življenjskih funkcij po ZOR, pa ne izhaja niti iz določb ZOR niti iz določb Obligacijskega zakonika (OZ), niti iz sodne prakse v civilnih ali davčnih, pa tudi katerihkoli drugih zadevah ne. Če pa se tožnik s tako razlago prava ne strinja, to še ne pomeni, da je njegov ugovor upošteven ali utemeljen. Čim je prvostopno sodišče pritrdilo stališču obeh upravnih organov glede pravne narave spornega prejemka kot davčno upoštevnega prejemka in to svojo razlago tudi ustrezno utemeljilo, so vse tožene navedbe v zvezi s tem vprašanjem in drugačno razlago prava postale pravno nepomembne in na vsako od njih posebej sodišču niti ni bilo treba odgovarjati, saj na drugačno odločitev v zadevi niso mogle vplivati. Zato ni utemeljena revizijska navedba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

V obravnavanem primeru je po presoji vrhovnega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnikovi pomisleki v zvezi z neodločnostjo določbe 4. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh pa so po presoji vrhovnega sodišča neutemeljeni. Ta določba se ne glasi le "drugi prejemki", temveč "drugi prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki" in pomeni le podrobnejšo opredelitev osebnih prejemkov iz 1. alinee 2. člena in 1. alinee 6. člena ZDoh. Po presoji vrhovnega sodišča pa spada med take prejemke tudi odmena za predčasno razrešitev s položaja direktorja gospodarske družbe oziroma odmena za prenos upravljavskih pravic od ene osebe na drugo zaradi predčasne razrešitve s položaja direktorja oziroma imenovanja novega direktorja.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.