Jedro

Toženka meni, da elektrika načeloma ni nevarna stvar, toda visoko napetost je sodna praksa uvrščala med nevarne dejavnosti, ker že najmanjša nepravilnost lahko povzroči veliko škodo. Podobno se šteje delo na višini, delovanje avtomobila in drugih vozil, velikih motornih žag in drugega. Poleg tega je toženka tudi kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu.

Tožnik je deloma kriv za to, da se je ponesrečil in sicer do 50 %. Bil je odgovorni vodja del in če mu pisni delovni nalog ni bil jasen ali je odstopal od predhodnega dogovora, bi moral razjasniti dvome. Bil je tudi prisoten pri izklapljanju stikal in je sopodpisal dovoljenje za delo, pred delom pa se ni prepričal ali lahko začne z delom brez nevarnosti. Toženka mu tudi pravilno očita, da plezanje po lestvi ni bilo predvideno in ni bilo sprejemljivo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 50.825 euro odškodnine z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, to je po 13,5 % obrestni meri, od 28. 6. 2003 do plačila pa zakonske zamudne obresti. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in toženka, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo tega dela sodbe in prisoditev vse odškodnine za nepremoženjsko škodo z obrestmi, kot je zahteval. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ocenili izvedene dokaze, s čimer sta kršili pravila Zakona o pravdnem postopku. Zaradi napačne dokazne ocene sta tudi napačno uporabili materialno pravo glede tožnikove soodgovornosti 50 %. Meni, da ni ničesar prispeval k nastanku nesreče. Po njegovem iz dokumentacije v spisu izhaja, da sta sodna izvedenca podala mnenji, iz katerih izhaja izključna odgovornost toženke. Tudi priča M. K. je pojasnil, da pred škodnim dogodkom niso sočasno izvajali pregleda naprav in dela z zunanjimi sodelavci. Sodišču druge stopnje še očita, češ da je pojasnilo, da v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti odločbe Vrhovnega sodišča RS Ips 463/2000, prazno in nelogično, saj je šlo za prav posebno situacijo, ki tožniku ni bila znana, zato se ni mogoče sklicevati na tožnikovo izobrazbo in izkušnje. Poudarja številne kršitve varstva pri delu na strani tožnikovega delodajalca in navaja kršitve pri izdaji internih aktov, pri izdaji delovnega naloga, terminološko nedopustne napake (izključitev ENP iz pogona in nenatančno uporabo izraza: ostale naprave pod napetostjo), neizvajanje ukrepov varstva pred nevarnostjo električnega toka, obratovanje kablovodov v praznem teku, sočasno delo zunanjih sodelavcev, ne preverjanje naprav in dejstvo, da je bil za delo določen le tožnik, čeprav bi morala biti pri delu pod napetostjo določena dva delavca. Zato tožnik ne more biti soodgovoren, če je minimalno in zanemarljivo kršil svoje dolžnosti, in sicer, da se kljub elektrotehnični izobrazbi in izkušnjam ni prepričal, ali lahko začne z delom brez nevarnosti. Bistveno kršitev določb ZPP in napačno uporabo materialnega prava vidi tudi pri določitvi denarne odškodnine. Posebej opisuje ugotovitve v zvezi s prestanimi in bodočimi bolečinami, ki so se, in se bodo odražale v zvezi s tožnikovo posebej hudo telesno poškodbo, zaradi katere je bilo ogroženo tudi njegovo življenje. Poudarja, da je bil ob škodnem dogodku star le 35 let in bo trpel še kakih 40 let. Po njegovem sodišče ni ustrezno upoštevalo trajanja in intenzitete bolečin in ni individualiziralo odškodnine, saj gre za subjektivne občutke, kar še posebej velja za tako imenovane fantomske bolečine. Opisuje tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in meni, da bi bila ustrezna denarna odškodnina 41,700 euro, kolikor je zahteval. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizka. Izvedenec je ugotovil kar 72 % telesno invalidnost in dejstvo, da je tožnik oviran pri izvajanju osnovnih opravil ter ne more opravljati osnovnega poklica. Posledice se odražajo tudi na psihičnem področju, kjer se mu je stopnja visoke inteligentnosti znižala za eno stopnjo, prisotna pa je tudi izredno težka travmatska stresna motnja. Na psihičnem področju je oviran tudi pri socialnih stikih, zlasti s svojimi otroki in ženo. Po njegovem celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne zadovolji standarda pravične in primerne odškodnine in ne odraža načela individualizacije.

4. Toženka je vložila revizijo proti ugodilnemu delu sodbe. Uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitev določil pravdnega postopka ter predlaga spremembo sodbe, tako da sodišče zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema sodbo sodišča prve stopnje in se ne strinja z odločitvijo, da je toženka odgovorna za škodo, sodišču druge stopnje pa še očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da sodba nima ustrezne obrazložitve, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi s temeljem zahtevka navaja, da ni objektivne odgovornosti, saj elektrika načeloma ni nevarna stvar, temveč postane šele z nepravilno uporabo. Tožniku očita, da ni pravilno ravnal, saj je bil odgovorni vodja del, kar pomeni, da je bil prav on odgovoren za pravilnost izvedbe del. Poleg tega se nikoli ni omenjalo plezanja po lestvi in če ne bi plezal po njej, ne bi prišel v stik z elektriko. Toženka trdi, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren tožnik sam. Ne strinja se z razlago, da je opustila ukrepe varstva pri delu pred nevarnostjo električnega toka z dvoumnimi in pomanjkljivimi navodili. Delovni nalog in delovno dovoljenje sta bila jasna in nedvoumna, kar sta izpovedali tudi priči Z. in D. Tožnik je bil odgovorni vodja del in je samo on lahko kršil oziroma opustil potrebne varnostne ukrepe. Tožniku je bilo jasno, da gre le za vizualni pregled, kar jasno izhaja tudi iz delovnega naloga in delovnega dovoljenja. Zakaj je tožnik plezal po lestvi, ve samo on in to nikakor ne izhaja iz delovnega naloga. Tožnik je enako delo opravljal že vrsto let in je bil v celoti seznanjen z izrazi. Šlo je za ustaljene izraze, ki jih je dobro poznal in bi mu bili novi izrazi kvečjemu v škodo. Zato ni vzročne zveze med spremenjenimi izrazi, ki jih navajata sodna izvedenca. Ker je tožnik kot odgovorni vodja del kršil varnostne ukrepe, je v celoti odgovoren za škodni dogodek, ki ga toženka ni mogla preprečiti. Toženka se tudi ne strinja z višino denarne odškodnine in pavšalno trdi, da je previsoka, ne pove pa, koliko naj bi znašala pravična denarna odškodnina. Priznava, da gre za hudo škodo, a ne katastrofalno. Po njenem bi bilo treba pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati izplačano invalidnino. Glede zamudnih obresti se zaveda, da je bilo sprejeto stališče, da tečejo zamudne obresti tudi za nepremoženjsko škodo, vendar meni, da ne more biti v zamudi preden ji je znana njena obveznost plačila.

5. Reviziji sta dovoljeni.

6. Po drugem odstavku 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 euro. Ker je v obravnavanem primeru tožnik vložil revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe, je vrednost 74.275 euro in je revizija dovoljena. Enako je z revizijo toženke, ki jo vlaga proti ugodilnemu delu sodbe, torej njena vrednost znaša 50.825 euro. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 375. člena ZPP reviziji poslalo nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizijsko sodišče je na podlagi 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

9. Čeprav obe pravdni stranki povzemata dejansko stanje in poudarjata tiste dokaze, ki se jima zdijo koristni, je revizijsko sodišče pri presoji utemeljenosti revizij izhajalo iz tistega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, saj je nanj vezano, ker tretji odstavek 370. člena ZPP vsebuje prepoved vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno je sodišče prve stopnje natančno, razumljivo in logično opisalo in sodišče druge stopnje je to sprejelo. Sodišči nista spregledali nobenega dokaza in sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zato je prepričanje toženke, da je sodba brez obrazložitve, neutemeljeno.

O odgovornosti

10. Obe pravdni stranki izražata nestrinjanje v zvezi z odločitvijo o njuni odgovornosti. Toda sodišči sta pravilno izhajali iz splošnih načel o škodi in na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2) uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).(3) Pri presoji odgovornosti sta pravilno uporabili 154. člen ZOR, ki načeloma uzakonja krivdno odgovornost, toda v drugem odstavku določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izhaja večja nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Pojem nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru posebej pojasniti. Sodna praksa šteje za povečano nevarnost tisto dejavnost, ki v določenih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi in kjer že najmanjša nepravilnost lahko povzroči veliko škodo. Toženka sicer meni, da elektrika načeloma ni nevarna stvar, toda sodna praksa za nevarno stvar ne šteje samo tiste dejavnosti, pri kateri se ni mogoče izogniti škodnim posledicam, temveč tudi tisto, kjer se pogosto pojavljajo hude škodne posledice. Tako je npr. tudi delo na višini, delovanje avtomobila in drugih vozil, velikih motornih žag in drugega. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pojasnilo, da je toženka objektivno odgovorna, pa tudi kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu.

11. Po 174. členu ZOR za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. V 177. členu ZOR pa je določeno, kdaj je tisti, ki je objektivno odgovoren za škodo, prost odgovornosti. V drugem odstavku tega člena je predvidena popolna oprostitev odgovornosti, v tretjem odstavku pa je določeno, da je imetnik prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Čeprav toženka izraža prepričanje, da bi moralo sodišče uporabiti drugi odstavek 177. člena ZOR, ker je bil tožnik odgovorni vodja del in bi moral prav on skrbeti za ustrezne varnostne ukrepe, zlasti pa ne bi smel plezati po lestvi, sta sodišči pravilno ugotovili, da je le deloma kriv za to, da se je ponesrečil. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 6. strani sodbe razložilo, zakaj ima Pravilnik o tehniških predpisih za obratovanje in vzdrževanje elektroenergetskih postrojev predvidene stroge ukrepe za delo in zahteva pisne dokumente pred izvajanjem določenih del. Sodna izvedenca A. O., dipl. inž., in A. C., dipl. inž., sta pojasnila, da toženka oz. J. Z. v delovnem nalogu ni pravilno uporabljal izrazov in ni natančno označil, naj tožnik izvede le vizualni nadzor. Če bi toženka oziroma njeni delavci pravilno ravnali, nezgode ne bi bilo. Po drugi strani pa tudi tožnik ni samo minimalno in zanemarljivo kršil predpisov, kot prikazuje v reviziji. Bil je odgovorni vodja del in če mu delovni nalog ni bil jasen ali je odstopal od predhodnega dogovora, bi moral razjasniti dvome. Bil je tudi prisoten pri izklapljanju stikal in je sopodpisal dovoljenje za delo št. 43, pred delom pa se ni prepričal ali lahko začne z delom brez nevarnosti. Toženka mu tudi pravilno očita, da plezanje po lestvi ni bilo predvideno in ni bilo sprejemljivo. Zato je sodišče prve stopnje ob vseh razlogih, ki jih je natančno opisalo na 6. strani obrazložitve sodbe pravilno odločilo, da so bile kršitve varnosti pri delu na obeh straneh in da brez kršitev ene ali druge pravdne stranke ne bi bilo nezgode. Tudi revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnik in toženka enako odgovorna, da gre torej za razbremenitev objektivne odgovornosti toženke do 50 %.

12. Tožnik poudarja odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 463/2000, toda primerjati je mogoče le enake primere med seboj. Sodišče druge stopnje je pravilno odgovorilo na pritožbena izvajanja, da zadev ni mogoče primerjati, ker je bil v prvi zadevi oškodovanec brez ustrezne izobrazbe in brez delovnih izkušenj, v obravnavanem primeru pa je povsem drugače. Tožnik je imel ustrezno izobrazbo in izkušnje, bil je dober delavec in je opravljal delo odgovornega vodje del. Sklicevanje revizije na to, da so prvič izvajali pregled in čiščenje z zunanjimi sodelavci, ni pomembno, saj je bil tožnik usposobljen za vodenje del, torej tudi za organizacijo novih del in opravil. O škodi

13. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo je treba pojasniti, da ZOR omogoča prisoditev denarne odškodnine v 200. členu in za bodočo škodo v 203. členu, ki sta ju sodišči prve in druge stopnje pravilno in ustrezno uporabili. ZOR določa dva pogoja za določitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine: najprej mora biti škoda dovolj velika, da upravičuje denarno odškodnino, nato pa določa kako je treba uporabiti pravni standard pravične odškodnine, torej določiti višino denarnega nadomestila. Nepremoženjska škoda, ki jo je trpel tožnik, je zelo huda in sodišče ne dvomi, da je mogoče njegovo poškodbo uvrstiti v V. skupino po Fischerjevi razvrstitvi poškodb v več skupin. Ni dvoma, da telesne in duševne bolečine ter strah glede na svojo intenzivnost in trajanje opravičujejo zahtevek za denarno odškodnino. Za določitev denarnega zneska pa je treba najprej ugotoviti, katere oblike nepremoženjske škode je oškodovanec trpel, nato pa individualizirati obseg njegovega trpljenja. Individualizacija poteka v dveh fazah. Najprej je treba opraviti širšo individualizacijo, ki je v objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je določitvi razpona, ki se upošteva za primere te vrste. Pri tem se kaže, kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa igrajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja in so na razpolago na različnih nosilcih (lahko gre za računalniško evidenco ali za knjižno izdajo). Ožja individualizacija pa pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev višine odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin. Tožnik poudarja svoje subjektivno trpljenje, toda, kot je bilo razloženo, je treba negativna občutenja objektivizirati, ker so vsi oškodovanci pred zakonom enaki, sodišče mora soditi vsem enako in odškodnine morajo biti primerljive.

14. Sodišče ne želi bagatelizirati tožnikovega prestanega in bodočega trpljenja, vendar se je treba zavedati, da denar ne more povrniti izgubljenega zdravja. Zlasti sodišče prve stopnje je podrobno opisalo tožnikovo diagnozo, način zdravljenja in prognozo nasploh (strani 7-9), nato pa je povzelo še tožnikovo trpljenje zaradi pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tako je tožniku pravilno prisodilo od zahtevanih 41.700 euro, 35.000 euro. Pri tem ni prezrlo, da je bil tožnik v času nesreče relativno mlad, kar poudarja tožnikova revizija. Za strah mu je prisodilo vseh zahtevanih 6.250 euro, kar ni previsoka odškodnina, saj je med zdravljenjem pogosto razmišljal, da bi bilo bolje, če bi umrl in je strah prerasel tudi v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti mu je sodišče prisodilo zahtevanih 10.400 euro, zlasti ker je na podlagi tožnikove izpovedi in s pomočjo izvedenke prof. D. ugotovilo, da trpi obsežne in intenzivne duševne bolečine, ki vplivajo na njegove socialne stike in družinske odnose. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 66.750 euro in sodišče mu je prisodilo 50.000 euro. Ko je določalo pravično odškodnino za to obliko škode, je upoštevalo, da je tožnik prikrajšam pri delu v svojem poklicu, kjer sedaj opravlja druga, zanj manj zanimiva dela, da ne zmore del pri hiši in športnih aktivnosti, ki bi jih rad izvajal z družino, pa tega ne zmore. Upoštevalo je tudi njegovo zmanjšano sposobnost za občasno delo, ki ga sedaj izvaja v manjšem obsegu. Glede izvedenčevega izračuna, ki ga poudarja tožnik, češ da je 71.9 % invalid, je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da izračun ni merodajen, ker se nanaša na izračun po tabelah za pogodbeno zavarovanje in ne odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Pritrditi pa je toženkini reviziji, da sodišče druge stopnje ni izrecno odgovorilo na pritožbo glede invalidnine, ki jo prejema tožnik. Kljub temu je v drugem odstavku na 4. strani razložilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prvo sodišče pa je v zadnjem odstavku na 11. strani in naslednjih podrobno razložilo, da invalidnine ni upoštevalo, ker je tožnik umaknil zahtevek in dokaz v zvezi z invalidsko pokojnino in invalidnino, toženka pa invalidnine sploh ni omenjala vse do 19. 1. 2009, čeprav je bil prvi narok že 23. 11. 2005, in ni navedla, da tega brez svoje krivde ni storila (286. člen ZPP).

15. Sodišče je tako prisodilo tožniku pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 101.650 euro, kar znaša dobrih 81 % zadoščenja, ki ga je zahteval tožnik. Odškodnina je pravična in je na dan, ko je razsodilo sodišče prve stopnje, znašala 113 povprečnih neto plač.(4) O ostalem

16. Prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je treba zmanjšati za 50 %, kolikor je toženka razbremenjena odgovornosti zaradi tožnikove krivde (tretji odstavek 177. člena ZOR). Tožniku gredo tudi zamudne obresti, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje in iz navedenih razlogov. Pripomba toženke, češ da ni prišla v zamudo, je zmotna, saj je tožnik z vložitvijo tožbe natančno opredelil svojo odškodninsko terjatev. Zahteval je denarno terjatev, za katero tako, kot pri vsaki drugi terjatvi ni gotovo, kako bo sodišče razsodilo. Stališče, da denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni v skladu z načeli v (nekdaj socialistični) družbi, je preživeto, sicer pa je tožnik z vložitvijo tožbe izrazil zahtevo za denarno odškodnino za svoje preteklo in bodoče trpljenje in navedel koliko.

17. Ker se tako izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ju je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije tožnika in toženke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-107/2010 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (4): Po statističnih podatkih je znašala februarja 2009 povprečna mesečna neto plača v Republiki Sloveniji 898,74 €