Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi v primeru, ko toženec samo delno izpolni zahtevek, tožnik pa se iz različnih razlogov s tem zadovolji.
I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).
2.Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zoper odločitev sodišča vlaga pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge, in sicer bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da priglašenim stroškom tožnika v celoti ugodi; podredno pa, da sklep v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Že v umiku tožbe je pojasnil, da je odločitev za umik sprejel na podlagi sukcesivnega predajanja dokumentacije. To mu je toženec predal večkrat v času od vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe z dne 29. 10. 2021 do vključno 19. 6. 2024. O predaji je sodišču redno poročal. Toženec je zadnjo poslovno dokumentacijo izročil 19. 6. 2024. Po pregledu vse obširne dokumentacije 7. 11. 2024 je podal umik tožbe in pojasnil, da toženec sicer še vedno ni izročil vseh dokumentov. Vendar je upošteval toženčeva zatrjevanja, da z neizročeno dokumentacijo ne razpolaga, ker bodisi ta ne obstaja bodisi je bila uničena/izgubljena. V preostalem delu pa je toženec svojo obveznost izpolnil. Do teh navedb in pravnega stališča o ustreznosti priglasitve stroškov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je v izpodbijanem sklepu zavzelo zmotno stališče, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Pritožnik zatrjuje, da je uspel tudi z neizpolnjenim delom zahtevka, saj je v postopku pridobil izjavo toženca, s katero bi v primeru inšpekcijskega postopka lahko upravičil odsotnost hrambe zakonsko zahtevanih listin. Tolmačenje sodišča je pretogo in materialnopravno zmotno. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).
3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Tožnik je s tožbo 29. 10. 2021 od toženca zahteval izročitev taksativno navedene poslovno računovodske dokumentacije. Ker mu je toženec med postopkom zahtevano dokumentacijo večkrat sukcesivno predal, še nepredana dokumentacija pa glede na pojasnila toženca ne obstaja oziroma je bila uničena ali izgubljena, je 7. 11. 2024 tožbo umaknil.
6.Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na prvi odstavek 158. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP. Kot temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je v 154. členu ZPP predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavni stvari, ki ga dopolnjuje načelo krivde (156. člen ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (členi od 157 do 162 ZPP). V prvem odstavku 158. člena ZPP je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta določba predstavlja poseben primer povračila stroškov po načelu krivde. Razlog, zaradi katerega se je tožnik odločil za umik tožbe, ni pomemben (lahko gre za razloge pravne ali povsem nepravne narave). Prav tako ni pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Edina izjema od pravila, ki k povračilu stroškov zavezuje tožečo stranko, je umik tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka. Toženec, ki med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora nasprotni stranki plačati pravdne stroške. Izjema je zajeta v 157. členu ZPP, ko toženec ne da povoda za tožbo. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP1 in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi v primeru, kot je obravnavani, ko toženec samo delno izpolni zahtevek, tožnik pa se iz različnih razlogov s tem zadovolji.2
7.Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovega pojasnila, je toženec med več let trajajočim postopkom sukcesivno izpolnjeval svojo obveznost. Ni pa je izpolnil v celoti, zato je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Takšni odločitvi, ki jo je kljub skopim razlogom mogoče preizkusiti, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Odločitev, naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, je utemeljena v vseh primerih, kadar je uspeh strank približno enak ali kadar so podani drugi razumni, življenjsko sprejemljivi in pravični razlogi za takšno odločitev. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
8.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
9.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Enako pa tudi toženec, saj njegov odgovor na pritožbo ni v bistvenem prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ne gre za potrebni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).
-------------------------------
1Po kateri lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.
2Tako N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 47.