Jedro

Okoliščina, da v primeru prestajanja zaporne kazni obdolženec ne bo mogel opravljati dela v splošno korist po sodbi, ki mu je bila izrečena za drugo kaznivo dejanje, ni razlog za izrek nižje zaporne kazni, kar prav tako predlaga v pritožbi, in od katerega bi bila odvisna odločitev, ali je zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki ga sodišče obravnava, obdolžencu mogoče izreči.

Izrek

I. Pritožba obdolženega N.Đ. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 1650/2017 z dne 18. 4. 2017 obdolženega N.Đ. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 2069/2016 z dne 18. 10. 2016, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ne prekliče. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu izrečeno kazen zniža, ali da mu omogoči izvršitev kazni zapora tako, da opravi delo v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec v pritožbi navaja, da sodišče pri izreku kazni zapora ni v zadostni meri upoštevalo njegove socialne razmere, saj je oče devetih otrok, za katere mora skrbeti in jih dnevno voziti v šolo ali vrtec, česar njegova partnerka, če bi bil odsoten zaradi prestajanja zaporne kazni, ne bi zmogla. Osebni avtomobil nujno potrebuje tudi zato, da lahko pride na delo, ki ga v splošno korist opravlja po drugi sodbi v skladu z dogovorom, ki ga je sklenil s Centrom za socialno delo G.R., in pojasnjuje, da predstavlja storitev kaznivega dejanja njegov odziv iz strahu, ker so ga ustavili policisti in se je zbal, da mu bodo vzeli avtomobil, ker nima vozniškega izpita. Nižja zaporna kazen ali delo v splošno korist kot njegova alternativna oblika bi bila utemeljena zaradi njegovega vedenja v postopku, kjer je zgledno sodeloval in se vedel, sicer pa bi mu prestajanje zaporne kazni tudi preprečilo, da bi nadaljeval z delom v splošno korist, ki ga opravlja po drugi obsodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pri Centru za socialno delo preveri, ali se drži dogovora in opravlja delo, ki mu je naloženo ter pritožbi prilaga dogovor o opravljanju dela v splošno korist. 5. Po pregledu zadeve in presoji pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo ustrezno zaporno kazen, ki glede na težo kaznivega dejanja ter dejstvo, da je bil že večkrat obsojen za kazniva dejanja in je obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, ki mu je bila izrečena za istovrstno kaznivo dejanje s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, nikakor ni prestroga. Okoliščina, da v primeru prestajanja zaporne kazni obdolženec ne bo mogel opravljati dela v splošno korist po sodbi, ki mu je bila izrečena za drugo kaznivo dejanje, ni razlog za izrek nižje zaporne kazni, kar prav tako predlaga v pritožbi, in od katerega bi bila odvisna odločitev, ali je zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki ga sodišče obravnava, obdolžencu mogoče izreči. Pri odločanju o primernosti izreka prostostne kazni tudi ni mogoče upoštevati okoliščino, ki jo obdolženec navaja v pritožbi, in sicer da v primeru prestajanja kazni zapora ne bo mogel voziti avtomobila, ki ga niti ne sme voziti, ker nima vozniškega izpita. Obdolženčevo skrb za otroke in družino je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo v zadostni meri, pri tem pa utemeljeno ni prezrlo njegove obširne predkaznovanosti za kazniva dejanja, med njimi tudi za istovrstno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. 6. Pritožbeno sodišče je pritožbo tako preizkusilo v delu, ko se zavzema za izrek nižje zaporne kazni in presodilo, da ni utemeljena.

7. O pritožbenem predlogu, da obdolženec kazen zapora opravi z delom v splošno korist, pa pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne more odločati, ker mora obdolženec tak predlog najprej podati sodišču prve stopnje, ki je izreklo sodbo. To lahko stori v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe (drugi odstavek 129.a člena ZKP).

8. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

9. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).