Jedro

Toženka je sporne izjave podala v okviru svojega zaslišanja oz. zaslišanja tožnika (takratnega toženca) v zadevi P 104/2011, ko se je obravnaval njen odškodninski zahtevek. Glede na močno konfliktno ozračje, ki sta ga generirali obe pravdni stranki, način poškodovanja toženkine (takrat tožničine) počitniške hišice, ter dejstvo, da je tožnica sporne besede izrekla v okviru pravdnega postopka, ko je od tožnika (takratnega toženca) uveljavljala odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi njegovih dejanj, je moč zaključiti, da meje svobode izražanja oziroma toženkinega izjavljanja v postopku niso bile presežene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o prisoji denarne odškodnine zaradi posega v tožnikovo čast in dobro ime materialnopravno zmotna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - tako, da se tožbeni zahtevek v 1. točki izreka zavrne; - v stroškovni odločitvi v 2. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.862,27 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 400,57 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V 2. točki izreka je toženko zavezalo k povračilu tožnikovih pravdnih stroškov v višini 3.517,51 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo celovite dokazne presoje ter besed toženke ni umestilo v konkretno dogajanje med pravdnima strankama. Besede so bile izrečene zaradi tožnikovih neresničnih in žaljivih trditev, v odgovoru na tožbo jih je izrecno izpostavila in obrazložila. Tožnik ni zanikal, da je iz gozda grozil in vpil, da jo bo ubil. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da resničnosti tega dogodka ni dokazala, ker ni podala predloga za pregon, je nesklepčno. Tožnik njenih navedb ni zanikal, zato bi jih sodišče moralo šteti za priznane, skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožnika ni obtožila, da jo bo ubil, ker je psihopat, in ga ni okarakterizirala kot potencialnega morilca, prav tako ni imela zaničevalnega namena. Za take ugotovitve sodišče nima razlogov. Ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, ki ni pravična. Upoštevati je treba, da je do izrečenih besed prišlo ob njenem zaslišanju v sodnem postopku. Zaslišana je bila kot stranka v zvezi z bolečinami, strahom in trajnimi posledicami zaradi škode, ki ji jo je povzročil tožnik, zato je smela izpovedati o posledicah, ki jih je utrpela zaradi tožnikovega ravnanja. Pri tem pa ni izpovedala nič, kar ne bi bilo resnično. Upoštevati je treba tudi tožnikov prispevek, ko jo je s svojimi zaničevalnimi besedami sprovociral, in ugotoviti, da je vse besede izrekla kot posledico njegovih dejanj.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR zaradi posega v čast in dobro ime, sprejelo na podlagi naslednjih pravno relevantnih dejstev: - tožnik je bil 12. 12. 2011 v kazenskem postopku K 28043/2011 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ker je poškodoval tožničino brunarico z biološkimi iztrebki; - v pravdnem postopku P 104/2011 je bil tožnik (takrat toženec) zaradi poškodovanja toženkine (takrat tožničine) nepremičnine zavezan k plačilu odškodnine v višini 3.249,07 EUR; - toženka (takrat tožnica) je na naroku 17. 1. 2013 v svojem zaslišanju med drugim navedla, da je tožnik psihopat in da ji je grozil, da jo bo ubil, pri čemer tožnik (takrat toženec) na naroku ni bil prisoten; - na naroku 17. 10. 2013, na katerem sta bili prisotni obe pravdni stranki, pa je toženka (takrat tožnica) izjavila, da je tožnik (takrat toženec) psihično bolan, da rabi pomoč in da samo laže, laže in naklada.

6. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Pri tem pa svoboda izražanja ne varuje le mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Pravica posameznika izražati svoja mnenja je varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna1. 7. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo prvo sodišče večjo težo nameniti dejstvu, da je toženka sporne besede izrekla v svojem zaslišanju, ko je izpovedovala v zvezi z bolečinami, strahom in trajnimi posledicami zaradi škode, ki ji jo je povzročil tožnik. Poleg tega je moč pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodišče v sodbi nekritično povzelo tožbene navedbe oziroma izrečene besede toženke. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 1. 2013 izhaja, da je toženka (takrat tožnica) na vprašanje svojega pooblaščenca odgovorila: "Imela sem mir, dokler mi ta psihopat ni začel nagajat …“ V nadaljevanju pa je prav tako na vprašanje svojega pooblaščenca odgovorila: "… ustrašila sem se, ker me je ogrožal, saj mi je grozil, da me bo ubil, s sosedo sva ga dobili, da je lazil okrog, saj ne gre samo za to škodo." Na naroku 17. 10. 2013 - kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka - je toženka (takrat tožnica) na navedbe tožnika (takrat toženca) odgovorila: "To laže, ta človek je bolan tlele“. V nadaljevanju pa je prav tako na tožnikova izvajanja dodala: "… ta človek samo laže, laže, naklada, oprostite“. In prav zaradi teh besed, ki jih je toženka (takrat tožnica) izrekla v postopku uveljavljanja odškodnine od tožnika (takrat toženca), ki ji je z biološkimi iztrebki zapacal počitniško hišico na ..., jo je prvo sodišče obsodilo na plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Presoja prvega sodišča o tožnikovi upravičenosti do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je materialnopravno zmotna. Prvo sodišče je dalo prevelik poudarek tožnikovi pravici do časti in dobrega imena, ni pa na drugi strani ustrezno ovrednotilo toženkine kolidirajoče se pravice do svobode izražanja oz. izjavljanja v postopku. Ugotovitev, da je toženka s sporno izjavo posegla v tožnikovo čast in dobro ime ter da je tožnik zato trpel duševne bolečine, še ne zadošča za oceno o protipravnosti in nedopustnosti izjavljenega. Pri razreševanju kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami je po praksi ESČP treba upoštevati konkretne okoliščine primera in širši kontekst obravnavane zadeve. Temu je prvo sodišče namenilo bistveno premalo pozornosti. Toženka je sporne izjave podala v okviru svojega zaslišanja oz. zaslišanja tožnika (takratnega toženca) v zadevi P 104/2011, ko se je obravnaval njen odškodninski zahtevek. Glede na močno konfliktno ozračje, ki sta ga generirali obe pravdni stranki, način poškodovanja toženkine (takrat tožničine) počitniške hišice, ter dejstvo, da je tožnica sporne besede izrekla v okviru pravdnega postopka, ko je od tožnika (takratnega toženca) uveljavljala odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi njegovih dejanj, je moč zaključiti, da meje svobode izražanja oziroma toženkinega izjavljanja v postopku niso bile presežene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o prisoji denarne odškodnine zaradi posega v tožnikovo čast in dobro ime materialnopravno zmotna. Ob pravilnem vrednotenju okoliščin primera in ob upoštevanju širšega konteksta, v katerem so bile sporne izjave, navedene v zapisnikih z dne 17. 1. 2013 in 17. 10. 2013, dane, jih v razmerju do tožnikove pravice do časti in dobrega imena ni mogoče šteti za protipravne. Treba je upoštevati, da je med pravdnima strankama obstajalo dalj časa trajajoče konfliktno razmerje, ki je doseglo vrh s tožnikovim „ponečedenjem“ toženkine nepremične z biološkimi iztrebki. Toženka je obremenjujoče besede izrekla v postopku, v katerem je ravno zaradi ravnanj tožnika uveljavljala odškodnino, zato izbor čustveno močneje obarvanih besed – še posebej ob dejstvu obojestranske konfliktnosti in vtisa tožnikovega ravnanja – ne predstavlja takšnega posega v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, ki bi utemeljeval prisojo odškodnine. Toženkino sporno izjavo je mogoče razumeti kot način njene obrambe pravic v sodnem postopku. Tožnikovo sklicevanje na močan strah, da ob stiku s toženko ne bo mogel kontrolirati svojih reakcij in bo naredil kakšno stvar, zaradi katere bi lahko odšel v zapor, ne predstavlja prepričljivega argumenta, saj mora imeti - kot zrel in odrasel človek - svoja ravnanja pod nadzorom. Nikakor pa prej navedeno ne more biti eden od razlogov za ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku.

9. Ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin primera je treba dati pri tehtanju pritožničine pravice do svobode izjavljanja v postopku na eni strani ter pravice do časti in dobrega imena na drugi strani, prednost pritožničini pravici do svobode izjavljanja. Zato je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (1. in 2. točka izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava (179. člen OZ) na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Sprememba sodbe narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje v 2. točki izreka. Po spremembi sodbe tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan toženki povrniti stroške postopka, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je tako dolžan toženki povrniti 1.862,27 EUR pravdnih stroškov, ki predstavljajo stroške sestave odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog, za zastopanje na narokih, porabljeni čas in odsotnost iz pisarne, potne stroške, stroške izvedenke, 2 % materialne stroške, stroške sestave pritožbe in stroške sodne takse.

11. Toženka je v postopku uspela, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za sestavo pritožbe, materialne stroške in stroške sodnih taks, kar vse skupaj znaša 400,57 EUR. Stroškov posveta s stranko pritožbeno sodišče pooblaščenki toženke ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v priglašeni nagradi za sestavo pritožbe, prav tako pa tudi ne pregleda sodbe.

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999.