Jedro

6. odst. 623. člena ZGD-1 določa, da z delitvijo preide na novo družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja (v zvezi s tem premoženjem), katerih subjekt je bila prenosna družba. Iz navedenega zakonskega besedila na prvi pogled izhaja, da vse pravice in obveznosti, ki jih ima prenosna družba, preidejo brez izjeme na novo družbo. Vendar to ne drži prav v vseh primerih. Obstajajo namreč nekatera področja (npr. upravnopravno), na katerih pri statusnem preoblikovanju ne pride do samodejnega prenosa vseh pravic in obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi odločba tožene stranke št. 014-74/2006 z dne 28. 6. 2006 ter se odločba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije št. 7115/05 z dne 7. 7. 2005 obdrži v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožečima strankama strankama njune pravdne stroške v znesku 6.074,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožečima strankama povrniti njune pritožbene stroške v znesku 3.284,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali, da se odpravi odločba tožene stranke št. 014-47/2006 z dne 28. 6. 2006 ter se odločba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS št. 7111/05 z dne 7. 7. 2005 obdrži v veljavi. Tožečima strankama je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. V pritožbi tožeči stranki (v nadaljevanju: tožeča stranka) uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo odstopi pristojnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Ker gre v tej zadevi za spor zoper upravno odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS o razveljavitvi po nadzorstveni pravici, tožeča stranka meni, da bi o sporu moralo odločati upravno sodišče. 5. Kot je navedeno v odločbi U 1651/2006 z dne 8. 4. 2009, s katero se je Upravno sodišče Republike Slovenije izreklo za nepristojno za sojenje v tej zadevi in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kranju, gre v obravnavani zadevi za spor glede prenosa koncesijske pogodbe. Varstvo pravic in pravnih interesov strank v zvezi s koncesijami je urejeno v splošnem predpisu (Zakon o gospodarskih javnih službah, v nadaljevanju: ZGJS), po katerem koncendent z upravno odločbo odloči o izbiri koncesionarja (prvi odstavek 37. člena ZGJS), medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe pa koncesionar in koncendent uredita s koncesijsko pogodbo (prvi odstavek 39. člena ZGJS). Po 9. alineji prvega odstavka 39. člena ZGJS se tudi vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo, v primeru spora pa v skladu s 40. členom ZGJS odloči sodišče splošne pristojnosti. Po prepričanju višjega sodišča isto velja tudi za vprašanja v zvezi s prenosom koncesijske pogodbe, zato v tem delu pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno oziroma napačno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi statusnega preoblikovanja družbe E. d. d. (koncesionarja) z oddelitvijo nastala družba L. d. d.. Z oddelitvijo prenosna družba (E. d. d.) ni prenehala obstajati, novoustanovljena družba (L. d. d.) pa je kot univerzalna pravna naslednica vstopila v tista pravna razmerja, katerih subjekt je bila prenosna družba pred oddelitvijo (vsa tista pravna razmerja, ki so v zvezi s premoženjem ter pravicami in obveznostmi, ki po delitvenem načrtu preidejo nanjo).

8. Univerzalno pravno nasledstvo je zgolj izjemna oblika prehoda premoženja (za razliko od singularnega pravnega nasledstva) in mora biti zato izrecno predpisana v zakonu. Omogoča hkratno prehajanje celotnega kompleksa pravic, obveznosti in pravnih razmerij (razen tistih, ki niso prenosljiva – npr. strogo osebne obveznosti, te ne morejo biti predmet prehoda, zato prenehajo) in sicer na podlagi enega samega akta. Bistvena posledica takega prehoda je, da prevzemni pravni subjekt celostno vstopi v pravni položaj prenosnega pravnega subjekta in da je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij. Zato se za tak prenos ne zahteva soglasje pogodbenega partnerja.

9. Šesti odst. 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) določa, da z delitvijo preide na novo družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja (v zvezi s tem premoženjem), katerih subjekt je bila prenosna družba. Iz navedenega zakonskega besedila na prvi pogled izhaja, da vse pravice in obveznosti, ki jih ima prenosna družba, preidejo brez izjeme na novo družbo. Vendar to ne drži prav v vseh primerih. Obstajajo namreč nekatera področja (npr. upravnopravno), na katerih pri statusnem preoblikovanju ne pride do samodejnega prenosa vseh pravic in obveznosti. Prav ima sodišče prve stopnje, da je potrebno pravna pravila v Zakonu o gospodarskih družbah, Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Zakonu o gospodarskih javnih službah in Zakonu o varstvu okolja tolmačiti kot celoto in jih upoštevati pri odločitvi v zadevi. Pravilno tudi zaključuje, da bi (zgolj) z uporabo določbe ZGD-1 o univerzalnem pravnem nasledstvu (lahko) prišlo do obida javnopravnih omejitev in do neenakega obravnavanja pravnih subjektov. Zaradi v zgoraj navedenih predpisih vsebovanih javnopravnih omejitev je potrebno vsak primer posebej obravnavati in vsakič ugotavljati, ali je prišlo zaradi univerzalnega pravnega nasledstva do prenosa (npr. koncesijskega razmerja, koncesijske pogodbe, ...).

10. Ob upoštevanju prej navedenih predpisov višje sodišče ugotavlja, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS v svoji odločbi št. 7115/05 z dne 7. 7. 2005 pravilno navedel, da koncesija ne more biti predmet prostega razpolaganja strank, saj je podeljena z zakonom v korist točno določenega subjekta, ki v trenutku pridobitve izpolnjuje točno določene pogoje. Sklad je nato ugotavljal, ali je prenos koncesije na oddeljeno družbo dopusten in ali so v primeru dopustnosti izpolnjeni pogoji, ki omogočajo koncendentu, da s prenosom soglaša. Ocenil je, da je prenos dopusten, če gre za zasledovanje ciljev, zaradi katerih je bila dodeljena zakonska koncesija. Eden pomembnejših razlogov za dodelitev koncesije je bila zagotovitev socialne varnosti delavcev, sklad pa je pri preverjanju pogojev ugotovil, da je delo v novi družbi zagotovljeno istim delavcem, ki so opravljali dela iz koncesijskega razmerja v E. d. d.. Zato je ocenil, da je, glede namena podelitve zakonske koncesije in glede njenega javnopravnega značaja, prenos s tega vidika dopusten. Nato je presojal tudi, ali oddeljena družba izpolnjuje pogoje za izvajanje koncesije in ugotovil, da je dosedanji koncesionar (prvo tožeča stranka) prenesel na oddeljeno družbo (drugo tožečo stranko) vso dejavnost, ki jo je v okviru koncesije doslej izvajal sam, za njeno izvajanje pa drugo tožeča stranka razpolaga s potrebno opremo, prav tako izpolnjuje pogoje glede strokovne usposobljenosti in usposobljenosti za varno delo zaposlenih, tako glede delovnih sredstev kot glede opreme s področja varstva pri delu.

11. Zakon o gospodarskih javnih službah glede prenosa koncesije v 46. členu določa, da koncesionar lahko opravljanje koncesionirane javne službe prenese na drugo pravno osebo samo, če je prenos predviden v koncesijski pogodbi in v predvidenem obsegu, v nasprotnem primeru pa samo z dovoljenem koncendenta. Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih stranke, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (drugi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika). Iz odločbe Sklada izhaja, da takšne ovire ne obstajajo. Zaradi omejitev, ki obstajajo v vezi s koncesijo, do prenosa koncesijskega razmerja ni prišlo samodejno, ampak je bila potrebna posebna vloga novega koncendenta (oddeljene družbe), ki je Skladu predlagal, naj z njim sklene koncesijsko pogodbo. Sklad je zato po tem, ko je presodil, da novi koncesionar izpolnjuje pogoje, ki jih je izpolnjeval prejšnji koncesionar, soglašal s prenosom koncesije iz prvotožeče na drugotožečo stranko in z novim koncesionarjem – oddeljeno družbo zaradi jasnosti ureditve razmerij med koncendentom in koncesionarjem sklenil novo koncesijsko pogodbo. Ta pa koncesijskega razmerja ni uredila drugače, saj bi šlo v tem primeru za novo koncesijsko razmerje in bi bilo zato potrebno koncesijo podeliti v novem postopku. Sklad v tem primeru ni podelil nove koncesije, le prenesel je že obstoječo za še preostali čas in po istih pogojih na drugo tožečo stranko (univerzalnega pravnega naslednika).

12. Na to, da tudi Uredba o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije (v nadaljevanju: Uredba) v posebej določenem primeru in pod posebej določenimi pogoji dopušča prenos koncesije, kaže določba 10. člena Uredbe (ki ureja prenos koncesije v zvezi z ohranjanjem kmetij), v kateri je navedeno, da se lahko takšna koncesija z dovoljenjem koncendenta prenese na prevzemnika kmetije, če izpolnjuje pogoje iz javnega razpisa, na podlagi katerega je bila podeljena koncesija.

13. Višje sodišče ugotavlja, da ne glede na to, da Sklad navaja, da koncesijsko razmerje s prvo tožečo stranko „preneha“, iz izpodbijane odločbe izhaja, da v bistvu ne gre za prenehanje koncesijskega razmerja nasploh, temveč koncesijsko razmerje „preneha“ le glede prvo tožeče stranke in to le zato, da se lahko prenese na drugotožečo stranko.

14. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (v nadaljevanju: Ministrstvo) je v izpodbijani odločbi ocenilo, da je bil s tem, ko zaradi prenehanja koncesijske pogodbe med Skladom in prvo tožečo stranko za ponovno podelitev koncesije ni bil izveden javni razpis, kršen materialni predpis (Uredba) in je zato Skladovo odločbo razveljavilo po uradni dolžnosti. Višje sodišče (v nasprotju z navedeno odločbo) ocenjuje, da ni bil prekršen zakon, zato je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbo Ministrstva razveljavilo.

15. V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka tako v postopku v celoti uspela in je zato upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, ki zajemajo: 3.000 OT za tožbo, 3.000 OT za pripravljalno vlogo, 3.000 OT za pristop na prvi pripravljalni narok in 1 .500 OT za nadaljnji narok za glavno obravnavo, 200 točk za odsotnost iz pisarne, 82,30 EUR za potne stroške, 2% materialnih stroškov (98,22 EUR) in 20 % DDV (982,26 EUR), skupaj 6.074,08 EUR.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer: 3.284,00 EUR takse za pritožbo. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primeru zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).