Jedro

Značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, imajo samo tiste obveznosti dolžnika po izvršilnem naslovu, ki so zapadle v plačilo ob sklenitvi oziroma zapadlosti sodne poravnave. Tri letni zastaralni rok tako velja tudi za izterjavo bodočih obrokov uporabnin, ki temeljijo na pravnomočnem izvršilnem naslovu. Za njih torej ne velja deset letni zastaralni rok, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice zavrnilo in odločilo, da je dolžnica dolžna upniku v 8 dneh plačati 298,66 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ter izvršilna dejanja v celoti razveljavi.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, dolžnici pa se naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Sodna poravnava je izvršilni naslov, če je izvršljiva (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ); o izvršljivi sodni poravnavi pa je mogoče govoriti, če je terjatev iz poravnave zapadla (prvi odstavek 20. člena ZIZ). Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20. člena ZIZ). Če zapadlosti na opisane načine ni mogoče dokazati, se zapadlost dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla (tretji odstavek 20. člena ZIZ).

7. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

8. V dne 23. 2. 2007 sklenjeni sodni poravnavi P 895/2004 v povezavi s pogodbo o odstopu terjatve z dne 31. 5. 2018 sta se upnik in dolžnica dogovorila, da mu je dolžnica dolžna plačati uporabnino v znesku 10.300,00 EUR do najkasneje 9. 3. 2007, v bodoče dospevajoče mesečne obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu vnaprej, v višini 300,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. 3. 2007. V dne 16. 12. 2022 vloženem predlogu za izvršbo upnik zahteva izterjavo zapadlih zneskov uporabnin od junija 2020 do decembra 2022. 9. Dolžnica v ugovoru uveljavlja zastaranje tako glavne terjatve kot pripadajočih obresti. Po določbi 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (prvi odstavek). Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek).

10. Značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, imajo samo tiste obveznosti dolžnika po izvršilnem naslovu, ki so zapadle v plačilo ob sklenitvi oziroma zapadlosti sodne poravnave, to je v konkretni zadevi znesek 10.300,00 EUR, ki ga, kot zgoraj povzeto, upnik v tem postopku ne izterjuje. Pri zahtevanih zneskih uporabnin pa gre za vprašanje zastaranja posameznih v bodoče zapadlih obrokov uporabnine. Zastaranje občasnih terjatev, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb ali odločb drugih pristojnih organov, ureja zgoraj povzeti drugi odstavek 356. člena OZ. Tri letni zastaralni rok tako velja tudi za izterjavo bodočih obrokov uporabnin, ki temeljijo na pravnomočnem izvršilnem naslovu. Za njih torej ne velja deset letni zastaralni rok, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker pa je upnik predlog za izvršbo vložil pred potekom tri letnega roka, ki kot pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje tudi zastaralni rok za pripadajoče zakonske zamudne obresti, je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

11. Na dolžnici je trditveno in dokazno breme, da upnik do izvršbe za izterjavo zahtevane terjatve ni upravičen. V izvršilnem postopku je ugovor tisto dolžnikovo pravno sredstvo, ki je namenjeno podajanju pravnorelevatnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov. Sodišče druge stopnje presoja pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje zgolj v okviru navedb in dokazov, ki jih je stranka pravočasno podala v svojem ugovoru. Nova dejstva in novi dokazi so v pritožbi dopustni le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžničine pritožbene navedbe, da je sodna poravnava nična, ker je bila sklenjena pod silo, z zvijačo in v zmoti so tako v tej fazi postopka pravno neupoštevne in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor zavrne, je glede na pojasnjeno pravilna. Posledično je pravilna tudi o odločitev o stroških ugovornega postopka, katere dolžnica v pritožbi obrazloženo niti ne izpodbija. Sodišče je stroške odmerilo skladno z določbami ZIZ in Odvetniško tarifo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnik sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).