Jedro

Revizija, ki jo je vložila stranka sama in ni izkazala, da ima opravljeni pravniški državni izpit, se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom revizijo tožeče stranke z dne 9. 5. 2013, zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z izdanim sklepom sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 14., 22., 23., 25. in 153. člen Ustave RS. Navaja, da je interpretacija 3. odstavka 86. člena ZPP nepravilna, zaradi česar so izpolnjeni znaki bistvene kršitve določb ZPP po 1. odstavku 339. člena in nezakonita ter v nasprotju z vsaj štirimi temeljnimi pravicami iz 2. poglavja Ustave RS, posledično pa pravno nevzdržna. Meni, da bi bilo tretji odstavek 86. člena ZPP potrebno brati v kontekstu celotnega 86. člena v povezavi s 1. odstavkom. Navedeno dodatno potrjuje določba 1. odstavka 91. člena ZPP, ki jo je potrebno upoštevati v povezavi s 3. odstavkom 86. člena zakona. Zakonodajalec ni imel nikakršnega namena preprečiti vložitve izrednega pravnega sredstva stranke v postopku mimo pooblaščenca. Vztraja, da je naziranje sodišča prve stopnje nesmiselno, neutemeljeno in ne le brez kakršnekoli podlage v zakonu, ampak celo v nasprotju z njim oziroma s tistimi njegovimi določbami, ki so v vsebinski in logični povezavi z določilom, na katerega se sodišče sklicuje. Po mnenju pritožbe izdani sklep sodišča prve stopnje izpolnjuje tudi znake bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 5. točko 70. člena zakona, saj je sklep izdala sodnica, ki je vodila postopek že na prvi stopnji in bi morala biti zato iz postopka izločena. Posebej se sklicuje na določbo 25. člena Ustave RS, na podlagi katere ima brezpogojno pravico do pravnega varstva, to je pravico, ki je ne zakon in ne katerokoli sodišče, ne moreta omejiti. Če naj bi razlaga sodišča prve stopnje obveljala, bi tisti, ki si zmorejo privoščiti zastopanje po odvetniku, imeli možnost vložitve revizije, tisti, ki si odvetnika ne morejo privoščiti, pa ne, čeprav 14. člen Ustave RS izrecno zagotavlja enakost pred zakonom in enake človekove pravice in temeljne svoboščine vsem, ne glede na njihovo gmotno stanje, družbeni položaj in podobno. Meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo 22., 23. in 153. člen Ustave RS. Navaja, da je sodišče pritožnico potisnilo v položaj, v katerem ne more vložiti pobude za oceno ustavnosti 3. odstavka 86. člena ZPP na Ustavno sodišče RS.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, niti do kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa tudi ni prišlo do očitanih kršitev določb Ustave RS. Tožnici je nedvomno bila zagotovljena pravica do pravnega varstva skladno s 25. členom Ustave RS. Prav tako ji je bilo zagotovljeno enako pravno varstvo kot vsakomur, ne glede na gmotno stanje, družbeni položaj ali kakšno drugo osebno okoliščino. V konkretnem primeru tudi ni bila kršena določba 23. člena in 153. člena Ustave RS.

Pravna podlaga za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju revizije, je podana v 1. odstavku 374. člena v zvezi s 3. odstavkom 86. člena ZPP. Po tej določbi lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, pravdna dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Sama ali po zakonitem zastopniku, jih lahko pravno veljavno opravi le, če ima pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena zakona). Če tega ne izkaže, sodišče revizijo na podlagi 1. odstavka 374. člena ZPP, zavrže. Glede na listine sodnega spisa, je v obravnavani zadevi revizijo vložila stranka sama, čeprav v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, ne dokazala, da ima opravljeni pravniški državni izpit, niti ni o tem predložila ustreznega dokaza. Zato je z izpodbijanim sklepom uveljavljeno izredno pravno sredstvo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 116/2013 z dne 21. 3. 2013 v skladu s 1. odstavkom 374. člena ZPP že iz tega razloga, kot nedovoljeno zakonito zavrženo.

Takšno stališče glede interpretacije in uporabe 3. in 4. odstavka 86. člena ZPP ter 2. odstavka 374. člena ZPP je bilo zavzeto celo na obči seji Vrhovnega sodišča RS dne 26. 6. 2002 (Pravna mnenja 1/02, stran 21). Po njem sodišče revizijo, ki jo je vložila stranka sama, pa ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljeni pravniški državni izpit, zavrže. Brez podlage in neupoštevno je sklicevanje pritožbe na kršitev določbe 5. točke 70. člena ZPP v zvezi z izločitvijo sodnice, ki je odločala na prvi stopnji. Prav tako pa so neupoštevne pritožbene navedbe, da je sodišče s svojim postopanjem tožnico potisnilo v položaj, zaradi katerega ne more vložiti pobude za oceno ustavnosti 3. odstavka 86. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.