15. 7. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zorana Milanoviča, Dob, na seji 15. julija 2024

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega, petega in šestega odstavka 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21, 139/22 in 38/24), kolikor se nanašajo na usklajevanje plač državnih tožilcev, drugega odstavka 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor se nanašajo na državne tožilce, ter 10. člena in prvega in drugega odstavka 12. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 139/22), kolikor se nanašajo na državne tožilce, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pobudnik izpodbija četrti, peti in šesti odstavek 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), kolikor se nanašajo na usklajevanje plač državnih tožilcev, in drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS, kolikor se nanašajo na državne tožilce (gre za ureditev, s katero so določeni plačni razredi in vrednost teh plačnih razredov za državne tožilce), in sicer za obdobje od 1. 6. 2012 dalje. Pobudnik izpodbija tudi prehodne in končne določbe 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS-AA), ki določa prehodno plačno lestvico za obdobje od 1. 10. 2022 do 31. 3. 2023, ter prvi in drugi odstavek 12. člena ZSPJS-AA, ki določata uporabo novih Priloge 1 in Priloge 3 za obdobje od 1. 4. 2023 dlje. Pobudnik navaja, da se odločba št. U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 (Uradni list RS, št. 72/23), v kateri je Ustavno sodišče presojalo ureditev sodniških plač, ne nanaša na državne tožilce. Meni, da izkazuje pravovarstveno potrebo oziroma neposreden pravni interes za vložitev pobude, na podlagi katere bo Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost izpodbijanih določb ZSPJS, tudi kolikor se nanašajo na ureditev in usklajevanje plač državnih tožilcev od 1. 6. 2012 dalje. Navaja, da bi šlo za pretiran formalizem, če bi se Ustavno sodišče potem, ko je že ugotovilo protiustavnost ureditve sodniških plač, in glede na to, da za razliko od sodnikov državni tožilci nimajo zakonsko določenega predlagatelja, ki bi lahko vlagal zahteve za oceno ustavnosti predpisov, ki se nanašajo na državne tožilce, glede državnih tožilcev sklicevalo na svojo subsidiarno vlogo. Pobudnik navaja, da pobuda temelji na enakih ali vsaj zelo primerljivih in podobnih razlogih ter izhodiščih, kot so bili uveljavljani in ugotovljeni v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-772/21. Zatrjuje, da mora biti materialna neodvisnost zaradi primerljivosti funkcij sodnikov in državnih tožilcev primerljivo zagotovljena tudi državnim tožilcem, saj se obe Prilogi nanašata tudi nanje.

Za vsebinsko obravnavo pobude morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Ta v drugem odstavku 24.b člena določa, kaj mora vsebovati pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa. Med drugimi zahtevami je izrecno določeno, da mora pobuda vsebovati navedbo razlogov neskladnosti z Ustavo (drugi odstavek 24.b člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 24.b člena ZUstS).

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZSPJS in ZSPJS-AA, s katerimi je urejen materialni položaj državnih tožilcev, navedene sestavine ne vsebuje, saj pobudnik ni jasno in razumljivo navedel, v čem naj bi bila protiustavnost izpodbijanih določb. Zgolj pavšalno sklicevanje na razloge Sodnega sveta za protiustavnost ureditve sodniških plač, ki jih je Ustavno sodišče presojalo v odločbi št. U-I-772/21, in predvidevanje, da bo Ustavno sodišče sámo ugotavljalo, katere od teh zatrjevanih protiustavnosti so v celoti oziroma delno upoštevne tudi v zvezi z ureditvijo plač državnih tožilcev, tej zahtevi ne zadosti.[1] Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

Zaradi navedene odločitve se Ustavno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so za obravnavo pobude izpolnjene druge procesne predpostavke.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]V odločbi št. U-I-772/21 je Ustavno sodišče izrecno obrazložilo, da ustavnopravno varstvo neodvisnosti in s tem tudi materialne neodvisnosti državnih tožilcev ne zagotavlja enakih jamstev, kot za sodnike izhajajo iz 125. člena Ustave. Iz dosedanje ustavnosodne presoje že izhaja, da je razlog za različen ustavnopravni položaj varstva (materialne) neodvisnosti sodnikov v oblastni funkciji sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti. Gre za posebne pristojnosti oziroma poseben pomen, ki ga ima sodna veja oblasti (57. točka obrazložitve).