Jedro

Toženka ni izgubila dedne pravice, ker niso podani razlogi iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD, ki zahtevajo trajno prenehanje življenjske skupnosti in krivdo toženke. Ob toženkinem odhajanju in vračanju je vprašljivo že trajno prenehanje življenjske skupnosti, vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je toženka po svoji krivdi zapustila moža, ker se je odselila. Tudi zadnjič je toženka odšla v Globodol iz objektivnih razlogov, zaradi porušene harmonije med zakoncema in ne zaradi tega, da bi zlonamerno zapustila moža.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da toženka nima dedne pravice po pokojnem J. M. v zapuščinskem postopku, ki teče pod opr. št. D 169/92 pri Temeljnem sodišču v Novem mestu, enoti v Trebnjem. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 81.258,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi Višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali razveljavitev sodbe sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili določilo 3. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter RS, št. 13/94 do 82/94) in navaja, da je življenjska skupnost med pokojnim J. M. in toženko trajno prenehala. Toženka se je namreč odselila in možu prepovedala kakršnekoli stike. Tako je napisala na list papirja in vložila razvezno tožbo, ki jo je kasneje umaknila zaradi dedovanja. Razlogi za prenehanje življenjske skupnosti so bili na strani toženke, ki je bila že pred sklenitvijo zakonske zveze navezana na P. G., z njim je vzdrževala stike tudi po poroki in je po smrti J. M. ponovno zaživela v življenjski skupnosti z njim. Cilj prenehanja življenjske skupnosti z možem je bil v vzpostavitvi življenjske skupnosti s P. G., saj v zakonu ni bilo prostora za tri. Prikazovanje drugih razlogov za toženkino odselitev z G. v. zamegljuje stanje z namenom, da bi toženka pridobila dediščino. Pokojnega moža ni prišla pokropiti in se ni udeležila pogreba, s čimer je pokazala, da ga ne šteje več za moža. Izgovarjanje na to, da se je bala reakcije sorodnikov, ne more vzdržati resne presoje. To dokazuje tudi oporoka J. M., ki toženki priznava pravico do tistega, kar je zaslužila, in nič več.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, ker tožeča stranka v njej navaja dejstva, ki naj bi bila dokazana, čeprav temu ni tako in je sodišče zbrane dokaze pravilno ovrednotilo in ocenilo. V zvezi z zapisom na listu papirja, ki ga je tožnica našla v predalu očetove mize poudarja, da ga ni napisala pred zadnjim odhodom; zanika zatrjevane stike s P. G. v času trajanja zakonske zveze s pokojnim; glede oporoke pa opozarja, da ji pokojni J. M. v njej ničesar ne očita in pravi, da jo je imel rad ter želi, da tudi ona kaj dobi.

Revizija je bila v skladu s tretjim odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje na katere je vezano tudi vrhovno sodišče izhaja, da sta se pokojni J. M. in toženka začela prepirati že kmalu po poroki, zaradi česar je toženka za nekaj dni zapustila moža in se vrnila, ter je pred njegovo smrtjo odšla že tretjič. Pokojni J. M. je imel namreč do toženke neprimeren odnos in je bil zlasti v vinjenem stanju "neroden", saj je v takem stanju tudi s prvo ženo in hčerko (tožnico) grdo ravnal. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in odločili, da toženka ni izgubila dedne pravice, ker niso podani razlogi iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD, ki zahtevajo trajno prenehanje življenjske skupnosti in krivdo toženke. Ob toženkinem odhajanju in vračanju je vprašljivo že trajno prenehanje življenjske skupnosti, vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je toženka po svoji krivdi zapustila moža, ker se je odselila. Tudi zadnjič je toženka odšla v G. iz objektivnih razlogov, zaradi porušene harmonije med zakoncema in ne zaradi tega, da bi zlonamerno zapustila moža. Tega se je očitno zavedal tudi pokojni J. M., ki v oporoki, sestavljeni po toženkinem odhodu in v času, ko se je očitno že poslavljal od življenja, toženki ničesar ni očital in je zapisal, da jo je imel rad.

Zatrjevanje tožeče stranke, češ da je življenjska skupnost med njenim očetom in toženko prenehala zaradi tega, ker je toženka ponovno hotela živeti s P. G., ni dokazano in ostaja le tožničina domneva. Dejstvo, da je toženka živela s P. G. pred poroko in da sedaj ponovno živita skupaj, samo po sebi ne dokazuje toženkine krivde za prenehanje življenjske skupnosti s pokojnim J. M. Tožnici namreč ni uspelo dokazati, da bi imela toženka tedaj, ko je bila poročena s tožničinim očetom, kakršnekoli stike s P. G. ali kakim drugim moškim in da bi bil to razlog za prepire. Prepiri med zakoncema in toženkini odhodi od doma so se začeli pred tem, ko je P. G. kupoval sadje na G. v. in sicer zaradi vinjenosti in neprimernega odnosa J. M. do toženke.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da toženka in krivda zato, da je zapustila moža, revizija tožeče stranke ni utemeljena in jo je vrhovno sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP. Zavrnilo je tudi tožničino zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov, ker ni bila uspešna (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Da mora tožena stranka sama trpeti stroške za odgovor na revizijo pa je odločilo po določilu 166. člena v zvezi 155. členom ZPP, ker odgovor na revizijo ne vsebuje nič novega in ni bil potreben.