Jedro

Utemeljeni so pritožbeni pomisleki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom ocenilo, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj sta toženca v solidarni zavezi. Solidarni dolžniki namreč niso enotna pravdna stranka, vsak od njih je kot sospornik v pravdi samostojna stranka in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno ter torej izdati zanje različne odločbe. Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek glasil na solidarno plačilo obeh tožencev, bi sodišče prve stopnje glede tožencev lahko izdalo različne odločitve.

Če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se postopek prekine, zato je v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno odločilo zgolj o zahtevku zoper drugega toženca, saj je bil postopek zoper prvo toženko še vedno prekinjen in s tem onemogočeno odločanje o zahtevku zoper njo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo prve toženke in drugega toženca 1.586,00 EUR tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2015 dalje (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 395,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da samo odloči v njeno korist oziroma odpravi odločbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva (286. člen ZPP) oziroma, da tožeče stranke ni opozorilo na morebitno nepopolnost ali razumljivost (108. člen ZPP), predstavljajo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Prav tako očitek relativne bistvene kršitve predstavljajo pritožbene navedbe v zvezi s prepoznimi navedbami tožeče stranke v pripravljalni vlogi in razlago 451. ter 452. člena ZPP.

6. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožba nesklepčna, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo svojo odločitev o nesklepčnosti tožbe podpreti z dokazno oceno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, dokazni postopek v primeru nesklepčnosti ni potreben (tretji odstavek 318. člena ZPP). Pravna teorija in sodna praksa kot nesklepčno namreč opredeljujeta tožbo, pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.2 O (ne)sklepčnosti sodišče torej presoja na podlagi dejstev, ki so navedena v tožbi in ne na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

7. Utemeljeni pa so pritožbeni pomisleki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom ocenilo, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj sta toženca v solidarni zavezi. Solidarni dolžniki namreč niso enotna pravdna stranka, vsak od njih je kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP) in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno ter torej izdati zanje različne odločbe. Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek glasil na solidarno plačilo obeh tožencev, bi sodišče prve stopnje glede tožencev lahko izdalo različne odločitve. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih, saj se sodba nanaša samo na drugega toženca, zahtevek pa se glasi solidarno na oba toženca. Tudi sicer, kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, je bil postopek zoper prvo toženko zaradi uvedbe stečajnega postopka prekinjen od 22. 9. 2020, 28. 1. 2022 pa je bil izdan sklep, s katerim se je stečajni postopek končal. Prva toženka je bila nato dne 23. 6. 2022 izbrisana iz registra. Če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se postopek prekine (3. alineja prvega odstavka 205. člena ZPP), zato je v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno odločilo zgolj o zahtevku zoper drugega toženca, saj je bil postopek zoper prvo toženko še vedno prekinjen in s tem onemogočeno odločanje o zahtevku zoper njo. Drži pa, da bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z 80. in 81. členom ZPP odločiti o tožbi zoper prvo toženko, torej stranko, ki je prenehala obstajati.

8. Je pa po mnenju pritožbenega sodišča tožba nesklepčna iz drugih razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Iz dejanskih navedb v tožbi izhaja, da je drugi tožnik nudil nasvet v zvezi z intelektualno lastnino (prijavo modelov) prvi toženki, ki jo je zastopal drugi toženec. Ta je poleg prve toženke pasivno legitimiran zaradi spregleda pravne osebnosti in kot prijavitelj modelov, torej kot koristnik nasveta, ki ga je prejel kot lastnik prve toženke. Drugi toženec je kot lastnik prišel na dva sestanka s tožečo stranko in prejel nasvete drugega tožnika kot patentnega zastopnika. Po zadnjem sestanku je konstrukter drugega toženca tožeči stranki poslal sedem videzov z zahtevo, da skladno s pooblastilom iz mandatnega razmerja med drugim tožnikom in prvo toženko drugi tožnik pripravi videze za vlogo pred Uradom Evropske Unije za intelektualno lastnino (EUIPO). Kasneje je drugi toženec intelektualno lastnino (iste videze kot jih je konstrukter poslal tožeči stranki), ki bi jo moral izročiti prvi toženki, pri EUIPO prijavil kot svojo industrijsko lastnino po tretjem pooblaščencu. Tožeča stranka trdi, da sta toženca pridobila nasvet od tožnikov, ki ga nista plačala, sta ga pa uporabila. Tožnika sta bila dolžna dati nasvet, saj je obstajalo mandatno razmerje. Zato je tožeča stranka upravičena do plačila po tarifi drugega tožnika iz leta 2015, po postavki za splošno svetovanje v višini 200,00 EUR na uro, za skupno 6,5 ur (dvakrat 1,5 ure svetovanja in pregled 7 skic po 30 minut).

9. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, da zahtevka ne bo presojalo z vidika drugih pravnih podlag. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da bi bilo sicer dejstva, ki jih je tožena stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2019 mogoče subsumirati pod dve novi pravni podlagi, tj. odškodninsko in obogatitveno, a so bile navedene trditve prepozne. Držijo pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dolžna opredeljevati pravne podlage svojega zahtevka. Vendar je dolžnost stranke navesti trditve, ki jih sodišče lahko subsumira pod ustrezno pravno normo. Posledica premalo konkretiziranih oziroma preskromnih trditev je namreč nesklepčnost. Odgovor na to, ali tožbene navedbe utemeljujejo tožbeni zahtevek pa kot rečeno daje materialno pravo.

10. Pritožnica navaja, da je že v tožbi podala trditve, ki jih je mogoče subsumirati pod štiri različne pravne podlage (spregled pravne osebnosti, škoda zaradi kršitve mandatne ali podjemne pogodbe, nepogodbena škoda in neupravičena obogatitev). Vendar po mnenju pritožbenega sodišča za nobeno od pravnih podlag v tožbi ni podala ustreznih oziroma zadostnih trditev, da bi zadostila kriterijem sklepčnosti tožbe v zvezi z odgovornostjo drugega toženca.

11. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da je pasivno legitimacijo drugega toženca utemeljevala na podlagi instituta spregleda pravne osebnosti (8. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1), do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in je tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se do navedb tožeče stranke v zvezi s spregledom pravne osebnosti res ni opredelilo, saj je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti iz že pojasnjenega (napačnega) razloga (tožeča stranka ni pojasnila solidarne zaveze tožencev).

12. Po mnenju pritožbenega sodišča so trditve tožeče stranke v tožbi glede spregleda pravne osebnosti pomanjkljive in je na tej podlagi tožba zoper drugega toženca nesklepčna. V skladu s splošnim načelom odgovornosti za obveznosti pravnih oseb je družba z omejeno odgovornostjo za svoje obveznosti kot subjekt z lastno pravno sposobnostjo odgovorna sama (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Zakon določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki (drugi odstavek 7. člena ZGD-1).3 Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti (spregled pravne osebnosti) je zloraba pravne osebe, saj je zloraba temelj in bistveni razlog za spregled v vseh primerih, navedenih v prvem odstavku 8. člena ZGD-1.4 Tožeča stranka zlorabe v tožbi ni zatrjevala (ne zatrjuje je niti v pritožbi), zato tožba na tej pravni podlagi ne more biti sklepčna.

13. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odgovornost drugega toženca utemeljevala tudi na podlagi kršitev mandatne oziroma podjemne pogodbe. Vendar tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da bi imeli tožeča stranka in drugi toženec sklenjeno mandatno oziroma podjemno pogodbo. Navajala je zgolj, da je bila sklenjena pogodba oziroma dano pooblastilo za zastopanje prve toženke. V pritožbi sicer navaja, da je med tožečo stranko in drugim tožencem obstajala ustna pogodba o naročilu, saj je od tožeče stranke prejel nasvet in modele, ki jih je nato prijavil, a navedene pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz navedb v tožbi namreč ni mogoče razbrati, da bi vtoževani znesek od drugega toženca zahtevala na tej podlagi. Tožba zato tudi na tej podlagi ni sklepčna.

14. V pritožbi navaja tudi, da je pasivno legitimacijo utemeljevala na nepogodbeni odškodninski podlagi. Tudi za navedeno pravno podlago tožeča stranka v tožbi ni podala ustreznih trditev (ni opredelila predpostavk za nepogodbeno odškodninsko odgovornost v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika – OZ). Kot rečeno se je sklicevala predvsem na to, da je obstajala dolžnost tožeče stranke za svetovanje, na podlagi mandatnega razmerja med tožečo stranko in prvo toženko.

15. Pritožnica navaja, da je zahtevek utemeljevala tudi na podlagi neupravičene obogatitve. V splošnem pravilu neupravičene obogatitve po 19o. členu OZ so določene tri splošne predpostavke neupravičene obogatitve, ki jih mora tožeča stranka zatrjevati, da bi zadostila kriterijem sklepčnosti tožbe. Te so: 1. tožena stranka (neupravičeni pridobitelj) je bila obogatena (prejela neko korist), 2. vzročna zveza med obogatitvijo tožene stranke in prikrajšanjem tožeče stranke, 3. za pridobitev koristi (obogatitve) tožene stranke in prikrajšanje tožeče stranke ni (veljavnega) pravnega temelja. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da je prva toženka pristopila do patentnega zastopnika po svojem lastniku, drugem tožencu, ki je kasneje intelektualno lastnino, ki bi jo moral izročiti prvi toženki prijavil kot svojo industrijsko lastnino ter da sta toženca prihranila sredstva, ker sta pridobila nasvet od tožnikov pa ga nista plačala in sta ta nasvet tudi uporabila. Vendar zgolj z navedenim po mnenju pritožbenega sodišča ni podala dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o izpolnjenosti navedenih predpostavk, predvsem na kakšen način je bil drugi toženec obogaten, ne pa samo, da sta s prvo toženko prihranila sredstva, ker sta pridobila nasvet od tožnikov, ki ga nista plačala.

16. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 N. Betetto, Vsebinsko ali formalistično odločanje, Pravosodni bilten 3/2013, str. 9. 2 Prvi odstavek 8. člena ZGD-1 določa, da so za obveznosti družbe poleg družbe odgovorni tudi njeni družbeniki (spregled pravne osebnosti), če so: 1. družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, 2. družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov, 3. v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali 4. v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. 3 B. Zabel, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 154.