Jedro

Če sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, rezidenti zelo hudih posledic niso izkazali z zatrjevanjem posega v lastninsko pravico, negativnih posledic za pašništvo in prekluzije postaviti zahteve za plačilo odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidenti po pooblaščenki dne 1. 10. 2009 vložili revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujejo na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve izpostavljajo vprašanje, ali imajo kot denacionalizacijski upravičenci v postopku določitve funkcionalnega zemljišča, ki je predmet zahtevka v denacionalizaciji, položaj stranke ali „stranke z interesom“. Navajajo, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča tako glede položaja stranke kot tudi pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka. Navajajo tudi, da ima izpodbijana odločitev zanje zelo hude posledice, saj pomeni poseg v njihovo zasebno lastnino. Ker gre za zemljišča znotraj kompleksa zemljišč, namenjenih pašništvu, bo v primeru, če sporna zemljišča pašništvu ne bodo namenjena, onemogočeno pašništvo na ..., bistveno pa bo tudi okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen rabe nepremičnin. Zelo hude posledice bodo zanje nastale tudi zato, ker je njihova zahteva za plačilo odškodnine prekludirana.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kamnik z dne 9. 4. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 23. 7. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta med drugim zavrgel zahtevo revidentov za vročitev odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča z dne 10. 5. 2000, in sklepa o popravi z dne 5. 10. 2000 (1. točka izreka), ter odločil, da se pritožba zoper odločbo z dne 10. 5. 2000, šteje kot predlog za obnovo postopka in se zavrže (2. točka izreka). Zahtevo za vročitev odločbe je organ zavrgel na podlagi določb drugega odstavka 229. člena in sedmega odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, predlog za obnovo postopka pa na podlagi določb 5. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 263. člena ZUP.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, kar uveljavljajo revidenti, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Po presoji Vrhovnega sodišče se pravno vprašanje, ki je v tej zadevi bistveno za odločitev, nanaša na začetek teka objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na stališče, da objektivni rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP začne teči z dokončnostjo odločbe, ta pa nastopi z vročitvijo odločbe strankam, ki so v spornem postopku sodelovale. To stališče od upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, saj je tudi to v sodbah X Ips 316/2006 z dne 29. 1. 2009 in X Ips 663/2004 z dne 10. 9. 2008 sprejelo stališče, da objektivni rok za obnovo postopka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP začne teči z dnem vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku. Da je ta rok v obravnavanem primeru potekel, pa ni sporno. Revidenti se neutemeljeno sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 191/2004 z dne 1. 6. 2005, saj se ta nanaša na drugačno pravno podlago, in sicer na določbe ZUP, kakršne so bile pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP-C, ki se sicer uporablja v obravnavanem primeru in s katerim so bile v tej zadevi relevantne določbe 263. člena ZUP spremenjene. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča, da objektivni rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP teče od dokončnosti odločbe, ki nastopi z vročitvijo odločbe strankam, ki so v postopku sodelovale, vprašanje, ali gre revidentom v spornem postopku določitve funkcionalnega zemljišča položaj stranke ali stranke z interesom, ne vpliva na odločitev in zato ni vprašanje, ki bi bilo pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Ker torej izpodbijana sodba glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča, pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti v reviziji zatrjevani pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Posledice izpodbijane odločitve, ki jih zatrjujejo revidenti, se nanašajo na denacionalizacijski postopek. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, pa revidenti zanje zelo hudih posledic niso izkazali z zatrjevanjem posega v lastninsko pravico, negativnih posledic za pašništvo na V.p. in prekluzije postaviti zahteve za plačilo odškodnine.

8. Glede na to, da revidenti niso izkazali nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.