Jedro

Bistven kriterij za presojo obstoja nadaljevanega motilnega ravnanja je, ali to ravnanje poteka nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni bilo ponovno vzpostavljeno.

Glede tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na verbalno in fizično motenje, tožnika nista izkazala, da sta zaradi zatrjevanega ravnanja drugega toženca opustila izvrševanje posesti oziroma da bi bilo iz tega razloga izvrševanje posesti oteženo. Zato je zavrnitev zahtevka tudi v tem delu pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v 3. in 4. točki izreka in se v izpodbijanem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna odstraniti količke, zaporo z vrvjo (zastorna vrv), opeke ali druge ovire na parc. št. 001 in 002, 003 in 004, vse k.o. X, na mestu, ki v naravi predstavlja dovozno pot do stanovanjske hiše na naslovu X. (1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je tožena stranka dolžna vzdržati motilnega ravnanja - fizičnega in verbalnega napada zoper A. A. (2. točka izreka) in na prepoved bodočih motilnih ravnanj (3. točka izreka). O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje še ni bilo odločeno.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnika) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Sodišče je ugotovilo, da drobir od opek ter opeke ne preprečujejo dostopa na dovozno pot in da ne predstavljajo povečane nevarnosti na predmetni javni cesti. Takšna ugotovitev ni pravilna, saj je bilo na kraju samem ugotovljeno, da mora voznik vozila, da lahko skroži na dovozno pot, ustaviti na javni cesti, stopiti iz vozila, prečkati javno cesto, odmakniti opeke, da lahko potem zavije na dovozno pot. Ustavljanje na prometni dvosmerni cesti in izstopanje iz vozila je nevarno dejanje in predstavlja povečano tveganje za zdravje in življenje ljudi, skladno s 10. točko četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa pa je celo prepovedano. Iz priloženih fotografij je vidno, da je en vozni pas, ki ostane prost po ustavljenem vozilu, ožji od 3 m. Sodišče teh relevantnih dejstev ni ugotavljalo, niti ni strank pozvalo v okviru materialnoprocesnega vodstva, da se dopolnijo trditve in dokazni predlogi v tej smeri, morebiti celo s potrebo po angažiranju izvedenca prometne stroke. Sodišče je zavrnilo motenje posesti z opekami in drugimi ovirami, saj so bile le-te postavljene že v letu 2019, zaradi česar je sprememba tožbe 14. 8. 2020 prepozna. S tem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo bistvo motenja posesti, ki je v konkretnem primeru v nemotenem in neoviranem dostopu do dovozne poti pri zavijanju iz javne ceste. Motenje posesti je najprej potekalo s količki z zastorno vrvjo, kasneje pa jih je toženka nadomestila z opekami. Ne gre za novo motilno ravnanje, temveč za istovrstno nadaljevalno motenje, katerega bistvo je v preprečevanju nemotenega in mirnega dostopa do dovozne poti in ne v specifikaciji samih ovir. Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka v 2. točki izreka. Obrazložitev se v tem delu sklicuje na izpovedbo toženca, ne pojasni pa, zakaj takšno fizično in verbalno motenje toženke zoper drugo tožečo stranko ne predstavlja motenja mirne posesti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da se je drugi tožnik lahko peljal mimo, ne utemeljuje, da do motenja posesti ni prišlo.

3. Toženca vlagata predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, podrejeno pritožbo, ker sodišče o stroških postopka ni odločilo.

4. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožnikov je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila motenjsko tožbo, s katero sta od tožencev zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da sta toženca dolžna odstraniti količke in zaporo z vrvjo (zastorno vrv) na parc. št. 001 in parc. št. 002 obe k.o. X v roku 8 dni in na ta način tožnikoma omogočiti mirno in nemoteno posest parcele za dostop in dovoz z motornimi vozili (1. točka izreka), ter da se je drugi toženec dolžan vzdržati motilnega ravnanja - fizičnega in verbalnega napada na drugega tožnika na parc. št. 001 k.o. X in na ta način omogočiti drugemu tožniku mirno in nemoteno posest parcele za dostop in dovoz z motornimi vozili (2. točka izreka). V tretji točki zahtevka sta tožnika postavila prepovedni zahtevek, da se tožencema v bodoče prepoveduje takšna ali druga motilna ravnanja (iz 1. in 2. točke izreka), ki bi tožnikoma onemogočila ali ovirala dostop do nepremičnin v lasti prve tožnice. Dne 14. 8. 2020 sta tožnika vložila spremembo tožbe in sicer tako, da sta z zahtevkom za vzpostavitev v prejšnje stanje zahtevala, da sta toženca dolžna odstraniti poleg količkov in zapore z vrvjo (zastorno vrvjo) tudi opeke ali druge ovire na mestu, ki v naravi predstavlja dostopno pot do stanovanjske hiše na naslovu X., v ostalem je tožbeni zahtevek ostal enak.

Glede zahtevka za vzpostavitev v prejšnje stanje

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da sta toženca 29. 10. 2019 na dovozno pot postavila količke, kar sta v postopku priznala, dne 1. 11. 2019 pa sta namesto količkov (zapore z vrvjo oz. z zastorno vrvjo) postavila opeke. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, da se na dovozni poti ne nahajajo več količki z zastorno vrvjo in opeke, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Glede drobirja od opek, ki se ga da prevoziti in je nizek, pa je pravilno ugotovilo, da navedeno ne predstavlja motilnega ravnanja.

8. Glede tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na verbalno in fizično motenje, tožnika nista izkazala, da sta zaradi zatrjevanega ravnanja drugega toženca opustila izvrševanje posesti oziroma da bi bilo iz tega razloga izvrševanje posesti oteženo. Zato je zavrnitev zahtevka tudi v tem delu pravilna. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni pojasnilo, zakaj zaradi ravnanja drugega toženca ni prišlo do motenja posesti, saj je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena na ugotovitvi, da se je drugi tožnik kljub verbalno-fizičnemu dogodku z dne 5. 11. 2019 odpeljal naprej po dovozni poti. Ker do opustitve posesti zaradi dogodka z dne 5. 11. 2019 tako ni prišlo, je zaključek sodišča prve stopnje, da dogodek ne predstavlja motilnega ravnanja, zato pravilen. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je obrazložena z jasnimi in popolnimi razlogi, zaradi česar očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Glede (ne)pravočasnosti tožbe

9. Pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika spremembo tožbe z dne 14. 8. 2020 vložila prepozno. V obravnavanem primeru sta toženca priznala, da sta 29. 10. 2019 na dovozno pot postavila količke, 1. 11. 2019 pa sta količke nadomestila z opekami. Glede na tako ugotovljeno stanje je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da postavitev opek namesto količkov predstavlja novo motilno ravnanje, od katerega teče nov rok za vložitev motenjske tožbe. Kot pravilno opozarja pritožba, gre za nadaljevano motilno ravnanje. Bistven kriterij za presojo obstoja nadaljevanega motilnega ravnanja je, ali to ravnanje poteka nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni bilo ponovno vzpostavljeno. Tožnika sta odstranjene količke, postavljene 29. 10. 2019, nadomestila z opekami 1. 11. 2019, pri čemer v vmesnem času prvotno stanje ni bilo vzpostavljeno. Namen obeh ovir tako količkov kot opek je preprečitev dostopanja po dovozni poti, zato postavitev opek ne predstavlja novega motilnega ravnanja. Gre zgolj za spremembo motilnega ravnanja, katerega namen je z zamenjavo sredstva ostal enak: tožnikoma onemogočiti uporabo dovozne poti. V primeru nadaljevanega motilnega ravnanja rok za vložitev tožbe teče, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest1. V skladu z 32. členom SPZ pravočasno vložena tožba za prvo motilno ravnanje zajema tudi nadaljnja motilna ravnanja. Glede na to, da je bila tožba vložena 27. 11. 2019, prvotno motilno ravnanje pa je bilo storjeno 29. 10. 2019, je spremenjena tožba, ki zajema nadaljevano motilno ravnanje (postavitev opek ali drugih ovir), s katerimi sta toženca preprečevala tožnikoma dostop po dovozni poti, pravočasna. Toženca sta v postopku tudi priznala, da sta na dovozno pot postavila količke z zastorno vrvjo. Tožnika imata zato pravni interes za odločanje o prepovednem delu zahtevka, ki se nanaša (tudi) na postavitev količkov, kljub zavrnitvi zahtevka za vrnitev v prejšnje stanje.

10. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o nepravočasnosti spremembe tožbenega zahtevka materialnopravno zmotna, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijani sklep v 3. točki, ki se nanaša na odločanje o prepovednem zahtevku, in 4. točki izreka v zvezi s stroškovno odločitvijo, razveljavilo in v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v ostalem delu pritožbo zavrnilo ter v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo, ker bi v nasprotnem primeru poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe, poleg tega pa je ocenilo, da vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava odloča o prepovednem zahtevku, o katerem z izpodbijanim sklepom še ni vsebinsko odločalo, saj je zmotno štelo, da je spremenjena tožba prepozna (28. točka izpodbijanega sklepa).

12. Toženca sta vložila predlog za izdajo dopolnilnega sklepa oz. zgolj podrejeno pritožbo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških pravdnega postopka. O predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa v zvezi s stroški pravdnega postopka bo v nadaljevanju odločalo sodišče prve stopnje na podlagi določila prvega odstavka 325. člena ZPP.

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 VSL I Cp 2224/2016, VSL II Cp 92/2014, VSL I Cp 3351/2015