Jedro

Ker se pravdni stranki nista dogovorili za možnost pobotanja terjatev, je bil izvedeni pobot tožene stranke nezakonit. Banka namreč ne sme enostransko pobotati dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 13.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.656,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno, ali lahko tožena stranka (banka) pobota terjatve do tožeče stranke (stečajnega dolžnika)(1) s sredstvi, ki jih ima ta na poslovnem računu.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na vračilo pobotanega zneska ugodilo na podlagi presoje, da je pobot, ki ga je izvedla tožena stranka, nezakonit. Obrazložilo je, da določba 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne izključuje splošne ureditve, uzakonjene s 316. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki med drugim določa, da s pobotom ne more prenehati terjatev stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo. Zato je zaključilo, da banka ne sme pobotati terjatve, ki jo ima iz kreditne pogodbe, s sredstvi na poslovnem računu tožeče stranke, ki so ji bila zaupana v hrambo.

7. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da sta se pravdni stranki sporazumeli o pobotanju, in sicer v tretjem odstavku IX. člena Kreditne pogodbe (priloga A6)(2) ter v enajstem odstavku 7.2. točke Splošnih pogojev poslovanja z banko X. (priloga B3)(3), zaradi česar je sporni pobot dopusten. Prepoved pobotanja res ni absolutna, zaradi česar lahko pogodbeni stranki izključita uporabo določbe 2. točke 316. člena OZ.(4) Odločilno pa je, da pogodbene določbe, na katere se sklicuje pritožnik, ne govorijo o pobotanju terjatev. Zato na pogodbeni podlagi tožena stranka pobota ni mogla izvesti.

8. VS RS je že v zadevi III Ips 18/2010 obravnavalo primerljivo situacijo pogodbeno dogovorjenega poplačila banke iz sredstev na transakcijskem računu. Pojasnilo je, da bi poplačilo terjatve tožene stranke na takšni pogodbeni podlagi pomenilo prenehanje terjatve tožene stranke z izpolnitvijo, ne pa s pobotom, saj gre v bistvenem za enak primer, kot če bi stečajni dolžnik (tožeča stranka) z nalogom banki poravnal terjatev do tožene stranke.(5)

9. Ker se pravdni stranki torej nista dogovorili za možnost pobotanja terjatev, je bil izvedeni pobot tožene stranke nezakonit. Po ustaljeni sodni praksi banka namreč ne sme enostransko pobotati dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe.(6) Zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

12. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka sama, saj ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Op. št. (1): Tožeča stranka je od 28. 7. 2014 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu St .../2014 v stečajnem postopku.

Op. št. (2): „V primeru, da kreditojemalec ne poravna pravočasno in pravilno katerekoli obveznosti iz te pogodbe, pooblašča banko, da poplača vse svoje terjatve po tej pogodbi iz katerihkoli njenih prilivov, depozitov ali kateregakoli dobroimetja, ki ga ima pri tej banki ... Pogodbeni stranki sta izrecno sporazumni, da predstavlja v tem delu določena pravica banke pridržno pravico oziroma prednostno pravico poplačila iz teh sredstev, vključno v primeru stečajnega postopka nad kreditojemalcem.“ Op. št. (3): „Banka izvrši plačilno transakcijo brez naloga imetnika računa na računu imetnika za poplačilo svojih zapadlih neporavnanih terjatev do imetnika računa … iz pogodbe in iz naslova drugih pogodbenih in nepogodbenih razmerij.“ Op. št. (4): Prim. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 407. Op. št. (5): Glej predvsem 15. in 16. točko obrazložitve sodbe VSRS III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011. Prim. tudi sklep VSL I Cpg 1622/2014 z dne 19. 11. 2014. Op. št. (6): Glej npr. odločbe VSRS III Ips 60/1994 z dne 31. 8. 1994, III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011, III Ips 24/2013 z dne 10. 9. 2013 in II Ips 310/2011 z dne 16. 2. 2012 ter odločbe VSL I Cpg 559/2012 z dne 18. 12. 2013, I Cpg 1654/2014 z dne 20. 11. 2014, Cst 449/2013 z dne 21. 11. 2013 in Cst 389/2015 z dne 7. 7. 2015.