Jedro

Odločba nepravdnega sodišča, s katero je bila toženki dodeljena stanovanjska pravica, ne predstavlja podlage za brezplačno uporabo stanovanja. Takšne odločbe niso predstavljale pravne podlage za brezplačno uporabo niti v primeru, ko je sodišče po razvezi zakonske zveze enega od zakoncev določilo za imetnika stanovanjske pravice na prejšnjih družbenih stanovanjih, saj so tudi taki imetniki morali plačevati stanarino za družbeno stanovanje oz. po spremembi stanovanjske zakonodaje najemnino. Navedeno pa še toliko bolj velja za stanovanja v zasebni lasti. Za uporabo teh stanovanj je uporabnik moral (so)lastniku plačevati ustrezno odmeno na podlagi njunega dogovora, drugače pa na podlagi zakonskih določb o neupravičeni obogatitvi po kriterijih, ki veljajo za tržno najemnino. Toženka mora zato kljub odločbi nepravdnega sodišča tožniku povrniti korist, ki jo je imela z brezplačno uporabo tožnikovega solastniškega deleža.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1. ugotovilo, da obstoji terjatev proti toženi stranki v višini 2.962.863,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.514.098,60 SIT od 30.4.2002 dalje do plačila, od zneska 423.932,50 SIT od 1.1.2001 dalje do plačila in od zneskov 1.552,00 SIT od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Nadalje je pod točko 2. ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini

150.000,00 SIT, ki revalorizirana na dan 1.1.2001 znaša 218.763,78 SIT. Po medsebojnem pobotanju terjatev pod točko 1. in 2. je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.744.100,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.514.098,60 SIT od 30.4.2002 dalje do plačila, od zneska 205.168,72 SIT od 1.1.2001 dalje do plačila in od zneskov 1.552,00 SIT od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožeča in tožena stranka, zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje pa se pritožuje tožeča stranka. Tožnik se zoper sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navaja, da je izrek pod 2. točko nejasen, ker ni razvidno, v kakšni višini obstoji terjatev tožene stranke, ali v višini 150.000,00 SIT ali v višini

218.763,78 SIT. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da so sporno hišo uporabljali trije uporabniki, saj je bila uporaba stanovanja v skupni hiši dodeljena le toženki, hčerki pa sodita v družinsko skupnost toženke. Vprašanje, komu je tožena stranka še dovolila uporabo stanovanja, na obveznosti ne vpliva. Toženka je dolžna zagotoviti bivalni prostor hčerkama na svoj račun. Tožnik je plačeval preživnino za celotno oskrbo hčerk, kar pomeni tudi za zagotovitev bivalnih prostorov. Še zlasti nezakonito je zmanjšanje odškodnine tudi za tiste prostore v hiši, ki ne sodijo k stanovanju, ki je bilo toženki dodeljeno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je za večino hišne opreme potekel čas uporabnosti, zato je brez vrednosti in toženki ni treba plačati nobene uporabnine. Oprema je lahko brez knjigovodske ali računske vrednosti, očitno pa ima uporabno vrednost, če jo toženka uporablja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo oceniti dejansko uporabnost opreme. Glede toženkinega pobotnega ugovora pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni šlo za nobeno investicijsko vzdrževanje. Tožnik se s tem ne strinja, ker gre za tipično investicijsko vzdrževanje, za katerega pa ni dal soglasja. Če pa opravljena dela predstavljajo tekoče vzdrževanje, pa ti stroški bremenijo tistega, ki nepremičnino uporablja, torej toženko. V izpodbijani sodbi tudi ni navedeno, na kakšni podlagi je tožnik dolžan te stroške plačati. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da bi tožniku šle zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega obroka. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek natančno opredelil po mesecih vse od marca 1998 dalje. Če sodni izvedenci in sodišče niso ugotovili obrokov po posameznih mesecih, je to napaka sodišča, ki tega od sodnih izvedencev ni zahtevalo. Sama revalorizacija pa je brez podlage in nedopustna. Tožniku gre uporabnina v nominalnih zneskih za vsak mesec posebej in zamudne obresti od zapadlosti vsakega mesečnega obroka. Nadalje tožniku pripadajo zakonske, ne pa zakonite zamudne obresti, saj so zakonite zamudne obresti lahko tudi zamudne obresti, določene s pogodbo, teh pa tožnik ni zahteval. Tožnik je zahtevek moral razširiti, če ne bi moral za nova obdobja vlagati nove tožbe, kar bi bilo še dražje. Izvedenci niso opravili izračunov v skladu z zahtevo tožnika in odredbo sodišča, zato je tožnik ta izvedenska mnenja moral kritizirati. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj so bile tako razširitve zahtevka kot zahteve po dopolnitvi izvedenskih mnenj utemeljene.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje pa tožnik navaja, da je tožena stranka dolžna plačati za uporabo tožnikovega solastniškega deleža, ker ga je protipravno izključila iz posesti in uporabe. Ne gre torej za neupravičeno obogatitev, temveč za protipravno odškodovanje tožnika. Hčerki sta v stanovanju živeli po volji in odredbi toženke ter nista odločali o zamenjavi ključavnice. Ker je o tem dejansko odločala samo njuna mati - toženka, je zato odgovorna za vso škodo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bila s plačilom preživnine posredno zniževana njegova preživninska obveznost. Ta je bila natančno določena s sodbo, v njej pa ni bilo določeno, da mora hčerkama dajati v najem svoje nepremičnine. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da so sporno hišo uporabljali trije uporabniki, saj je uporaba stanovanja v skupni hiši dodeljena le toženki. Vprašanje, komu je toženka dovolila uporabo, na obveznosti ne vpliva.

Toženka je dolžna zagotoviti bivalni prostor hčerkama na svoj račun, ni pa ga dolžan zagotoviti tožnik. V ostalem so tožnikove navedbe v pritožbi zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje identične pritožbenim navedbam v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni ponovno povzemalo.

Toženka pa se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je hiša pravdnih strank skupna lastnina bivših zakoncev. To pomeni, da je toženka skupna lastnica celotne hiše in jo ima kot skupna lastnica pravico v celoti uporabljati. To pravico ji daje zakon in ji jo je dalo sodišče s sklepom v nepravdni zadevi. Uporaba hiše kot skupnega premoženja se ne more presojati po določbi 38. ali 39. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (V nadaljevanju ZTLR), ker skupni lastnik ne more biti nedobroverni posestnik. Prav tako je materialnopravno zmotno za obravnavano zadevo uporabiti določbe 214. do 219. člena ZOR. Toženka uporablja svojo (skupno) stvar, ne pa tuje. V tem primeru gre za stvarnopravna, ne pa obligacijskopravna razmerja. Lastniku skupne stvari ni mogoče naložiti, da plača nekaj, ker uporablja svojo stvar. Razmerja med skupnimi lastniki so bila celo urejena s sodno odločbo, tako da je hišo bila upravičena uporabljati toženka. Tožnik bi lahko kadarkoli zahteval drugačno delitev, pa je ni. Tudi določenost idealnih deležev v zemljiški knjigi še ne vpliva na status skupne lastnine. Tožnik v svojih pravicah ni prikrajšan, toženka pa ne okoriščena. Korist v smislu 219. člena ZOR je konkreten pojem in pomeni povečanje nekega premoženja.

Toženka od te uporabe nima nobene koristi, še več, ima povečane stroške. Izpodbijana sodba o ključnih dejstvih nima razlogov, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tako izpodbijana sodba nima razlogov glede dejstva, da se je tožnik iz skupnega stanovanja odselil sam in prostovoljno, da je toženka ključavnice zamenjala potem, ko je tožnik po odselitvi prihajal pijan v hišo in jim grozil. Ravnanje toženke zato ni protipravno, tožnik pa je imel na voljo posestno varstvo in varstvo lastninske pravice. Nadalje je nepravdno sodišče že uredilo uporabo skupne ali solastne stvari tako, da je toženka upravičena uporabljati edino stanovanje v hiši, stranke pa tak sklep zavezuje. Nadalje v izpodbijani sodbi tudi ni pojasnjeno, v čem je tožnik prikrajšan in toženka okoriščena. Tožnikovo premoženje je danes točno tako kot tistega dne, ko se je izselil. Dokler skupna lastnina ni razdeljena, je tožnik v enakem položaju kot vsi drugi skupni lastniki ali solastniki. Materialnopravno pa je zmotna tudi odločitev o zamudnih obrestih, saj od terjatve, ki je nedoločena in nelikvidna, ne morejo teči zamudne obresti.

Tožnik je terjatev ves čas spreminjal in še po destih letih ni jasno, koliko naj bi znašala. Zmotna uporaba materialnega prava pa ima za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in očitane absolutne procesne kršitve. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi II Ips 210/94. Tožeča in tožena stranka na pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožene stranke: Pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru materialnega prava ni pravilno uporabilo, ni utemeljen. Pravdni stranki sta kot bivša zakonca v času trajanja njune zakonske zveze pridobila stanovanjsko hišo na naslovu .... Da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank kot bivših zakoncev, med strankama ni bilo sporno. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje pravdni stranki iz tega razloga ne bi smelo obravnavati kot solastnika navedene nepremičnine oz. da je utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka odvisna od vprašanja, ali sta pravdni stranki solastnika ali skupna lastnika navedene nepremičnine. Ker pravdni stranki skupnega premoženja še nista razdelili, bi se v obravnavanem primeru lahko pojavilo predhodno vprašanje glede višine deležev pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju. Vendar pa višina deležev na skupnem premoženju v tem postopku ni bila sporna, zato je sodišče prve stopnje v skladu z zakonsko domnevo iz 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri so deleži zakoncev na skupnem premoženju enaki, obe pravdni stranki utemeljeno obravnavalo kot solastnika stanovanjske hiše s solastniškim deležem do ene polovice. V skladu z navedeno zakonsko domnevo sta tudi pravdni stranki oblikovali svoje obligacijskopravne zahtevke v tem postopku. Ne glede na navedeno pa je potrebno poudariti, da oblika lastninske skupnosti pravdnih strank na omenjeni nepremičnini (solastnina ali skupna lastnina) na odločitev sodišča v tej zadevi nima vpliva.

Solastnik ima v skladu s 1. odstavkom 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Enako velja tudi v primeru skupne lastnine večih oseb, kjer pripada lastninska pravica na skupnem premoženju vsem skupaj. Posamezni skupni lastnik zato nima pravice razpolaganja s skupno stvarjo, ampak ima le pravico do souporabe in soposesti skupne stvari, ki jo mora izvrševati tako, da ne posega v enake pravice ostalih skupnih lastnikov. V skladu z navedenim sta obe pravdni stranki imeli v enaki meri pravico do posesti in uporabe skupnega premoženja. Obstoj posebnega dogovora med pravdnima strankama o uporabi skupnega premoženja, po katerem bi toženka uporabljala stanovanjsko hišo, tožnik pa druge predmete iz skupnega premoženja, pa bi toženka morala dokazati.

Ključnega pomena za odločitev v tej zadevi zato ni vprašanje, na kakšni podlagi in v kakšnem obsegu je toženka stanovanjsko hišo uporabljala, temveč ugotovitev, da je bil tožnik izključen iz souporabe in soposesti stanovanjske hiše, ki predstavlja skupno premoženje strank. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo to deloma posledica izdaje odločbe nepravdnega sodišča (sklep Temeljnega sodišča opr. št N ... z dne 18.9.1990), s katero je bila toženki na stanovanju, ki se nahaja v hiši, dodeljena stanovanjska pravica, deloma pa posledica toženkinih dejanj, zaradi katerih tožniku vstop v stanovanjsko hišo ni bil vselej omogočen. Glede na navedene ugotovitve ni mogoče sprejeti pritožbenih trditev, da je tožnik posest opustil povsem prostovoljno. Ker je bil tožnik iz navedenih razlogov izključen iz souporabe in soposesti skupne stanovanjske hiše, je to privedlo do prikrajšanja na njegovi strani.

Tožnikovo prikrajšanje se kaže v nemožnosti imeti solastno (skupno) stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu (1. odstavek 14. člena ZTLR). Ker je edino toženka (lahko) uporabljala nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje strank, je s tem posegla tudi v (so)lastniška upravičenja tožnika. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da v konkretnem primeru ni šlo za uporabo (deloma) tuje stvari. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka za uporabo stanovanja imela pravni naslov, tj. omenjeno odločbo nepravdnega sodišča, in da je bila zamenjava ključavnic najverjetneje posledica tožnikovega nasilja, pa ta dejstva toženke ne morejo razbremeniti njene obveznosti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik v posledici toženkinih dejanj izključen iz souporabe stanovanjske hiše, odločba nepravdnega sodišča, s katero je bila toženki dodeljena stanovanjska pravica, pa ne predstavlja podlage za brezplačno uporabo stanovanja.

Te odločbe niso predstavljale pravne podlage za brezplačno uporabo niti v primeru, ko je sodišče po razvezi zakonske zveze enega od zakoncev določilo za imetnika stanovanjske pravice na prejšnjih družbenih stanovanjih, saj so tudi taki imetniki morali plačevati stanarino za družbeno stanovanje oz. po spremembi stanovanjske zakonodaje najemnino. Navedeno pa še toliko bolj velja za stanovanja v zasebni lasti. Za uporabo teh stanovanj je uporabnik moral (so)lastniku plačevati ustrezno odmeno na podlagi njunega dogovora, drugače pa na podlagi zakonskih določb o neupravičeni obogatitvi po kriterijih, ki veljajo za tržno najemnino. Toženka mora zato kljub odločbi sodišča tožniku povrniti korist, ki jo je imela z brezplačno uporabo tožnikovega solastniškega deleža, tožnikovo prikrajšanje pa je v odsotnosti koristi, ki jo prinaša lastninska pravica. Ker med pravdnima strankama ni bil sklenjen noben dogovor o plačilu, je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine pravilno uporabilo 219. člen ZOR, ki prikrajšanemu daje pravico zahtevati nadomestitev koristi, ki jo je drugi imel z uporabo njegove (tuje) stvari. Tožnikov zahtevek je torej povračilne narave in ima podlago v cit. določbi ZOR. Hkrati pa je obveznost toženke utemeljena tudi na podlagi določb ZTLR, ki lastniku stvari zagotavljajo pravico do njene uporabe (14. člen ZTLR) in urejajo obseg povračila nedobrovernega posestnika tuje nepremičnine (2. odstavek 39. člena ZTLR).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi tožnik svoj interes lahko zaščitil tako, da bi sprožil postopek za delitev solastne stvari. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da tožnik takšno pravico po zakonu ima, vendar pa od tožnika ni mogoče zahtevati, da jo uporabi. Toženka zato iz teh razlogov ne more biti oproščena obveznosti, da tožniku povrne korist, ki jo je v vtoževanem obdobju imela od uporabe njegovega deleža na skupnem premoženju.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi tožnik lahko svojo posest oz. solastninsko pravico zavaroval tudi drugače (npr. z vložitvijo motenjske ali negatorne tožbe), saj je toženka na tem stanovanju imela stanovanjsko pravico.

Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa ta pritožbeni očitek ne drži. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so v tej zadevi pravno pomembna za odločitev in svoje dejanske ter pravne zaključke tehtno, prepričljivo in izčrpno utemeljilo v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je pri tem natančno obrazložilo (11. in 12. stran izpodbijane sodbe), na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je tožnikov zahtevek na plačilo uporabnine po temelju (delno) utemeljen.

Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi izdaje odločbe nepravdnega sodišča o dodelitvi stanovanjske pravice toženki in zaradi zamenjave ključavnice ter občasno oviranega dostopa skozi garažna vrata izključen iz souporabe stanovanjske hiše, nemožnost uživanja te nepremičnine v sorazmerju s svojim solastniškim deležem pa predstavlja bistvo njegovega prikrajšanja. Takšne ugotovitve tudi ne potrjujejo pritožbenih trditev, da je tožnik stanovanjsko hišo zapustil prostovoljno ali po dogovoru s toženko. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tako toženkino izpovedbo o tožnikovem nasilju kot dejstvo, da je bila toženki z odločbo nepravdnega sodišča dodeljena stanovanjska pravica, vendar pa je v razlogih sodbe tudi obrazložilo, zakaj uveljavljani ugovori toženke ne morejo razbremeniti njene obveznosti. Nadalje je pojasnilo tudi vsebino tožnikovega prikrajšanja oz. toženkine obogatitve (11. in

12. stran izpodbijane sodbe), ki je v uporabi tožnikovega solastniškega deleža na stanovanjski hiši in se objektivno odraža v višini tržne najemnine, ki bi jo sicer morala toženka plačati za uporabo enakovredne nepremičnine. Ker se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, na katere opozarja toženka v svoji pritožbi, je bilo treba pritožbene trditve glede absolutno bistvene procesne kršitve zavrniti.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da v tem primeru ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V tem postopku tožnik ni uveljavljal nečiste denarne terjatve, pri kateri bi bilo šele sodišče tisto, ki bi določilo njen obseg v denarju, kot to zmotno meni pritožba. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotavljalo korist, ki jo je toženka imela od uporabe tožnikovega solastniškega deleža na stanovanjski hiši in ki je postala čista denarna terjatev, ko jo je tožnik opredmetil v denarju. V tem primeru lahko tožnik zamudne obresti uveljavlja že od pridobitve te koristi dalje (214. člen ZOR). Toženka je bila s tožnikovo zahtevo za plačilo uporabnine in njeno višino najkasneje seznanjena z vložitvijo tožbe, nedvomno pa se je morala zavedati, da je glede na potek časa z izpolnitvijo svoje obveznosti v zamudi. Razlogi, na katere se toženka sklicuje v svoji pritožbi, pa je te obveznosti ne morejo oprostiti.

V zvezi s sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 210/2004, na katero se sklicuje toženka, pa je potrebno opozoriti, da je bil v tej zadevi tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, ker tožeča stranka svojega prikrajšanja ni niti zatrjevala niti dokazala. Ker pa v obravnavani zadevi za tak primer ne gre, sklicevanje ne gornjo odločbo ni utemeljeno. Ob tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je sklicevanje na stališča, zavzeta v drugih pravdnih zadevah, utemeljeno, saj so odločitve sodišča vselej vezane na konkretne okoliščine, ki se od primera do primera razlikujejo.

V zvezi s tožnikovo pritožbo: Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je izrek izpodbijane sodbe v 2. točki nejasen. V tej točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke znaša 150.000,00 SIT, kar revalorizirano na dan

1.1.2001 znese 218.763,78 SIT. Da je sodišče prve stopnje upoštevalo revalorizirano vrednost terjatve, je jasno razvidno iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, kjer je sodišče prve stopnje po medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih strank denarni znesek, prisojen v 1. točki izreka, zmanjšalo za znesek revalorizirane glavnice, prisojene toženki.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožniku iz naslova uporabnine pripada samo delež, ki odpade na toženko.

Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo takšno odločitev, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Dejstvo, da sta stanovanjsko hišo skupaj s toženko uporabljali tudi hčerki pravdnih strank, je za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka po višini bistvenega pomena. Resda je bila stanovanjska pravica na skupnem stanovanju dodeljena samo toženki, vendar pa je bilo potrebno tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki odpade na hčerki, zavrniti iz povsem drugih razlogov. Pritožbeno stališče, da je bila edino toženka dolžna zagotoviti oskrbo in prebivališče obema hčerkama, ker sta bili hčerki njej dodeljeni v varstvo in vzgojo, je zmotno. Za otroke sta namreč enako dolžna skrbeti oba starša. V okviru svojih starševskih dolžnosti sta dolžna zagotoviti otrokom vsa sredstva za življenje, kar vključuje tudi sredstva za zagotovitev ustreznih bivalnih pogojev. Pri tem ni pomembno, kateremu od staršev je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo. Tisti, ki otroka nima pri sebi, je za preživljanje otroka dolžan prispevati v denarju. Zato bi v primeru, če bi tožnik zahteval plačilo uporabnine že v času odmere preživnine, strošek uporabnine predstavljal del denarnih potreb otroka, ki so podlaga za določitev preživnine. Ker pa ti stroški pri določitvi preživnine, ki jo je dolžan plačevati tožnik, niso bili upoštevani, je tožnik dejansko plačeval nižjo preživnino, kot bi jo bil dolžan plačevati v nasprotnem primeru. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se s plačilom uporabine tudi v delu, ki odpade na otroka, posredno zniževala njegova preživninska obveznost, pravilno. Kar se tiče pritožbenih navedb, da je bila tožnikova preživninska obveznost točno določena z odločbo sodišča in je obsegala tudi stroške, ki so bili potrebni za zagotovitev prebivališča otrokom, pa je potrebno opozoriti, da se preživnina za otroka vselej določa glede na dejanske potrebe otroka, izražene v denarju, ki obstajajo v času odmere preživnine, zato stroški uporabnine, ki jo tožnik zahteva sedaj, v času določitve tožnikove preživninske obveznosti niso mogli biti upoštevani. Kot je pravilno ugotovilo že sodišča prve stopnje, iz navedenih razlogov na tožnikovi strani ni nobenega prikrajšanja, zato je potrebno tožnikove pritožbene ugovore v tej smeri v celoti zavrniti in kot materialnopravno pravilno potrditi odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine v tistem delu, ki odpade na oba otroka.

Pri ugotavljanju višine najemnine za uporabo opreme v stanovanjski hiši pravdnih strank pa se je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca M. N. v izvedenskem mnenju z dne 8.3.2001. Tožnik nasprotuje načinu izračuna te najemnine in navaja, da ima oprema v hiši kljub poteku časa uporabnosti še vedno določeno uporabno vrednost, ki jo je potrebno oceniti.

Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi trditvami ne strinja, saj je izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo obrazloženo, pritožbeno sodišče pa prav tako nima nobenega pomisleka v zvezi z metodo, ki je bila v konkretnem primeru uporabljena za izračun najemnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodni izvedenec pri ugotavljanju višine najemnine za uporabo hišne opreme pravilno upošteval čas uporabnosti posameznih kosov pohištva. Zaradi izrabljenosti in poteka časa vrednost opreme pada, s tem pa pada tudi v denarju opredmetena korist, ki jo oprema prinaša lastniku. Na to tudi ne more vplivati dejstvo, da je opremo po preteku časa njene uporabnosti še mogoče uporabljati, saj zaradi tega oprema ne more pridobiti na vrednosti, kot to zmotno meni pritožba. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede ocene koristi, ki jo je toženka imela z uporabo opreme v stanovanjski hiši, so zato pravilne in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da ni podlage za priznanje terjatve, ki jo je v obravnavani zadevi v pobot uveljavljala toženka. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevana opravila (obnova strehe, popravilo balkona in zunanje ograje) ne predstavljajo investicijskega vzdrževanja. Takšne ugotovitve izpodbijana sodba ne vsebuje. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da toženka glede na solastniški delež tožnika utemeljeno uveljavlja povračilo polovice stroškov, ki so ji nastali z navedenimi opravili.

Za sredstva, ki jih eden od bivših zakoncev vloži po prenehanju zakonske skupnosti v skupno premoženje brez soglasja drugega zakonca, ima ta zakonec obligacijskopravni zahtevek proti tistemu, ki je bil obogaten. Pravno podlago toženkine terjatve predstavlja 210. člen ZOR, na podlagi katerega lahko zakonec, ki je prikrajšan, zahteva povračilo vloženih sredstev v sorazmerju z ugotovljenim deležem drugega zakonca na skupnem premoženju, četudi izvedena opravila presegajo redno upravo skupnega premoženja.

Pravdni stranki sta namreč kot solastnika stanovanjske hiše dolžni v enakem razmerju prispevati tudi k stroškom opravil, ki so potrebna za ohranitev ali povečanje vrednosti skupnega premoženja. Ker tožnik k stroškom navedenih opravil ni ničesar prispeval, je obogaten za toženkin delež vlaganj v stanovanjsko hišo. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnik povrniti toženki ustrezen del vloženih sredstev, je zato pravilna.

Tožnik v pritožbi ugovarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo revalorizirati zneska uporabnine, ki ga s tožbo zahteva, temveč bi mu moralo priznati uporabnino v nominalni vrednosti za vsak posamezen mesec posebej skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje. V zvezi z navedenim pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikov pritožbeni ugovor ni sprejemljiv, ker se je tožnik pritožil le zoper zavrnilni del sodbe. Ker je z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke postala sodba v ugodilnem delu pravnomočna, to pomeni, da je tožniku s sodbo sodišča prve stopnje priznana revalorizirana glavnica v znesku 2.744.100,10 SIT. Če bi pritožbeno sodišče poseglo v zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na obrestni zahtevek, in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti tudi za čas pred 30.4.2002 (datum revalorizacije), bi to pomenilo podvajanje revalorizacije, kar pa ni sprejemljivo. Ker je bilo pritožbene ugovore, ki se nanašajo na revalorizacijo tožbenega zahtevka, potrebno zavrniti že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z revalorizacijo ni še posebej opredeljevalo.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi.

Pritožbeno sodišče je že obrazložilo svoja stališča glede pravne narave tožnikovega tožbenega zahtevka in katere materialnopravne določbe je zato potrebno v obravnavanem primeru uporabiti. Ne glede na navedeno pa bi tožnik v takšnem primeru moral zatrjevati in izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda). Da tega tožnik v obravnavanem primeru ni storil, je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tudi sicer ni mogoče pritrditi stališču, da je tožnikov tožbeni zahtevek odškodninske narave. V obravnavanem primeru toženkino ravnanje ni bilo protipravno, saj je do izključitve tožnika iz souporabe in soposesti skupnega stanovanja prišlo prvenstveno zaradi izdaje odločbe o dodelitvi stanovanjske pravice toženki. S tem tožniku ni nastala škoda, temveč izguba in sicer v toliko, kolikor je bil prikrajšan v uporabi in posesti stanovanjske hiše, na kateri ima solastninsko pravico. Tožnikov zahtevek je zato obogatitvene narave in ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu

219. člena ZOR, ki ureja povrnitev koristi, dosežene z uporabo tuje stvari. Ker s strani tožnika predlagane materialnopravne podlage v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, je potrebno zavrniti pritožbene navedbe tudi v tem delu.

Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje napačno prisodilo zakonite zamudne obresti namesto zakonskih zamudnih obresti, pa je potrebno opozoriti, da je pravno resda bolj pravilen izraz "zakonske zamudne obresti" kot "zakonite zamudne obresti", vendar pa se v sodni praksi za oznako zamudnih obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, še vedno uporabljata oba izraza, zato uporaba izraza "zakonite zamudne obresti" ne bo imela nobenih vsebinskih posledic. Iz navedenega razloga pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem zahtevku ni poseglo.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje, ki jo napada tožnik v svoji pritožbi.

Pritožbeni očitek, da je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, ne drži, saj ZPP v drugem odstavku 154. člena sodišče pooblašča, da lahko v primeru delnega uspeha pravdnih strank odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Glede na doseženi uspeh strank v postopku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tožnik je uspel z nekaj manj kot polovico svojega zahtevka), je takšna stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, po kateri vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, pravilna že iz tega razloga in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo procesnih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, kot tudi ne procesnih kršitev, na katere je v skladu z 2. odstavkom 339. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, morata sami nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb.