Jedro

Opisano dejanje povsem določno konkretizira vse objektivne in subjektivne zakonske znake, ki so potrebni za opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1, česar ne more ovreči niti sodna praksa na katero se sklicuje zagovornik, saj ne gre za enake zadeve, kot je obravnavana.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter ga po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke (pravilno drugega) odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar v pritožbi ne navaja niti ne konkretizira katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Prav tako se pritožuje iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, vendar tudi ta pritožbeni razlog ostaja neobrazložen in nekonkretiziran, saj ne navaja katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. V pritožbi pa navaja, da bi obdolženega sodišče moralo po načelu „in dubio pro reo“ oprostiti obtožbe, ker zakonski znaki kaznivega dejanja niso podani, saj SMS sporočila ne predstavljajo resne grožnje, ostalo kar se obdolžencu očita, da je oškodovancu izrekel, pa ni dokazano. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornik meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe vse zakonite znake kaznivega dejanja grožnje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1. V obravnavanem primeru namreč opisa dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, ni mogoče razlagati po njegovih posameznih delih, temveč je treba ravnanje obdolženca obravnavati kot celoto, ki je v skupnem učinku pomenila uresničitev zakonskega znaka resne grožnje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba zagovornika pa z navedenim v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede resne grožnje ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako je opis kaznivega dejanja s SMS sporočilom „game over“ ter izrečene grožnje obdolženca oškodovancu, ko mu je zagrozil, da mu da še 40 dni časa, v nasprotnem primeru bo „zradiral“ celo družino, sina, hčerko, ženo in ga bo finančno uničil, obravnavati kot celoto, ki je v skupnem učinku pomenila uresničitev zakonskega znaka resne grožnje. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča opisano dejanje povsem določno konkretizira vse objektivne in subjektivne zakonske znake, ki so potrebni za opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1, česar ne more ovreči niti sodna praksa na katero se sklicuje zagovornik, saj ne gre za enake zadeve, kot je obravnavana. S tem, ko pritožnik trdi, da opisano ravnanje obdolženca ni doseglo ogroženosti in prestrašenosti oškodovanca, pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Neutemeljena pa je pritožba zagovornika iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na pravne zaključke in dejanske ugotovitve napadene sodbe ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika dodaja:

6. Zagovornik v pritožbi trdi, da bi sodišče prve stopnje zaradi neskladnosti izpovedb prič D.P., T.Č. in oškodovanca, slednje moralo ponovno zaslišati, saj bi s tem bolje razčistilo dejansko stanje. Prav tako meni, da zgolj SMS sporočilo z vsebino domnevne grožnje ne pomeni kaznivega dejanja, saj ne gre za resno grožnjo, ker sporočila za oškodovanca niso predstavljala strahu ali grožnje, pri čemer opozarja na zagovor obdolženca, da oškodovancu ni grozil, pri čemer se zagovornik sklicuje na sodno prakso iz katere izhaja, da SMS sporočila ne pomenijo objektivno resne grožnje.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca D.K. Oškodovanec je namreč ves čas postopka obdolženca enako in skladno obremenjeval, pri čemer obdolženi priznava, da je oškodovancu kritičnega dne pošiljal SMS sporočila in da se je kritične dne tudi srečal z oškodovancem v Radencih, kjer sta bili tudi priči D.P. in T.Č. Obdolženi pa zanika, da bi oškodovancu izrekal očitane mu besede. Kot navedeno pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca tudi glede besed, ki mu jih je izrekel obdolženi, saj so tudi zaslišane priče I. in L.K. ter D.P. povedale, da jih je oškodovanec takoj po dogodku seznanil z izrečenimi grožnjami, ko jim je povedal, da mu je obdolženec zagrozil, da bo „zradiral družino“. Ker gre za tako specifične besede, ki so jih vse tri priče povedale identično in s tem potrdile izpovedbo oškodovanca, jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Že sodišče prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni našlo nobenih bistvenih razhajanj v izpovedbi oškodovanca, ki je v svoji izpovedbi na glavni obravnavi podrobno opisal kontakt med njim in obdolžencem, ko je navajal, da mu je obdolženi izrekel točno takšne grožnje, kot izhajajo iz izreka sodbe ter tudi povedal, da se je zaradi izrečenih groženj počutil osebno ogroženega in prestrašenega. Iz navedenih razlogov zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca in pritožba, ki se sklicuje na zagovor obdolženca, s katerim je zanikal verbalne grožnje in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o tem zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe, s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki tudi zaključuje, da dejansko stanje zaradi ponovnega zaslišanja v pritožbi izpostavljenih prič, ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno. Sicer pa zagovornik v pritožbi niti ne navaja s čim konkretno bi izpovedbe predlaganih prič ovrgle izpovedbo oškodovanca oziroma v kateri sferi bi z njihovim zaslišanjem bilo dejansko stanje bolje razčiščeno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Pravilno je namreč na podlagi vsebine, načina, okoliščin izrečenih besed in preteklih ravnanj obdolženca zaključilo, da je ta oškodovancu izrekel resne grožnje z napadom na življenje in telo, zaradi katerih se je oškodovanec utemeljeno zbal zase in za svoje bližnje. Pri tem pa ni pomembno ali je grožnje obdolženi nameraval tudi uresničiti ter ali se oškodovanec obdolženca boji še danes, saj je dejanje dokončano že, ko obdolženec izreče resno grožnjo in se drugi z njo seznani ter pri njem ustvari občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti, kar je primer tudi v obravnavani zadevi. Vse navedeno navaja tudi sodišče v razlogih napadene sodbe.

8. Ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Zagovornik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odločbe o kazenski sankciji, ko navaja, da so podane takšne olajševalne okoliščine, da bi sodišče lahko obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreklo sodni opomin. Takšnim zavzemanjem zagovornika pa pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, pri čemer je ugotovljeni olajševalni okoliščini dalo zadostno težo in obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave in sicer pogojne obsodbe, v okviru katere mu je določilo ustrezno kazen zapora in primerno preizkusno dobo. Že sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predlogu zagovornika za izrek sodnega opomina, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale njegov izrek, niti jih v pritožbi ne navaja zagovornik. Izrečena pogojna sodba bo namreč po oceni pritožbenega sodišča tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

10. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, pri čemer je upoštevalo materialne razmere obdolženca (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).