Jedro

Nepomembno je torej, ali je študij organiziran tako, da dopušča tudi upravičenčevo pridobivanje dohodka. Pomembno je le, ali se polnoletni otrok redno šola oziroma ali redno izpolnjuje šolske oziroma študijske obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 19.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.1.2006 dalje, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prenehala preživninska pravica toženke do preživnine določena s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Brežicah, opr. št. P 75/94, z dne 14.11.1994. Zavrnilo je tudi podrejeno tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval znižanje preživnine na znesek 15.000,00 SIT. Hkrati je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 46.450,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da toženki že samo zaradi njenega urejenega študentskega statusa, ko je v študijskem letu 2004/2005 vpisana v II. letnik visokošolskega študijskega programa kot izredna študentka fakultete za upravo, ne more prenehati preživnina. Določba

2. odst. 123. člena ZZZDR nalaga sodišču, da vsakič, ko odloča o preživninski obveznosti starša do izrednega študenta, ugotavlja tudi ali ta izredni študent redno izpolnjuje predpisane študijske obveznosti in ali so predpisane študijske obveznosti sploh takšne, da opravičujejo ugotovitev, da gre v primeru posamičnega izrednega študija res za redno šolanje. Navaja, da iz listine, ki jo je toženka predložila sodišču izhaja, da je študij koncipiran tako, da od izredno vpisanih študentov zahteva le 1/3 tistega znanja, ki se sicer zahteva od študentov vpisanih na redni študij. Ob tako predpisanih študijskih obveznostih toženke je ni mogoče šteti za redno šolajočo se študentko. Pri toženki gre za klasični "študij ob delu". Glede na način šolanja toženke ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se od nje ne sme zahtevati, da s svojim delom pridobiva dohodek in s tem zmanjša oziroma izključi obveznost plačila preživnine tožnika. Iz potrdila študentskega servisa izhaja, da je toženka v letu 2004 pridobila dohodke v višini 1.009.500,00 SIT, kar izkazuje, da so ji študijske obveznosti dopuščale redno pridobivanje dohodka z delom preko študentskega servisa.

Toženka je v odgovoru na pritožbo prdlagala njeno zavrnitev. Navedla je še, da formalni status otroka pri šolanju za preživninsko obveznost ni odločilen, o čemer je stališče že zavzela sodna praksa.

Navaja, da tožnik napačno razume dopis, ki ga je predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se od izrednih študentov zahteva le 1/3 tistega znanja, ki se sicer zahteva od rednih. Navedla je še, da se je vpisala v III. letnik fakultete in poudarila, da je bila primorana, glede na to, da ji tožnik že več let ne plačuje preživnine, poiskati delo, s čimer si je omogočila študij.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s pritožbo uveljavlja napačno uporabo določil 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere potrebne za otrokov razvoj. Če pa se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredno študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Iz navedenega zakonskega določila jasno izhaja, da ni pomemben ne status dijaka, ne študenta, niti vrsta izobraževalne organizacije. Pomembno je le ali se polnoletni otrok redno šola oziroma ali redno izpolnjuje šolske oziroma študijske obveznosti.

Nepomembno je torej, ali je študij organiziran tako, da dopušča tudi upravičenčevo pridobivanje dohodka. Če je tako ni pravno relevantna okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnik in ki izhaja iz informacije o organizaciji izrednega študija in po kateri so pri posameznih predmetih predavanja organizirana praviloma v 1/3 obsega rednega študija. To seveda ne pomeni hkrati, da se od študentov vpisanih na izredno študij zahteva le 1/3 znanja, kot to napačno meni tožnik v svoji pritožbi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženkin študij organiziran tako, da ima 14 dni v mesecu študijske obveznosti, ostali mesec pa se pripravlja na izpite. To ji omogoča, da dela vsak dan po 4 ure v trgovini in vsak drugi vikend po 5 ur.

Sodišče je še ugotovilo, da si toženka z zasluženim denarjem plačuje šolnino (370.000,00 SIT letno), krije stroške z nabavo učnih pripomočkov in materialne stroške z obiskovanjem predavanj in izpitov v Krškem oziroma v Ljubljani. Tudi če od navedenega zneska še kaj ostane, to ne razbremenjuje tožnika od obveznosti kritja osnovnih življenjskih potreb, v kolikor jih preživnina v znesku 34.500,00 SIT sploh zagotavlja. Pri tem ni odveč poudariti, da tožnik, po lastnih navedbah, ko je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo, že dve leti ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti in da je bila zato toženka primorana poiskati si delo, da si je sploh lahk omogočila študij. Ob ugotovitvi, da toženka redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je njegova obveznost plačevanja preživnine prenehala.

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni okoliščin, ki bi pogojevale znižanje preživnine, ki je bila določena s sodbo v letu 1994. Sodišče je namreč ugotovilo, da so se tožekine potrebe v primerjavi s časom, ko je bila preživnina določena in ko je bila toženka osnovnošolka, povečale, hkrati pa so se od takrat povečale tudi tožnikove preživninske zmožnosti.

Iz navedenih razlogov in potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku tudi ni bila kršena nobena določba postopka na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 19.140,00 SIT z zamudnimi obrestmi (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).