Jedro

Tožeča stranka in prvotoženec sta sklenila kupno pogodbo za sporno stanovanje, kupnina zanj je bila v celoti plačana, vendar pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi.

Presoja, da je tožnik svoje obveznosti po sklenjeni pogodbi izpolnil, prvotoženec pa ne, ker tožniku ni omogočil vknjižbe lastninske pravice za sporno (kupljeno) stanovanje v pristojni zemljiški knjigi, je pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik 64 stotink petsobnega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, vpisanega v pristojni zemljiški knjigi pod točko 15 c) v vložku št. 223 k.o..., na parceli 146/1, kar v naravi predstavlja trisobno stanovanje, in solastnik sorazmernega deleža funkcionalnega zemljišča ter vseh skupnih prostorov, objektov, delov in naprav zgradbe. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku izstaviti- za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice na tožnikovo ime. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe vseh tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je prvotoženec vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. V reviziji večkrat očita sodišču druge stopnje, da je kršilo načelo enakopravnosti strank in kontradiktornosti postopka, ker se ni opredelilo do dokazov tožene stranke, ampak je odločilo le na podlagi dokazov, ki so govorili v prid trditvam tožeče stranke. Do predloženih dokazov se ni opredelilo vsebinsko tako, kot bi se moralo. Ocenjevalo in presojalo je listinske dokaze, katerih obstoj in veljavnost nista sporni (rekapitulacija total), le razlaga njihove vsebine je sporna, do te razlage pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče je dolžno ocenjevati sporne dokumente z vidika napisane vsebine, česar ni storilo. Revizija citira delce zapisov iz sodbe sodišča druge stopnje in jim očita, da je sodišče prekoračilo svoja pooblastila, ko je ocenjevalo in vrednotilo dokaze kljub temu, da se sodišče prve stopnje do dokazov ni opredelilo. O vseh treh predloženih listinah revizija trdi, da nimajo logične vsebine in da že njihov zapis dokazuje, da so ponarejene. Prvotoženec je podpisal bianko papir, tožnik pa je to izkoristil in nanj vpisal poljubno vsebino, s tem pa v postopku dokazuje, da je kupnino za stanovanje v celoti poravnal. Revizija trdi, da je zaradi kršitev postopka ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, napačno pa je bilo uporabljeno materialno pravo. Predlaga revizijskemu sodišču, da razveljavi obe sodbi in zadevo pošlje prvemu sodišču v novo sojenje, vendar drugemu sodniku.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala revizijskemu sodišču zavrnitev revizije, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/03 - p.b., ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ustavno načelo kontradiktornosti oziroma načelo enakosti strank v postopku je zapisano v ZPP (predvsem) v njegovem 5. členu. Sodišču nalaga, da mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Gre torej za temeljno načelo pravdnega postopka. Prav tako je v 8. členu ZPP predpisano, kako mora sodišče odločiti o tem, katera dejstva šteje za dokazana: po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Opisani temeljni načeli sta bili v obravnavanem postopku po presoji revizijskega sodišča dosledno upoštevani. Sodišče je vse vloge vročilo nasprotni stranki, da se je lahko o njih izjavila.

Opravilo je glavno obravnavo, na kateri je pregledalo in prebralo predložene listinske dokaze, zaslišalo predlagane priče in zaslišalo obe pravdni stranki - tudi revidenta. Vse te dokaze je sodišče prve stopnje v svoji odločbi ocenilo in štelo za dokazana tista dejstva, ki jih je zatrjeval (in dokazal) tožnik. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi trditve tožene stranke: ocenilo jih je za neprepričljive, ko jih je primerjalo z ostalimi izvedenimi dokazi. S tako presojo se je strinjalo drugostopenjsko sodišče, ki je svojo oceno zapisalo še bolj obširno, a je po ugotovitvah revizijskega sodišča ocenjevalo le tiste dokaze, ki jih je pred tem že sodišče prve stopnje. Očitek v reviziji, da se sodišči nista opredelili do dokazov tožene stranke, je zato neutemeljen. Prav tako je po ugotovitvah revizijskega sodišča neutemeljen očitek, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do razlage predloženega dokaza, imenovanega "rekapitulacija total". Prav nasprotno: sodbi obeh sodišč vsebujeta dokazno oceno predložene listine, drugostopenjsko sodišče pa je še posebej pozorno preverilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem dokazu, z njo soglašalo in v okviru svoje dolžnosti, odgovoriti na pritožbene trditve, še bolj obširno odgovorilo na pritožbene očitke in navedbe. Sodišči sta torej ocenjevali in presojali predložene dokaze v skladu z 8. členom ZPP, njuna dokazna ocena je prepričljiva in celovita in zato revizijsko sodišče ni našlo nobenih razlogov, da bi moralo pritrditi revizijskim očitkom, da sta sodišči kršili načelo kontradiktornosti ali načelo presoje dokazov.

Revizijske trditve, da so predložene listine z dne 8.1.1987, z dne 9.8.1988 ali "rekapitulacija total" ponaredki, ker nimajo logične vsebine, nimajo nobene opore v dokazni oceni, ki jo sicer revizija izpodbija. Revizija si že sama odgovori na trditev, da je bilo dokazno breme o teh trditvah na njeni strani. Trditev, da je razlaga teh listin sporna, pa kaže na nezadovoljstvo tožene stranke z dokazno oceno nižjih sodišč. Revizijsko sodišče zato opozarja na tretji odstavek 370. člena ZPP, da revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predložene listine so bile dokazno ocenjene kot zasebne listine in po njihovi vsebini - kot dokaz o plačilu kupnine za sporno stanovanje. Pri njihovi oceni sodišče druge stopnje s tem, ko je zapisalo, da bi sodišče prve stopnje prišlo do istega rezultata (da je bila kupnina plačana) tudi brez upoštevanja potrdila z dne 9.8.1988, ker je že na podlagi potrdila z dne 8.1.1987 ugotovilo, da je kupnina plačana, ni zagrešilo kršitve pravdnega postopka. Enaka ocena velja za očitek, ki se nanaša na zapis v izpodbijani sodbi, da "je odveč razpravljati o potrdilih oz. listinah s kasnejšimi datumi". Presoja o tem, da je bila kupnina za sporno stanovanje plačana, temelji na listini, katere veljavnosti tožena stranka ni izpodbijala. Dokaz o tem, da je bila kupna pogodba za stanovanje razdrta in plačana kupnina vrnjena, pa je bil na toženi stranki, ki bi morala te svoje trditve dokazati na prepričljiv način (primerjaj 7. člen ZPP), česar ni storila. Ponovno se izkaže, da je sodišče druge stopnje ocenjevalo iste dokaze kot pred njim sodišče prve stopnje, ni spreminjalo njegovih dejanskih ugotovitev, temveč jih je potrdilo, podalo pa je še izčrpnejšo obrazložitev razlogov za tako odločitev. Revizijsko sodišče je presodilo, da očitki o obstoju kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

Tožeča stranka in prvotoženec sta dne 14.2.1986 sklenila kupno pogodbo za sporno stanovanje, kupnina zanj je bila v celoti plačana, vendar pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Tožnik je prejel ključe stanovanja, stanovanje samo je prevzel v posest in ga celo pričel adaptirati. Prvotoženec je za adaptacijo vedel in ji ni nasprotoval. Presoja, da je tožnik svoje obveznosti po sklenjeni pogodbi izpolnil, prvotoženec pa ne, ker tožniku ni omogočil vknjižbe lastninske pravice za sporno (kupljeno) stanovanje v pristojni zemljiški knjigi, je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilna. Sodišče druge stopnje je obširno in popolno odgovorilo na trditve prvotoženca o zmotni uporabi materialnega prava in se revizijsko sodišče pridružuje njegovi razlagi. Predloženi dokazi (in njihova ocena) so bili tista dejanska podlaga, ki je nalagala sodišču materialnopravno presojo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost in omogočiti tožniku realizacijo sklenjenega pravnega posla in tako pridobljenega pravnega naslova z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi (primerjaj 33. člen ZTLR - zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih).

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve pravdnega postopka, ki jih je zatrjevala revizija, materialno pravo pa je bilo za razsojo pravilno uporabljeno. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določilih 155. in 165. člena ZPP.