Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače in regresa za letni dopust za leto 2009, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sodbe razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostanku se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (točke I/1., I/2. in I/4).

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožniku za čas od meseca januarja do marca 2009 plačati plačo, in sicer za vsak mesec znesek 456,25 EUR ter odpravnino v znesku 358,46 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I/1. točka izreka); tožencu je še naložilo, naj tožniku obračuna znesek 735,00 EUR bruto iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2009, od navedenega bruto zneska plača dohodnino in nato tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje do plačila (I/2. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (I/3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 779,34 EUR, v roku 8 dni od izdaje sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I/4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je dolžan tožnik (po nasprotni tožbi toženec) plačati tožencu (po nasprotni tožbi tožniku) znesek 296,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 2. 2010 dalje do plačila (II/1. točka izreka); zavrnilo pa je tudi zahtevek, da je tožnik (po nasprotni tožbi toženec) dolžan plačati tožencu (po nasprotni tožbi tožniku) stroške postopka (II/2. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v "nepriznavanem" delu zavrne in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi oziroma da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je glede plač za januar, februar in marec 2009 neutemeljeno sledilo tožnikovim navedbam in izpovedi, da jih ni prejel in da med njima ni bilo dogovora, kakršnega je zatrjeval toženec, čeprav se je po mnenju toženca tak dogovor izkazal za resničnega, enako tudi to, da so delavci prejemali plačo na roke prek blagajniških prejemkov, ki jih niso podpisovali. Meni, da je tožnik sam navajal neresnice, in ko se mu je to dokazalo, je posledično del tožbenega zahtevka umaknil, do česar se sodišče ni opredelilo. Trdi, da se je zatrjevani dogovor s strani toženca (torej plačilo 15 % od vrednosti prevoza in 5,00 EUR na uro, ko se je delalo) z izvedbo dokazov pokazal za resničnega, enako tudi dogovor, da se dela, ko je delo, ter da je tožnik v tem času prejel bistveno višje plačilo, kot mu je šlo po pogodbi o zaposlitvi. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C.. Navaja, da je tožnik prejemal okoli 1.500 EUR plače, kar je bistveno več od zneska v pogodbi o zaposlitvi, ko pa se ni delalo in je bil tožnik doma, je toženec zanj plačal davke in prispevke, kot je bilo med strankama dogovorjeno in se je ves čas tudi izvrševalo. Prav tako se je po prepričanju toženca po izvedbi dokazov izkazala za neresnično trditev tožnika, da delavci niso nikoli prejemali nič na roke, do tega pa se sodišče ni opredelilo. Opozarja, da je malo verjetno, da bi vsi delavci razen tožnika prejemali denar na roke prek blagajniških prejemkov. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik zahtevek postavil glede na plačilne liste D.D., posledično je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. V zvezi s prisojeno odpravnino trdi, da je sodišče prve stopnje kot mesece za izračun odpravnine upoštevalo september, oktober in november 2009, tožnik pa je pri izračunu upošteval plače za oktober, november in december 2009, zaradi česar zatrjuje nesklepčnost zahtevka v tem delu. Meni, da tožniku v navedenem obdobju ni šla minimalna plača, saj je bil v bolniškem staležu, zato naj bi mu bila prisojena previsoka odpravnina. Glede zavrnitve zahtevka toženca po nasprotni tožbi navaja, da je tožnik za december 2009 prejel skupaj 1.024,63 EUR bruto, pri čemer je prejel nakazilo prek bančnega računa v znesku 590,00 EUR neto ter še v gotovini 121,82 EUR. Pove, da je bil tožnik takrat v bolniškem staležu in mu je pripadalo le 415,04 EUR neto oziroma 597,43 EUR bruto, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do tega, da bi bil tožnik upravičen le do teh zneskov. Sklicuje se na plačilno listo za december 2009, iz katere je po njegovem mnenju jasno razvidno, da je šlo za računovodsko napako, saj je boleznina obračunana dvakrat. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tega ni z ničemer izkazal. Meni, da je tožnik vedel, da če je v bolniškem staležu, ne more prejeti tolikšnega nadomestila plače kot ga je in da je to treba vrniti glede na splošna pravila vračanja po OZ, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati, vendar pa to iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Glede na delni uspeh v postopku (umik dela tožbe) graja odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, saj je tožnik v tožbi zahteval skupaj 3.240,35 EUR, sodišče pa mu je priznalo skupaj 2.462,21 EUR, torej gre za razliko 778,14 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu (I/1., I/2., I/4. in II. točka izreka sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so zahtevki tožnika za plačilo neizplačanih plač za januar, februar in marec 2009, za plačilo odpravnine in za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 utemeljeni. V prvem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR), ki je bil v veljavi v spornem obdobju, je določeno, da je plačilo za delo določeno v pogodbi o zaposlitvi in da mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo. Pogodba o zaposlitvi mora biti skladno z določbo prvega odstavka 15. člena ZDR sklenjena v pisni obliki, določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter določilo o načinu izplačevanja plač pa sta skladno z določbo 29. člena ZDR bistveni sestavini pogodbe o zaposlitvi.

6. Glede neizplačanih plač tožnika za navedeno obdobje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da neto plač tožnik v tem obdobju ni prejel, toženec pa ni dokazal, da tožniku v tem obdobju ne bi pripadala plača po pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče z navedeno ugotovitvijo soglaša in glede na pritožbene navedbe dodaja, da toženec ni dokazal, da bi obstajal s tožnikom dogovor o tem, da se mu v zimskem času, ko ni dela, ne izplačuje neto plača. V pritožbi sicer toženec izpodbija dokazno oceno sodišča v zvezi s tem in zatrjuje neverodostojnost izpovedi tožnika. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali stranka oziroma priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved zaslišanega mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Na tožencu je bilo dokazno breme, da je bil s tožnikom sklenjen dogovor o neizplačevanju neto plač v času, ko se pri tožencu ni delalo, vendar pa z lastno izpovedjo, ki je nasprotna izpovedi tožnika, tega ni zmogel dokazati. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tak dogovor potrjujejo drugi dokazi, saj sta priči A.A. in C.C. izrecno izpovedala, da takega dogovora niti onadva nista imela s tožencem, priča B.B., ki je toženčev sin, pa je izpovedal, da ni bil prisoten, ko se je sklepala pogodba o zaposlitvi s tožnikom ter da ni bilo pisnega sporazuma v tej smeri. Glede obstoja ustnega sporazuma je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga toženec ob drugačni izpovedi tožnika in dveh prič ni dokazal, zato je pravilen sklep, da je toženec tožniku dolžan plačati neizplačane neto plače po pogodbi o zaposlitvi za mesece januar-marec 2009 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne glede na navedeno pa bi bil po oceni pritožbenega sodišča tak dogovor v nasprotju z določbo 136. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nesklepčnosti zahtevka tožnika, ki se nanaša na odpravnino, ker je tožnik v tožbi kot mesece za izračun osnove navedel oktober-december 2009, in ne pravilno september-november 2009. Nesklepčna je tožba, pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Glede na to, da je med strankama nesporno, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi s strani toženca iz poslovnih razlogov odpovedana 9. 12. 2009 ter da toženec tožniku ni plačal odpravnine, je tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine po materialnem pravu utemeljen, tako da o nesklepčnosti zahtevka ni mogoče govoriti. Pritožbena navedba, da je prisojena odpravnina previsoka glede na to, da je bil tožnik v mesecih od septembra do novembra 2009 v bolniškem staležu, ni utemeljena glede na določbo prvega odstavka 108. člena ZDR-1, po kateri je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot osnovo za izračun odpravnine minimalno plačo. 8. Pritožnik v pritožbi izrecno izpodbija tudi I/2. točko izreka sodbe, s katero je bil tožniku prisojen regres za letni dopust za leto 2009 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 11. 2009, vendar pa v zvezi s tem ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus te odločitve in ugotovilo, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

9. Toženec nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka na podlagi tožbe (I/4. točka izreka sodbe), vendar njegova pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Drži sicer, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo 14. 8. 2013 skrčil ter da je zahteval zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2009 od 1. 7. 2009, prisojene pa so mu bile šele od 2. 11. 2009 dalje, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na določbo 154. člena ZPP pravilno tožencu naložilo plačilo tožnikovih stroškov. Odločitev o pravdnih stroških skladno z zakonom in ustaljeno sodno prakso ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična odločitev.(1) Odločitev o povrnitvi celotnih stroškov tožnika s strani toženca je pravilna, saj v predmetni zadevi glede na okoliščine primera in glede na dejstvo, da z delom zahtevka, ki je bil umaknjen, in glede dela obrestnega zahtevka, s katerim tožnik ni uspel, niso nastali posebni stroški.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi zoper I/1., I/2. in I/4. točko izreka sodbe, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožba pa je utemeljena glede zahtevka po nasprotni tožbi (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi utemeljilo na ugotovitvi, da s strani tožnika nepodpisani blagajniški prejemki ne dokazujejo, da bi tožnik (toženec po nasprotni tožbi) na roke prejel s strani toženca (tožnika po nasprotni tožbi) zatrjevane zneske. Ob tem je sicer ugotovilo, da iz listine B 36 izhaja, da je 15. 2. 2010 toženec tožniku nakazal 590,00 EUR plače, vendar je ne glede na to sklenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala preveč plače. Dejansko stanje glede na relevantno materialnopravno podlago ni popolno ugotovljeno.

12. Po določbi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl . – OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V prvem odstavku 191. člena OZ pa je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Te določbe veljajo tudi za vračilo preveč izplačanih plačil delodajalca delavcu (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012).

13. Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih trditev v zvezi s pomotnim izplačilom previsokega zneska nadomestila plače za december 2009 tožniku. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da med strankama ni sporno, da je tožnik 15. 2. 2010 prejel nakazilo 590,00 EUR, kar naj bi predstavljalo nadomestilo plače tožnika za december 2009. Že ta znesek je višji od zneska, ki naj bi po toženčevih trditvah pripadal tožniku za december 2009, zaradi česar bo v novem postopku sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kolikšno nadomestilo plače pravilno pripada tožniku za mesec december 2009, kolikšen prejemek je tožnik za ta mesec prejel, ali in koliko je bilo preplačila, ter ali so podani pogoji po OZ, da toženec zahteva preveč plačani znesek nazaj.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijani II. točki razveljavilo in glede na naravo stvari in okoliščine primera vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo toženca pridrži za končno odločbo.

(1) Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33.