Jedro

Med strankama ni sporno, da je znesek carine za leto 1993 v celoti povzet iz podatka tožnika (izhajajočega iz njegovih računalniških evidenc). Tožnik kot carinski zavezanec ima v postopku možnost dokazovati, da je svojo obveznost, izhajajočo iz določbe 50. člena CZ SFRJ (obveznost izvoza - razdolžitve po posameznih carinskih deklaracijah) izpolnil, vendar tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi ni trdila niti ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 50. člena CZ SFRJ in iz 5. člena Uredbe v celoti izpolnila oziroma, da je dejansko stanje glede izvoženega blaga drugačno od tistega, ki izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke. Ob navedenem je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da so bile tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve. Prvostopni organ, ki mu pritrjuje tožena stranka, je upošteval celoten izvoz, ki ga je tožnik realiziral, saj je pri obračunu carine izhajal iz podatkov tožnika za tiste avtomobile, ki so bili prodani v Sloveniji in za katere tudi tožnik ne navaja, da v Sloveniji niso bili prodani oziroma, da so bili izvoženi ali da uporabljeni podatki (normativi) o porabi uvoženega materiala ne držijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. št. ... z dne ... s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carine v višini 927.021.500,00 SIT zaradi neizpolnitve obveznosti izvoza blaga (avtomobilov) v letu 1993, za katerega so bile predhodno uvožene surovine in repromaterial brez plačila carine po 49. členu Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, v nadaljevanju: CZ SFRJ) in Odloku o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje prosto v letu 1992 in 1993 (Uradni list RS, št. 27/92 in 15/93) do 1. 4. 1993, oziroma po 1. 4. 1993 po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uradni list RS, štev. 15/93) - v nadaljevanju: Uredba (Odlok). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka v letu 1993 uvažala surovine oziroma repromaterial brez plačila carine in drugih uvoznih davščin in prometnega davka, ker je ob uvozu uveljavljala uporabo določil 49. člena tedaj veljavnega CZ SFRJ z namenom, da bo uvoženo blago v celoti uporabila za izdelavo osebnih vozil, vrednost izvoženega blaga bo za najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga, blago pa bo v predelanem stanju izvoženo v roku enega leta od dneva prehoda čez carinsko črto. Carinarnica Ljubljana je kot pristojni prvostopni organ po opravljeni kontroli pri tožniku ter na podlagi razpoložljivih podatkov ugotovila, da tožnik repromateriala, ki ga je uvozil po 5. členu Uredbe (Odloka) v pridobljenih proizvodih ni v celoti izvozil v predpisanem roku, saj je v letu 1993 del svoje proizvodnje prodal na domačem trgu (od skupaj proizvedenih 45.813 avtomobilov Renault 5 in 12.076 proizvedenih modelov Clio je prodal na domači trg 7.382 avtomobilov Renault 5 in 5.294 avtomobilov Clio), ne da bi za ustrezni del surovin oziroma repromateriala te proizvodnje plačal carinske dajatve. Tožnik ne vodi evidence o proizvodih, ki so izdelani iz uvoženih surovin in repromateriala po izvoznih carinskih deklaracijah glede na posamezne uvozne deklaracije, ima pa dobro računalniško podporo, ki vsebuje podatke o porabi repromateriala, uvozu, izvozu, normativih. O ugotovitvah je bil dne 9. 4. 1997 sestavljen zapisnik številka ..., s katerim je bilo tožniku naloženo, da v dveh mesecih vloži carinsko deklaracijo za plačilo carinskih dajatev za material, vgrajen v vozila, prodana na domačem trgu v letih 1993 do 1995. Tožnik zahteve ni izpolnil, zato je bilo na sestanku dne 26. 5. 1997 predlagano, da se carinski dolg ne ugotavlja po vsaki uvozni carinski deklaraciji posebej, ampak da tožnik vloži po eno carinsko deklaracijo za tip Renault 5 in tip Clio in da se pri tem količina porabljenega repromateriala ugotovi na podlagi normativa za oba avtomobila, da se vrednost uporabljenega blaga določi na podlagi normativa porabe in cen, veljavnih na dan 30. junija tekočega leta, da se carinske dajatve obračunajo po predpisih, ki so veljali na dan 30. junija tekočega leta, tožnik pa naj do 6. 6. 1997 predloži podatke za obračun carinskih dajatev za leto 1993. Ker tožnik zahteve ni izpolnil je carinarnica sama pripravila obračune carinskih dajatev za leta 1993, 1994 in 1995 ter o tem obvestila tožnika. Pri tem je uporabila stopnje iz carinske tarife za vsak repromaterial posebej in ob uporabi tožnikovih normativov za eno vozilo, to pa pomnožila s številom na slovenskem trgu prodanih vozil tipa Renault 5 in Renault Clio.

Tožnik se s tem ni strinjal in je po nadaljnjih pogovorih dne 2. 10. 1997 poslal izračun carinskih dajatev za sporna obdobja, med drugim tudi za leto 1993 v znesku 927.021.500,00 SIT. Ob tem je predlagal upoštevanje znižane carinske stopnje in sicer za obdobje med 1. 1. 1993 in 30. 6. 1994 za 50 %, za obdobje med 1. 7. 1994 in 31. 12. 1995 pa za 70 %. V zapisniku št. ... z dne ..., zoper katerega je tožnik vložil pripombe, so bila povzeta vsa dogajanja in ugotovitve v zvezi z opravljeno kontrolo ter postopkom obračuna carinskih dajatev za leta 1993, 1994 in 1995 in predlagana izdaja odločbe o obračunu carinskih dajatev za vsa tri leta. Dne 2. 12. 1997 je bila izdana prvostopna odločba, s katero je carinarnica za leto 1993 obračunala carino v višini 927.021.500,00 SIT, kot jo je po svojih podatkih izračunal tožnik. Po določbi 5. člena Uredbe (Odloka) se za uvoz surovin in repromateriala ne plača carina pod pogojem, da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz, da se izvoz izvrši v roku enega leta od prehoda blaga čez carinsko črto ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Za uveljavljanje ugodnosti se po določbi tretjega odstavka istega člena Uredbe (Odloka) smiselno uporabljajo določila 50. člena CZ SFRJ (53. člena - Uradni list SFRJ, št. 34/90 - prečiščeno besedilo) in na njegovi podlagi izdanega Navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 40/89, v nadaljevanju: Navodilo). Po določbi 2. točke Navodila carinski zavezanec vpiše v UCD klavzulo "Uporaba 50. člena carinskega zakona", poleg listin in dokumentacije, ki se sicer predloži skupaj z UCD, pa mora vložiti še pisno izjavo uporabnika blaga, da bo blago v celoti uporabljeno za proizvodnjo blaga za izvoz, s tem, da bo vrednost izvoza za ustrezen odstotek večja od vrednosti uvoza. Če blago ni izvoženo v tujino v vrednostih in rokih iz 5. člena Uredbe, se carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz (2. odstavek 50. člena CZ SFRJ). Gre za možnost, da se blago uvozi brez plačila carine, vendar je to izjema, ki je možna le, če so izpolnjeni pogoji, predpisani z Uredbo (Odlokom). V nasprotnem primeru se carina in druge uvozne dajatve zaračunajo naknadno. Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, v nadaljevanju: Uredba/95), sprejeta na podlagi 72. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju: CZ), ki se je začel uporabljati 1. januarja 1996 (tedaj se je prenehal uporabljati CZ SFRJ in vsi podzakonski akti) v 156. členu ureja dokončanje postopkov uvoza zaradi izvoza. Uredba/95 v 156. členu določa, da se postopek uvoza zaradi izvoza, ki je bil začet pred uveljavitvijo Uredbe/95 v skladu s 50. členom CZ SFRJ ali 5. členom Uredbe (Odloka), dokonča v skladu s predpisi, ki so veljali pred njeno uveljavitvijo, zato se obračun in plačilo za carinski dolg, ki je nastal v zvezi s postopkom uvoza zaradi izvoza pred 1. januarjem 1996, obračuna in plača pa se šele po 1. januarju 1996, izvrši v skladu s predpisi, ki so veljali do 1. januarja 1996. Če pa carinski dolg nastane po 1. januarju 1996, se obračuna v skladu s 143. do 148. členom CZ. V obravnavanem primeru je rok za ponovni izvoz blaga potekel v času veljavnosti CZ SFRJ in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov. V zadevi ni sporno, da je tožnik v letu 1993 uvažal blago z ugodnostjo po 5. členu Uredbe (Odloka) in da je v letu 1993 del blaga (7.382 avtomobilov Renault 5 ter 5.294 avtomobilov Renault Clio), za katerega izdelavo so bile uporabljene surovine in repromaterial, uvožene brez plačila carine, prodal na slovenskem trgu. Tudi ni sporno, da tožnik ni vodil evidence o porabljenih surovinah in repromaterialu za vsako uvozno carinsko deklaracijo posebej in carinskemu organu ni mogel zanesljivo posredovati podatkov o natančni porabi uvoženega blaga za vsako uvozno carinsko deklaracijo, carinski organi pa so vodili v smislu Navodila le vrednostno evidenco. Carinarnica je po presoji tožene stranke ravnala pravilno, ko je izdala prvostopno odločbo. Ker tožnik po zahtevi ni vložil obračuna carinskih dajatev, je carinarnica sama po uradni dolžnosti začela s postopkom obračuna carinskih dajatev in pri tem (ker ni razpolagala s podatki - evidencami o porabljenih surovinah in repromaterialih za vsako uvozno carinsko deklaracijo posebej) uporabila podatke, ki so ji bili na razpolago, to pa so podatki, ki jih je za lastne potrebe vodil tožnik - normativi porabe surovin in repromateriala za posamezni tip vozila. V zvezi z ugovorom tožnika, da v letu 1993 sploh ni izdeloval vozila, ki je bilo v metodologiji vzeto kot tipično (Renault 5) tožena stranka odgovarja, da je tožnik sam pripravil zahtevane podatke in izračune carinskih dajatev za posamezna sporna obdobja. Carinarnica je popolnoma sledila njegovim izračunom in jih sprejela kot primerne. Tožnik je za stanje evidence uvoženega in izvoženega blaga sam odgovoren, saj ni vodil ustrezne evidence, zato je carinarnica pri obračunu carinskih dajatev uporabila razpoložljive podatke in ugotovila višino carine na edini možen način. Izračun, ki ga je pripravil tožnik in ga je carinarnica v celoti povzela, ni v skladu z določili 9. točke prvega odstavka 19. člena CZ SFRJ v povezavi s 50. členom istega zakona, vendar je bil glede na stanje, kakršno je bilo ob kontroli pri tožniku, edini možni izračun. Predložil ga je tožnik, sprejemljiv pa je tudi za carinarnico in tudi ni v škodo tožnika. Tudi ostali pritožbeni ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev. Predpisi, ki so v letu 1993 dopuščali koriščenje ugodnosti po 49. oziroma 50. členu CZ SFRJ so jasno definirali tako količinski kot vrednostni kriterij kot pogoj, ki mora biti izpolnjen, zato sklicevanje tožnika zgolj na izpolnjevanje vrednostnega kriterija ni upravičeno. V postopku ni sporno, da je tožnik pri uvozu uveljavljal pravico do uvoza brez plačila carine po 5. členu Uredbe (Odloka) in da prevzete obveznosti izvoza v roku enega leta od uvoza (prehoda čez carinsko črto) ni izpolnil v celoti, zato je carinarnica ravnala pravilno, da mu je naložila plačilo carine, saj tako določa 2. odstavek 50. člena CZ SFRJ, ki se glede na določbo 2. odstavka 5. člena Uredbe (Odloka) uporablja v takem primeru. Pri obračunavanju dajatev po 2. odstavku 50. člena CZ SFRJ pa ne gre za carinjenje blaga, kot meni tožnik (le - to je bilo opravljeno ob vložitvi deklaracije) ampak za naknadni obračun dajatev, pri katerem stranka nima pravic, ki jih ima ob carinjenju. Pri naknadnem obračunu uvoznih dajatev namreč ni mogoče uveljavljati druge ugodnosti - različne od ugodnosti, uveljavljane ob uvozu, saj gre za obračun po istem temelju ob ugotovljenem dejstvu, da prevzeta obveznost izvoza ni bila izpolnjena. Glede na navedeno tožnik (ki je ob pripravi izračuna carinskih dajatev želel uveljavljati pravico do znižane carinske stopnje po 7. členu Uredbe) po končanem postopku nima pravice spreminjati svojega zahtevka, razen v primerih, ki so bili predpisani v 270. in 271. členu CZ SFRJ oziroma primerih in po postopku, predpisanem za obnovo postopka v Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Določba 50. člena CZ SFRJ kot je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 40/89 oziroma 53. člena prečiščenega besedila istega zakona, kot je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 34/90 je napačno uporabljena. Posledično je napačno uporabljen 5. člen Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993, Uredbe z enakim naslovom za leto 1994 ter Navodil za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po navedeni Uredbi, za leti 1994 (Uradni list RS, št. 27/94) in 1995 (Uradni list RS, št. 42/95). CZ SFRJ, ki je v času od uveljavitve do prenehanja obstoja SFRJ doživljal veliko sprememb, v svojem prvotnem tekstu (Uradni list SFRJ, št. 10/76) v 49. členu govori o carinskih kontingentih in v 50. členu o uvozu blaga, vezanem na izvoz (remplacement). Takšna numeracija je ostala vse do prečiščenega besedila, kjer sta to postala 52. in 53. člen. Tožniku ni jasno, zakaj toženec navaja, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti po 49. členu, saj tožnik ni nikdar uvažal po tem členu. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka govori o 50. členu, tako da ni jasno, zakaj s sklicevanjem na 49. člen spreminja pravne kvalifikacije iz odločbe, ki jo z zavrnitvijo pritožbe želi obdržati v veljavi. Tožena stranka napačno interpretira določbo 50. člena, saj jo opira na formulacijo 1. točke 1. odstavka, ki govori o tem, "da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz" kar naj bi pomenilo, da mora biti uvoženo blago tudi v celoti izvoženo, česar pa zakon ne določa. Tožnik, ki je bil ustanovljen v letu 1988, je s 1. 1. 1989 od Industrije motornih vozil C prevzel pogodbo o dolgoročni proizvodni kooperaciji, ki jo je le-ta sklenila s podjetjem D leta 1972 in po kateri je leta 1978 začela izvažati osebne avtomobile na zahodnoevropski trg. Tožnik je bil glede poslovanja po 50. členu CZ SFRJ pravni naslednik E in je od nje prevzel tudi strokovno osebje, ki je delalo na carinskem področju, tako da je bila v celoti zagotovljena kontinuiteta pri izvajanju carinskih predpisov pred letom 1989 in po njem. Dokler ni bila izdelana ustrezna informacijska oprema pa je nadaljeval carinske postopke tudi preko istega špediterja. Glede na obseg izvozno - uvoznega poslovanja je bil tožnik vedno zainteresiran za čim tesnejše sodelovanje s carinskimi organi in je bil nasproti carinskim organom vedno transparenten. Dejstvo, da del svoje sicer izvozno usmerjene proizvodnje (proizvodnje za izvoz) proda na jugoslovanskem trgu in kasneje še manjši del na slovenskem trgu, je bilo vedno notorno. Tožnik si je prizadeval za ublažitev razmerja pri pokrivanju uvoza z izvozom in je zato s podatki o strukturi svojih tokov seznanjal pristojna ministrstva, tožnikovi strokovnjaki so sodelovali pri pripravi nove slovenske carinske zakonodaje. Carinski organi so ves čas spremljali pokrivanje uvoza z izvozom in to celo tako dosledno, da so tožniku naložili plačilo carine za razliko nepokritega izvoza za mesec junij 1991, ko zadnji teden tožnik vozil ni mogel ne izdelovati ne izvažati. Zaradi te izkušnje je tožnik vzpostavil rezervacijo za rizik vrednostnega pokrivanja uvoza z izvozom, ki je pri tako striktnem spremljanju po eni strani in oscilacijah na trgu na drugi strani, obstajal. Rezervacija ni bila vzpostavljena zaradi zavesti o kršenju 50. člena, kot to trdi toženec, pa tudi povečanje rezervacije v letu 1997 je bilo pogojeno izključno z določili SRS. Do konca meseca maja 1994 je po jugoslovanskih in slovenskih predpisih obstojala izključno vrednostna evidenca uvoznih in izvoznih tokov. V Navodilu za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 5. členu Uredbe (Uradni list RS, št. 27/94) se prvič pojavi zahteva po posebni evidenci o uvoženih surovinah in reprodukcijskem materialu, o porabi, o izvozu proizvodov, ki so izdelani iz uvoženih surovin in reprodukcijskega materiala po izvoznih carinskih deklaracijah glede na posamezne uvozne deklaracije. Za vodenje evidenc po navodilih niso bile nikdar predpisane podrobnosti zato ne drži očitek, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc. Poleg tega pa 50. člen CZ SFRJ ni bil edina možnost za uvoz brez plačila carine, če je bilo blago izvoženo. V 58. členu prečiščenega besedila CZ SFRJ je predviden institut vračanja carine (drawback), pri katerem ni odloga plačila carine in ni nobenih dodatnih pogojev (roki, valute, kooperacija in podobno), predvideva pa fizično zasledovanje uvoženega blaga. Če bi pri 50. členu CZ SFRJ veljal princip, kot ga interpretira toženec in bi morala biti vzpostavljena evidenca po uvoznih in izvoznih deklaracijah in fizično izkazovanje tokov uvoženega blaga, tožnik ne bi imel razloga za uporabo 50. člena. Pri načinu drawback bi carino plačal, ker bi jo pri hitrem obratu zalog dobil kmalu vrnjeno, bi se približno isti znesek stalno plačeval in vračal in bi bilo to finančno breme neznatno v primerjavi z izpolnjevanjem drugih zahtev po 50. členu. Oproščen pa bi bil tudi plačila takse, kar bi pokrilo stroške financiranja revolviranega zneska carine. V 290. členu prečiščenega besedila CZ SFRJ je predviden institut začasnega uvoza blaga, ki je po vsebini bližji 50. členu kot drawback, predvideva pa odlog plačila carine. Ker je za uporabo tega instituta potrebno spremljanje gibanja blaga, torej fizične evidence, ni pa nikakršnih zahtev po povečani vrednosti pri izvozu, bi bilo, če bi pri 50. členu veljala interpretacija tožene stranke, še manj razlogov za uporabo 50. člena, saj pri 290. členu še finančnih stroškov ni, ker se carina pri začasnem uvozu ne plača. Tožnik se je za uporabo 50. člena CZ SFRJ odločil zato, ker je bil sistem spremljave relativno enostaven in prilagojen njegovemu načinu poslovanja, pri katerem je v obravnavanih letih izvažal med 85 % in 90 % svoje proizvodnje, danes pa več kot 95 %. Če bi bila poznejša toženčeva interpretacija pravilna in kot taka tudi v praksi izvajana, bi se tožnik moral odločiti za drawback ali začasni uvoz ali pa bi proizvodnjo v celoti izvažal in za dodatni presežek v svoji menjavi redno uvažal vozila, pa čeprav tudi tista, ki jih je predhodno izvozil, ali pa proizvodnjo skrčil na obseg izvoza in odpustil del osebja.

Tožnik odločbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev možnosti uporabe nižjih carinskih stopenj po 7. členu (1993) oziroma 6. členu (1994) Uredbe. V 1. odstavku 234. člena CZ SFRJ je pojem carinjenja definiran kot sprejem carinske deklaracije, razvrstitev blaga po carinski tarifi in drugih tarifah, ugotovitev carinske osnove ter zneska carine in drugih uvoznih davščin, ki bremenijo blago in zaračunavanje ugotovljenih zneskov carine in drugih uvoznih davščin. V 2. odstavku tega člena je predvideno, da carinski organi lahko pričnejo postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je carinsko blago dano v prost promet, preden je izveden carinski postopek. Naknadnega obračuna dajatev, o katerem govori v izpodbijanih odločbah toženec, CZ SFRJ ne pozna. Določba 255. člena, ki govori o poznejšem obračunavanju, zaračunavanju in vračanju carine in drugih uvoznih davščin se ne nanaša na primere, kot so v tem sporu obravnavani. Če se toženec sklicuje na to določbo ali na določbo 258. člena CZ SFRJ so roki za "naknadno" obračunavanje carine že zdavnaj potekli. Postopek carinjenja po 234. členu je bil dokončan šele z izdajo prvostopnih odločb (čeprav nezakonitih) in je tožnik imel zato pravico uveljavljati uporabo nižjih carinskih stopenj, kar je tudi storil in za kar je izpolnjeval pogoje. Obračun carine je nezakonit in ima, tudi če se zanemari osnovno sporno vprašanje o interpretaciji 50. člena CZ SFRJ, za posledico tako napačno ugotovljeno dejansko stanje pri uvozu in izvozu blaga v letu 1993 (ter 1994 in 1995) kot izračune zneskov domnevnih carinskih dolgov, ki nimajo osnove v zakonito ugotovljenem dejanskem stanju. Po določbi 9. točke 19. člena CZ SFRJ nastane obveznost plačila carine za blago, ki je bilo uvoženo brez plačila carine na podlagi 50. člena zakona, ni pa bilo izvoženo v rokih iz 50. člena z dnem, ko potečejo roki, predpisani v 50. členu oziroma z dnem, ko se vloži zahteva za obračun in plačilo carine, če je bila zahteva vložena pred rokom iz 50. člena. Toženec priznava, da so izpodbijane odločbe izdane v nasprotju z navedenimi določili in poskuša to opravičiti s "stanjem, kakršno je bilo ob kontroli pri tožniku". Bistvo vsake pravne države je, da se njeni organi držijo predpisov in da morebitno nespoštovanje predpisov s strani fizičnih ali pravnih oseb državnih organov te obveznosti ne odvezuje. Toženec ima s "stanjem pri tožniku" v mislih "neobstoj" evidence po navodilu iz sredine leta 1994. Izpodbijane odločbe so izdane za leto 1993 (tudi 1994 in 1995), torej tudi za čas pred objavo Navodila. Toženec priznava, da je tožnik razpolagal z "zelo dobro računalniško podporo, v kateri se nahajajo vsi podatki o porabi repromateriala, uvozu, izvozu, normativih" vendar tega ne prizna kot evidenco, čeprav je svoj obračun postavil na te podatke. Prvostopni carinski organ je imel na razpolago vse, kar je potreboval za pravilen obračun carine: natančno evidenco o uvozu po deklaracijah in dnevih ter s tem natančno evidenco o tem, katero blago mora biti na kateri dan najkasneje izvoženo ter še vse mogoče podatke v "računalniški podpori" pri tožniku, ni pa imel ob svoji interpretaciji 50. člena CZ SFRJ za pravilni obračun na razpolago ne metod ne kapacitet, kar dokazuje, da interpretacija 50. člena nima osnove v CZ SFRJ. Sistem, ki je bil uveljavljen v CZ s 1. 1. 1996 je bil apliciran na obdobje veljavnosti CZ SFRJ, neobstoj nujno potrebnih podlag za izvajanje tega sistema pa se je poizkušalo nadomestiti z zahtevo, da tožnik sam vloži "letne carinske deklaracije". Ker taka zahteva ni imela nobene zakonske podlage, je zahtevo preoblikoval v zahtevo po predložitvi dokumentov po 8. členu CZ, ki je tožnik ni smel zavrniti ter na tej podlagi naredil svoj prvi izračun, ki mu ga je nato tožnik popravil z izrecno izjavo, da to ne pomeni priznanja osnove ali višine carinskega dolga niti pristanka na tovrstni izračun kot podlago za izdajo odločb. Neupoštevanje določil 19. člena CZ SFRJ pri obračunu morebitnih obveznosti v zvezi z uporabo 50. člena je tako bistvena kršitev določb postopka, da je sama zadosten razlog za odpravo izpodbijanih odločb. Po določilih 50. člena CZ SFRJ mora biti blago izvoženo najkasneje v enem letu po dnevu uvoza. Ne glede na spor glede vprašanja, na katero blago se to določilo nanaša, je nesporno, da lahko med uvozom in izvozom preteče eno leto in da ta rok lahko skrajša samo uvoznik, če predčasno zahteva obračun carine. Carinski organ lahko obračuna carino po uradni dolžnosti, vendar šele po izteku enega leta od uvoza. Carinski organ je zahteval "dokument" v skladu z 8. členom CZ in s tem podatke, ki se nanašajo na leto 1993 (tudi 1994 in 1995) in nato zaračunal carino za blago, ki je bilo uvoženo v letu 1993 na osnovi prodaje v Sloveniji v letu 1993, torej pred iztekom enega leta od uvoza (enako pa je ravnal tudi za leti 1994 in 1995). Tak pristop je v skladu s CZ ne pa s CZ SFRJ, ki se za postopke, pričete pred 1. 1. 1996, po 182. členu CZ uporablja v celoti, torej tudi določila o enoletnem roku po 50. členu. Zaradi takšnega ravnanja je prvostopenjski carinski organ ta člen v tem delu napačno uporabil ter svoje odločbe oprl na podatke, ki se ne nanašajo na obdobje, na katero bi se morali, torej na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Za pravilno oceno vsebine spora pa je potrebno upoštevati tudi duh zakonodaje. CZ SFRJ je v svoji pretežni vsebini spadal med zakone, katerih namen je bil vplivati na razvoj ekonomskega sektorja, s stimuliranjem izvoza kot pomembnega dejavnika izravnane zunanjetrgovinske in plačilne bilance države. Sledenje končni namembnosti uvoženega blaga je bilo ob pogoju realizacije predpisanega obsega izvoza nepomembno in nepotrebno, kajti zahtevani povečani obseg vrednosti izvoza je sam po sebi zahteval močno izvažanje jugoslovanske in kasneje slovenske dodane vrednosti. To izhaja tudi iz dejstva, da ves čas veljavnosti CZ SFRJ, tudi v samostojni Sloveniji, carinski organi tožniku niso nikdar očitali napačne uporabe tega zakona v obravnavanem smislu, čeprav je bilo tako carinskim organom kot ustreznim ministrstvom znano, da tožnik manjši del vozil, izdelanih v D mestu, proda na domačem trgu. Če bi bilo ravnanje Revoza neskladno s pojmovanjem uvoza zaradi izvoza, bi carinski organi zanesljivo reagirali. Carinski organi so začeli terjati plačilo carine šele leta 1997, torej precej po tistem, ko je carinski režim 50. člena CZ SFRJ prenehal veljati (31. 12. 1995). Do te spremembe v interpretaciji 50. člena s strani carinskih organov je prišlo šele, ko se je začel v celoti uporabljati novi slovenski carinski zakon, ki je povzel evropska pravila ("1'aquit communautaire") za uvoz zaradi izvoza, ki so povsem nezdružljiva s specifičnim carinskim režimom 50. člena CZ SFRJ. Kolikor bi carinski organi na takšen način razumevali jugoslovansko zakonodajo v času njene veljavnosti in uporabe, Revoz (tožnik) režima 50. člena ne bi uporabljal, ampak bi uporabil ureditev začasnega uvoza in s tem prihranil 1 % vrednosti vsega blaga, ki je bilo ponovno izvoženo. Ker je izvoz predstavljal cca 90 % vse proizvodnje, bi plačeval carino le na 10 % ter bi bil znesek plačane carine le malenkostno večji od zneska neplačane takse, pri uporabi znižanih carinskih stopenj pa celo manjši. Sodišču predlaga, da po opravljenem postopku izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da je v izpodbijani odločbi pojasnjeno, zakaj je carinski organ izbral takšen način obračuna carinskih dajatev in jih ne navaja ponovno. Glede očitka o napačnem sklicevanju tožene stranke na določbe 49. člena CZ SFRJ pojasnjuje, da iz preambule Uredbe (Odloka) izhaja, da je bila izdana na podlagi 49. člena CZ SFRJ, ki je res urejal carinske kontingente, kar je drug institut carinskega prava, vendar pa je iz njene vsebine nedvomno razvidno, da se Uredba (Odlok) nanaša samo na 50. člen CZ SFRJ, ki ureja uvoz zaradi izvoza (replacement s povečano 30 % izvozno količino), zato ne gre zgolj za odkazovanje na uporabo postopkovnih določb 50. člena CZ SFRJ, temveč je v tem členu replacement tudi materialno urejen in torej citirana Uredba (Odlok) odkazuje tudi na njegovo vsebinsko uporabo. Navodilo za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 5. členu Uredbe o merilih... in 50. členu carinskega zakona (Uradni list RS, št. 27/94), veljavno od 21. 5. 1994 dalje, je v 4. točki predpisovalo, kakšno evidenco mora voditi uporabnik blaga, pa tožeča stranka (glede ne ugotovitve organa prve stopnje) tudi od takrat dalje takšne predpisane evidence ni vodila. Carinski organ je v smislu 5. točke istega navodila vodil samo evidenco, ki vsebuje imeni uvoznika in uporabnika, njuno matično številko, vrednost uvoženega blaga ter učinke carinske oprostitve. Tudi veliko število vloženih uvoznih deklaracij z uveljavljeno ugodnostjo po Uredbi (Odloku) ter dejstvo, da je bil del končnih proizvodov-avtomobilov, izdelanih iz v smislu 5. člena Uredbe (Odloka) uvoženega repromateriala, sproščen v prost promet na domačem trgu je vplivalo na odločitev tožene stranke, da upošteva podatke, katere je za lastne potrebe vodila tožeča stranka ter tako na podlagi njej dosegljivih podatkov obračunala carinske dajatve kot je razvidno iz spornih odločitev. Sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in nasprotuje razlagi glede sklicevanja na 49. člen CZ SFRJ v preambuli Uredbe (Odloka). Odločbe so v nasprotju same s seboj, ko navajajo, da tožnik ni imel predpisanih evidenc, opirajo pa se prav na njegove evidence.

Z vlogo št. U-A20-2736/2001-3-I z dne 17. 9. 2001 je svojo udeležbo v postopku priglasilo tudi Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka uvozila blago-reprodukcijski material brez plačila carine z ugodnostjo po določbi 50. člena CZ SFRJ. Prav tako ni sporno, da je bil del osebnih avtomobilov, izdelanih iz uvoženega materiala, prodan na domačem trgu in da za blago in material, uporabljen v teh avtomobilih, carina ni bila plačana. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede sklicevanja tožene stranke na 49. člen CZ SFRJ sodišče ugotavlja, da je ugodnost uvoza zaradi izvoza brez plačila carine predpisana v 50. členu CZ SFRJ, ta pa je uvrščen, tako kot 49. člen, v poglavje "Carinski kontingenti". Tožena stranka je v odgovoru na tožbo že pojasnila, da je Uredba (Odlok), kot je navedeno v njeni preambuli, izdana na podlagi 49. člena CZ SFRJ, vendar je iz njene vsebine jasno razvidno, da se lahko nanaša le na 50. člen CZ SFRJ, ki ureja uvoz zaradi izvoza. Po presoji sodišča tožena stranka s tem, ko navaja 49. člen CZ SFRJ navaja le podlago, kot je navedena v preambuli Uredbe (Odloka) in ne spreminja pravne kvalifikacije, kot to zmotno meni tožeča stranka. Po določbi 1. odstavka 50. člena CZ SFRJ se za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala ne plača carina pod naslednjimi pogoji: 1) da se blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je prešlo čez carinsko črto izvozi v tujino; 2) da je vrednost izvoženega blaga najmanj za določen odstotek (30 %) večja od vrednosti uvoženega blaga; in 3) da se izvoženo blago plačuje v konvertibilni valuti. Če blago ni izvoženo v tujino v vrednosti in rokih iz prvega odstavka tega člena, se plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Glede na navedeno po presoji sodišča ni dvoma, da mora biti ob predpisanih pogojih izvoženo vse blago, uvoženo z ugodnostjo po določbi 50. člena CZ SFRJ. Stališče je skladno s stališčem, ki ga je o tem vprašanju zavzelo že Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. Up 574/99 z dne 13. 9. 1999. Ker je bilo v obravnavnem primeru ugotovljeno, da blago, uvoženo brez plačila carine ob uporabi 50. člena CZ SFRJ ni bilo v celoti izvoženo, tem ugotovitvam pa ne nasprotuje niti tožeča stranka, niso v izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev (v celoti), ki je kot izjema določena v 1. odstavku 50. člena CZ SFRJ, zaradi česar je bilo tožniku upravičeno naloženo plačilo carine. Tožeča stranka pravilno ugotavlja, da se v "Navodilu za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 5. členu Uredbe (Uradni list RS, št. 27/94) prvič pojavi zahteva po vodenju posebne evidence o uvoženih surovinah in reprodukcijskem materialu, o porabi, o izvozu proizvodov, ki so izdelani iz uvoženih surovin in reprodukcijskega materiala po izvoznih carinskih deklaracijah glede na posamezne uvozne deklaracije, prej pa je obstojala izključno vrednostna evidenca uvoznih in izvoznih tokov. Po presoji sodišča pa to uvoznikov (tudi tožnika), ki so izkoristili ugodnost uvoza zaradi izvoza brez plačila carine po 50. členu CZ SFRJ in Uredbi (Odloku) ne odvezuje od vodenja takih evidenc, s katerimi se lahko dokazuje izpolnitev pogojev (razdolžitve po posameznih carinskih deklaracijah). Institut uvoza zaradi izvoza brez plačila carine je namreč zakonsko določena izjema od pravila, da je za vsako uvoženo blago treba plačati carino zaradi česar je mnenje, da je carinarnica tista, ki nosi dokazno breme o tem, da je bil izvoz opravljen, zmotno. Tožnik je, kot izhaja iz upravnih spisov, ob uvozu blaga brez plačila carine sam izbral in se odločil za sistem, kot ga ureja 50. člen CZ SFRJ, ne glede na njegove kasnejše navedbe, da 50. člen CZ SFRJ ni bil edina možnost za uvoz brez plačila carine, če je bilo blago nato izvoženo (zakon je dopuščal tudi institut vračanja carine - drawback in institut začasnega uvoza blaga). S tem je tudi prevzel obveznost, da bo v celoti izpolnil v tem členu določene pogoje, zato niti ni pomembno, kakšne ugodnosti bi tožniku lahko prinesle druge možnosti uvoza pod posebnimi pogoji. Iz tožnikove navedbe, da bi se tožnik v primeru če bi bila interpretacija prvostopnega organa in tožene stranke pravilna in kot taka tudi v praksi izvajana, moral odločiti za drawback ali začasni uvoz, ali pa bi proizvodnjo v celoti izvažal in za dodatni presežek v svoji menjavi redno uvažal vozila (pa čeprav tudi tista, ki jih je predhodno izvozil), pa je mogoče sklepati, da se je tožnik za tak način odločil zaradi tega, ker je, ne glede na določbo 50. člena CZ SFRJ zmotno pričakoval, da mu za del avtomobilov, prodanih na domačem trgu, carine sploh ne bo treba plačati. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se 50. člen CZ SFRJ v praksi ni izvajal na način, kot v obravnavanem primeru, sodišče pripominja, da je zgolj pavšalen in v celoti neizkazan. Glede tožnikovega ugovora o ugodnosti uporabe nižjih carinskih stopenj po 7. členu (1993) oziroma 6. členu (1994) Uredbe (Odloka), ki jo je tožnik uveljavljal tekom postopka pred izdajo zapisnika z dne 5. 11. 1997, prvostopni carinski organ tudi po presoji sodišča kasneje ni mogel upoštevati drugih ugodnosti razen tistih, ki so bile uveljavljene pri uvozu. Blago se, glede na določbo 1. odstavka 252. člena CZ SFRJ, carini na podlagi vložene deklaracije. Med drugimi podatki se v carinsko deklaracijo vpišejo tudi podatki, ki so podlaga za uveljavitev ugodnosti - carinskega postopka z ekonomskim učinkom ali za plačilo davščin pri uvozu blaga. Tožeča stranka je ob uvozu uveljavljala ugodnosti po 50. členu CZ SFRJ oziroma po 5. členu Uredbe (Odloka), zato kasneje, ob neizpolnitvi prevzete obveznosti, ne more uspešno uveljavljati uporabe znižane carinske stopnje na drugi pravni in dejanski podlagi za uvoz ter tudi ne navajati drugih podatkov za uveljavljanje drugih ugodnosti kot tistih, ki jih je uveljavljala ob uvozu, kar je po presoji sodišča pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Med strankama ni sporno, da je znesek carine za leto 1993 v celoti povzet iz podatka tožnika (izhajajočega iz njegovih računalniških evidenc). Tožnik kot carinski zavezanec ima v postopku možnost dokazovati, da je svojo obveznost, izhajajočo iz določbe 50. člena CZ SFRJ (obveznost izvoza - razdolžitve po posameznih carinskih deklaracijah) izpolnil, vendar tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi ni trdila niti ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 50. člena CZ SFRJ in iz 5. člena Uredbe (Odloka) v celoti izpolnila oziroma, da je dejansko stanje glede izvoženega blaga drugačno od tistega, ki izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke. Ob navedenem je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da so bile tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve. Prvostopni organ, ki mu pritrjuje tožena stranka, je upošteval celoten izvoz, ki ga je tožnik realiziral, saj je pri obračunu carine izhajal iz podatkov tožnika za tiste avtomobile, ki so bili prodani v Sloveniji in za katere tudi tožnik ne navaja, da v Sloveniji niso bili prodani oziroma, da so bili izvoženi ali da uporabljeni podatki (normativi) o porabi uvoženega materiala ne držijo. V zvezi z ugovorom, da je carina zaračunana tudi za blago, ki je bilo uvoženo v letu 1993 na osnovi prodaje v Sloveniji v letu 1993, torej pred iztekom enega leta od uvoza, kar je v skladu s CZ ne pa s CZ SFRJ, se sodišče ob nesporni prodaji avtomobilov tudi na domačem trgu in s tem neizpolnitvi celotne prevzete obveznosti izvoza po določbi 50. člena CZ SFRJ, strinja z razlogi, s katerimi je odločitev pojasnila že tožena stranka, zato se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, v smislu določbe 2. odstavka 67. člena ZUS.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.