Jedro

Iz okoliščine sklenitve pogodbe o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003 in zamolčanja tega dejstva v postopku Pg 112/2002 je tako mogoče zaključiti, da kavza navedene pogodbe ni bilo poplačilo dolga M., d.o.o., tožeči stranki, pač pa je neposreden razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili navedeno pogodbo, izigranje stečajnega dolžnika pri uveljavljanju njegovih pravic iz izpodbitega pravnega dejanja po sodbi Pg 112/2002, taka kavza pogodbe pa je po 2. odst. 39. čl. OZ nedopustna, pogodba pa po 4. odst. 39. čl. OZ nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003 lastnik trisobnega stanovanja, št. 6 v 2. nadstropju stavbe na naslovu U. 55, ki je kot nepremičnina 6.E vpisana pri podvložku št. 872/6 k.o. T., kar je tožena stranka kot zemljiškoknjižna lastnica dolžna priznati in tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini na tožečo stranko, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba (I tč. izreka). Ugovor tožene stranke na ugotovitev, da izpodbijano pravno dejanje - pogodba o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003 nima učinkov proti toženi stranki, je zavrglo (II tč. izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (III tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v I in III tč. izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko kot zemljiškoknjižnega lastnika lastninsko pravico na stanovanju št. 6 v 2. nadstropju stavbe na naslovu U. 55. Svojo lastninsko pravico temelji na pogodbi o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003, s katero je družba M., d.o.o., ki je na stanovanju pridobila lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene s toženo stranko dne 21. 11. 2001, prenesla lastninsko pravico na stanovanju na tožečo stranko. Tožnik ima navedeno stanovanje tudi v neposredni posesti, kljub temu pa mu tožena stranka lastninsko pravico oporeka.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo sledeča odločilna, v pritožbi neizpodbijana dejstva: - da sta tožena stranka (še pred začetkom stečajnega postopka zoper njo) in družba M., d.o.o., 21. 11. 2001 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožena stranka M., d.o.o., prodala stanovanje, na katerem lastninsko pravico s tožbo uveljavlja tožeča stranka, - da je bilo stanovanje M., d.o.o., izročeno v posest 26. 11. 2001, - da je bil zoper toženo stranko kot prodajalca dne 18. 2. 2002 začet stečajni postopek, - da je stečajni upravitelj s tožbo, vloženo dne 9. 8. 2002 zoper M., d.o.o., izpodbijal pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v korist M., d.o.o., in sicer izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika do M., d.o.o., s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 21. 11. 2001 in izjave o pobotu medsebojnih terjatev, - da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 112/2002 z dne 7. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 203/2004 z dne 1. 6. 2005 pravnomočno izpodbito pravno dejanje nadomestne izpolnitve (plačilo denarne obveznosti v tem postopku tožene stranke do M., d.o.o., z izročitvijo njene nepremičnine), kot ga je sodišče opredelilo glede na zgoraj opisana pravna dejanja (kupoprodajno pogodbo in posledični pobot terjatev) ter M. naložena izročitev stanovanja v last in posest sedaj toženi stranki, - da sta tožeča stranka in družba M., d.o.o., sklenili dne 17. 3. 2003 pogodbo o poravnavi dolga (na podlagi katere v tem sporu tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico na stanovanju), - da je tožnik zakoniti zastopnik, pa tudi edini družbenik družbe M., d.o.o., zaradi česar je vedel za vloženo tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj in vračilo stanovanja oziroma plačilo denarne protivrednosti le-tega, - da je družba M., d.o.o., oziroma tožnik kot njen zakoniti zastopnik v postopku izpodbijanja zamolčal, da je s pravnim poslom - pogodbo o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003 prenesel stanovanje v posest tožniku, zaradi česar sodišče v sporu v zadevi Pg 112/2002 ni imelo razloga za dvom, da je vračilo stanovanja stečajnemu dolžniku (sedaj toženi stranki) mogoče. Po 2. odst. 130. čl. ZPPSL mora v primeru, če je zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj ugodeno, oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno, v stečajno maso vrniti koristi, ki jih je s takim dejanjem pridobila, in sicer po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Skladno s 1. odst. 190. čl. OZ bi (je) bil M., d.o.o., zaradi izpodbitega pravnega dejanja dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ni dvoma, da je na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja nadomestne izpolnitve družba M., d.o.o., v poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, sedaj tožene stranke, prejela v posest sporno stanovanje. Zato ga je morala sedaj toženi stranki bodisi vrniti v posest (zemljiškoknjižni lastnik je bila namreč še vedno tožena stranka) bodisi nadomestiti vrednost prejetega stanovanja, če vrnitev v posest ne bi bila več mogoča. Da je oba zahtevka v razmerju podrejenosti v postopku Pg 112/2002 tožena stranka uveljavljala, med pravdnima strankama očitno ni sporno. S sklenitvijo pogodbe o poravnavi dolga dne 17. 3. 2003, torej še v teku prvostopenjskega postopka v zadevi Pg 112/2002, v katerem se je nakazovala možnost vrnitve s strani M. neupravičeno pridobljenega (bodisi stanovanja bodisi njegove vrednosti) ter z zamolčanjem tega dejstva v postopku, ki pa je bilo odločilno za presojo, kakšen vrnitveni zahtevek stečajnega dolžnika je utemeljen, je tožeča stranka dejansko ustvarila vtis, da je možna vrnitev stanovanja v naravi, kot je to v prvostopenjskem postopku utemeljeno zatrjevala tožena stranka. Temu ustrezna je bila tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v sodbi Pg 112/2002, da je M. dolžan stečajnemu dolžniku (sedaj toženi stranki) vrniti v last in posest stanovanje, ne pa plačati vrednosti stanovanja, kot bi bilo utemeljeno glede na dejanske okoliščine sklenjene pogodbe o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003, če bi bile sodišču znane. Tožeča stranka pa je z zamolčanjem navedenega dejstva povzročila, da je sodišče M., d.o.o., naložilo vračilo stanovanja stečajnemu dolžniku v last in posest, čeprav je M. stanovanje že prenesel v posest tožniku, kar toženi stranki vsaj otežuje izterjavo njene terjatve po pravnomočni sodbi Pg 112/2002. Celo več: tožeča stranka sedaj s sklicevanjem na pogodbo o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003 kot pridobitnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stanovanju in s sklicevanjem na pravne učinke izpodbijanega pravnega dejanja po 130. čl. ZPPSL s sedaj vloženo lastninsko tožbo skuša toženi stranki onemogočiti izterjavo njene nedenarne terjatve - izročitve stanovanja v posest po pravnomočni sodbi Pg 112/2002, kar bi se zgodilo z morebitno uspešno uveljavitvijo tožbenega zahtevka v tem sporu.

Iz okoliščine sklenitve pogodbe o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003 in zamolčanja tega dejstva v postopku Pg 112/2002 je tako mogoče zaključiti, da kavza navedene pogodbe ni bilo poplačilo dolga M., d.o.o., tožeči stranki, pač pa je neposreden razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili navedeno pogodbo, izigranje stečajnega dolžnika pri uveljavljanju njegovih pravic iz izpodbitega pravnega dejanja po sodbi Pg 112/2002, taka kavza pogodbe pa je po 2. odst. 39. čl. OZ nedopustna, pogodba pa po 4. odst. 39. čl. OZ nična. Ravnanje pogodbenih strank je namreč nemoralno, saj je v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. čl. OZ) in prepovedi zlorabe pravic (7. čl. OZ). Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je nična (1. odst. 86. čl. OZ), na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (92. čl. OZ). Tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka utemeljuje na sklenjeni nični pogodbi o poravnavi dolga, torej ne more uživati pravnega varstva.

Odveč je pri tem pritožbeno sklicevanje na 130. čl. ZPPSL, po katerem izpodbito pravno dejanje nima učinkov le zoper stečajno maso, ne pa zoper tretje osebe, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo neutemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi izpodbitega pravnega dejanja stečajnega dolžnika, sedaj tožene stranke, pač pa zaradi ničnosti pogodbe o poravnavi dolga.

Neupoštevna pa je spričo zgoraj obrazloženega tudi pritožbena trditev, da je tožnik neposredni posestnik stanovanja, ki je predmet uveljavljane lastninske tožbe. Po 8. odst. 95. čl. SPZ namreč tudi dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba zaradi uveljavljanja lastninske pravice. Ko je torej tožena stranka z izpodbojno tožbo zahtevala vrnitev neupravičeno pridobljenega stanovanja, je bila torej tožeči stranki kot zakonitemu zastopniku M. znana tožba. Ker mu je bila vročena pred sklenitvijo pogodbe o poravnavi dolga, je bil tožnik že od vsega začetka izvrševanja posesti stanovanja, ki jo je prejel na podlagi navedene pogodbe, nedobroveren.

Ker gre pri vprašanju učinkov izpodbijanja pravnih dejanj zgolj za materialnopravno vprašanje, torej za pravilno uporabo materialnega prava, to pa je mogoče glede na ugotovljena dejstva preizkusiti, ne gre za bistveno postopkovno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi sodba ne imela razlogov o učinkih izpodbitega pravnega dejanja po 130. čl. ZPSL.

Ob povedanem se kot nerelevanten izkaže tudi pritožbeni očitek o nejasnosti razlogov sodbe glede ugotovitve, kaj naj bi M., d.o.o., s kupoprodajno pogodbo poravnaval toženi stranki.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov pa je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.