Jedro

Dopis, s katerim je policija odgovorila na zahtevo državnega tožilca za zbiranje obvestil, podano že po končani preiskavi, da preveri, na katerem naslovu prebiva obsojeni in kdo se oglaša na določeni telefonski številki, samo zaradi takega načina opravljanja poizvedb kot dokaz ni nezakonit. Je pa njegova dokazna vrednost, kolikor se nanaša na identifikacijo osebe, ki se je na klic oglasila, nizka.

Po naši procesni zakonodaji gotovost, da je obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, ni pravni standard. Vprašanje, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano s stopnjo verjetnosti, ki je pri obsodilni sodbi povzdignjena na raven resničnosti, je dejansko vprašanje.

Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je v predkazenskem postopku dopustna (3. odstavek 54. člena Zakona o policiji, ZPol), vendar to ni dokaz, na katerem bi smela temeljiti sodba, temveč sredstvo oziroma metoda za izločevanje posameznih osumljencev iz kroga domnevnih storilcev.

S trditvijo, da je sodišče prekršilo načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP, ne da bi pri tem opredelili katero od kršitev izvedbenih določb, vložniki zahteve za varstvo zakonitosti niso zadostili zahtevi iz 1. odstavka 424. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 2.9.2002 obsojena K.E. in J.Š. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in jima na podlagi iste določbe, z uporabo 43. člena KZ, izreklo vsakemu kazen štiri mesece zapora. Po 4. odstavku 196. člena KZ je odvzelo zasežena mamila, obsojenemu J.Š. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, obsojenega K.E. pa je povrnitve stroškov oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi zagovornice obsojenega K.E. in temu obsojencu kazen znižalo na tri mesece zapora, v ostalem pa je pritožbo te zagovornice, v celoti pa pritožbo zagovornika obsojenega J.Š. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu J.Š. je naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega J.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornikom obsojenega J.Š. ni mogoče pritrditi, da sta sodišči prve in druge stopnje s tem, da sta svoji odločbi oprli na dopis Policijske postaje K. o opravljenih poizvedbah, v katerem je navedeno, da se je na telefonski klic policije na stacionarno telefonsko številko ..., na naslovu ..., oglasil obsojeni J.Š., oprli na dokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opreti. Po vsebini tako vložniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 378. člena ZKP.

Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali pa so bili pridobljeni na podlagi tega nedovoljenega dokaza (2. odstavek 18. člena ZKP).

Vložniki v zahtevi ne utemeljijo, na kateri podlagi bi omenjeni dopis pomenil nedovoljeni dokaz, pač pa problematizirajo njegovo verodostojnost. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je Policijska uprava K. z navedenim dopisom odgovorila na zahtevo državnega tožilca za zbiranje obvestil, podano že po končani preiskavi, da preveri, na katerem naslovu prebiva obsojeni J.Š. in kdo se oglaša na telefonski številki ... ter da je pri tem ugotovila tudi, da se je na omenjeni številki oglasil J.Š. mlajši (list. št. 83). Samo zaradi takega načina opravljanja poizvedb tak dokaz ni nezakonit. Povsem jasno pa je, da je dokazna vrednost takega dokaza, kolikor se nanaša na identifikacijo osebe, ki se je na klic oglasila, nizka. Če bi obsojenec v postopku izpodbijal vsebino tega dokaza, bi sodišče omenjeno dejstvo moralo ugotavljati z močnejšimi dokazi (z zaslišanjem policista, preverjanjem, ali se je obsojenec na naslovu, kjer se nahaja navedena telefonska številka, v času pogovora sploh nahajal, če bi bil ohranjen tonski posnetek, tudi s postavitvijo izvedenca za identifikacijo glasu). Obsojenec je v svojem zagovoru povedal, da so policisti dejansko klicali, da se je sam javil in jim povedal, da je na tem naslovu (list. št. 142). Glede na take obsojenčeve navedbe, zaradi pojasnjevanja dejstev, povezanih z navedenim telefonskim klicem, na glavni obravnavi ni bilo potrebno izvajati močnejših dokazov. Zahteva pa vsebine poizvedb ne problematizira z vidika relevantnosti tega dokaza glede na to, da so bile poizvedbe opravljene več kot dve leti in pol po storitvi kaznivega dejanja. Policisti niso bili dolžni pridobiti odredbe sodišča, saj je šlo zgolj za enega od načinov preverjanja ali obsojenec dejansko prebiva na navedenem naslovu in ali pri komunikaciji uporablja navedeno telefonsko številko. Tak preizkus se načelno gledano v ničemer ne razlikuje od načina preverjanja, ki bi ga policija opravila tako, da bi policist odšel do stanovanja in tam opravil poizvedbe, ali obsojenec dejansko tudi stanuje na tem naslovu. Navedeni dopis ni nedovoljen dokaz, zato zahteva z zatrjevanjem, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ne more biti uspešna.

Zakon o kazenskem postopku nima posebnih dokaznih pravil o tem, kdaj se neko dejstvo šteje za dokazano in tudi ne določa nobene hierarhije med samimi dokazi glede njihove dokazne vrednosti. Pač pa zakon sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi ali je neko dejstvo dokazano ali ne (2. odstavek 355. člena ZKP). Sodišče ne sme arbitrarno, zgolj na podlagi svojega občutka, odločati, ali je neko dejstvo na podlagi izvedenega dokaza dokazano ali ne, pač pa mora dejstveni zaključki temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov. Po naši procesni zakonodaji gotovost, da je obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, ni pravni standard, kot si to prizadeva prikazati zahteva. Vprašanje, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano s stopnjo verjetnosti, ki je pri obsodilni sodbi povzdignjena na raven resničnosti, je dejansko vprašanje. Zato se z zahtevo, kolikor zatrjuje nasprotno, ni mogoče strinjati.

Z navedbami, da obsojenemu J.Š. storitev kaznivega dejanja ni dokazana s potrebno gotovostjo, saj da obsojenca ne obremenjuje noben objektiven (materialni) dokaz, pač pa le izpovedbi soobsojenca K.E. ter posredno priče M.J., ki pa obsojenca ni nikoli videl in ga ne pozna, da gre za pogost in običajen način inkriminiranja, s katerim preprodajalci, v konkretnem primeru K.E., ki vedo, da jim ni rešitve, želijo pridobiti simpatije pri sodišču z navideznim sodelovanjem in obremenjevanjem tudi nevpletenih oseb, vložniki ponujajo lastno dokazno presojo. Enako velja za trditve zahteve, da ni dokazov o prstnih odtisih obsojenca na zavitkih mamil in tudi ne zakonitih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je obsojenec uporabljal telefonsko številko ... ter da je uporabnik te številke kadarkoli komuniciral s telefonsko številko, ki jo je v spornem obdobju uporabljal soobsojeni E. in da bi preizkus poligrafskega testiranja z 99,9% verjetnostjo pokazal, da obsojenec ni storil očitanega kaznivega dejanja. Zahteva s temi trditvami izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Vložniki tudi navajajo, da je bil obsojenec že v času razgovora na policiji pripravljen opraviti preizkus s poligrafom, da pa policisti poligrafskega testiranja niso hoteli opraviti. Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je v predkazenskem postopku dopustna (3. odstavek 54. člena Zakona o policiji, ZPol), vendar to ni dokaz, na katerem bi smela temeljiti sodba, temveč sredstvo oziroma metoda za izločevanje posameznih osumljencev iz kroga domnevnih storilcev. Katero kršitev, ki bi bila relevantna v kazenskem postopku, naj bi policija storila s tem, da kljub obsojenčevi pripravljenosti takega preizkusa ni izvedla, pa vložnik ne pove.

Zagovornikom tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki da jo je sodišče storilo s tem, da je ugotovilo, da je notorno dejstvo, da večina preprodajalcev mamil ne navaja oseb, od katerih je mamilo kupila in da takšna sicer pravilna ugotovitev izključuje možnost, da je zgolj na podlagi soobsojenčevega zagovora o tem, kje je nabavil mamilo, mogoče govoriti o obstoju gotovosti storitve očitanega kaznivega dejanja pri osebi, ki jo navaja kot dobavitelja. Iz navedbe, da večina (torej ne vsi) preprodajalci ne navajajo imen svojih dobaviteljev, je razvidno, da je tako praviloma, ne pa vselej. Zato zahteva s takim zatrjevanjem le nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in zaključkom sodišča, ki je verjelo navedbam soobsojenca, da je od obsojenega J.Š. kupil mamilo.

V 17. členu ZKP je predpisano načelo iskanja resnice (t. i. instrukcijska ali inkvizicijska maksima). Njenemu uresničevanju so namenjene številne izvedbene določbe ZKP. S trditvijo, da je sodišče prekršilo navedeno načelo, ne da bi tudi opredelili katero od kršitev izvedbenih določb, vložniki niso zadostili zahtevi iz 1. odstavka 424. člena ZKP. Z navedbami v zahtevi, da je glede na dokazano zanesljivost poligrafa pri izključitvi možnosti, da je posameznik storil očitano kaznivo dejanje in obsojenčevem vztrajanju, da opravi preizkus s poligrafom, bilo tak preizkus potrebno opraviti, vložniki ne povedo, katero kršitev postopka naj bi s tem sodišče sploh storilo. Sicer pa obsojenec in njegov zagovornik izvedbo tega dokaza, katerega dovoljenost je teoretično sporna, v kazenskem postopku nista predlagala. Zato je treba očitek, da bi bilo ta dokaz v postopku potrebno izvesti, razumeti zgolj kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Drži navedba v zahtevi, da je obsojenec na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 39) "zahteval", da sodišče preveri, kdaj ga je in če ga sploh je, po telefonu klical obsojeni K.E. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da seznama klicev ni bilo mogoče pridobiti, ker je bil zahtevan prepozno.

Prvostopenjska sodba torej ima razloge o tem odločilnem dejstvu, obsojenec in njegov zagovornik pa take argumentacije s pritožbo nista izpodbijala. Šele v zahtevi zagovorniki zatrjujejo, da bi sodišče moralo v sodbi določno navesti, na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov šteje, da je izvedba navedenega, po presoji obrambe ključnega dokaza, nemogoča ter da je zato, ker tako ni ravnalo, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena. Ta kršitev je na podlagi, ki jo uveljavljajo vložniki, podana le, če sodba nima nobenih razlogov o odločilnem dejstvu. V konkretnem primeru pa ni tako. Zato je treba tudi ta očitek zahteve kot neutemeljen zavrniti. Prav tako ne drži trditev v zahtevi, da iz spisa ni razvidno, na podlagi katerega dejstva sodišče šteje, da navedenega dokaza ni bilo mogoče izvesti. Iz odgovorov Mobitela in Telekoma Slovenije je razvidno, da preiskovalnemu sodniku zahtevanih izpisov izhodnih in dohodnih klicev (ne sicer za telefonsko številko ..., kar je glede na vsebino odgovorov nebistveno) za obdobje od 6.2. do 6.4.1998, ne moreta posredovati, ker jih za tako dolgo obdobje za nazaj ne hranita.

Kolikor pa upniki navajajo, da je nesprejemljivo, da je sodišče druge stopnje dokazanemu preprodajalcu izreklo nižjo kazen kot obsojencu, ki ga v tem postopku obremenjuje zgolj zagovor soobsojenega K.E. ter tako nagradilo preprodajalca za krivo ovadbo, pa vložniki izpodbijajo primernost obsojencu izrečene zaporne kazni. Na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega J.Š., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni J.Š. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku zahteve za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT. Pri odmeri povprečnine je vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zapletenost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.