Jedro

Prvostopenjsko sodišče je kršilo kazenski zakon v korist obtoženega, glede na dejstvo, da je obtoženi obe kaznivi dejanji storil v času pogojnega odpusta in bi prvostopenjsko sodišče moralo ravnati po prvem odstavku 89. člena KZ-1. Ob dejstvu, da je obtoženemu izreklo enotno zaporno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, bi moralo pogojni odpust tudi (obvezno) preklicati.

Na narok za izrek kazenske sankcije ni bil vabljen predstavnik oškodovanca X. d. d., čeprav bi moralo sodišče postopati po določilu drugega odstavka 285.č člena ZKP in oškodovanca obvestiti, da lahko poda premoženjskopravni zahtevek, zato je ravnalo v nasprotju z navedeno določbo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 34. in 20. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 20. členom KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe je obtoženemu določilo kazen devetih mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe kazen enajstih mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora.

V to kazen mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti, pripora in hišnega pripora od 26. 1. 2021 od 18.15 ure dalje.

Na podlagi 74. člena KZ-1 v zvezi s petim odstavkom 75. člena KZ-1 je obtoženemu odvzelo pridobljeno protipravno premoženjsko korist v višini 6.780,00 EUR.

Obtoženega je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagal, da izrečeno kazen zniža. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov prvostopenjske sodbe in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče za storjeni kaznivi dejanji obtožencu določilo primerni in pravični kazenski sankciji.

5. Na podlagi določil prvega odstavka 49. člena KZ-1 storilcu kaznivega dejanja sodišče odmeri kazen v mejah, ki so predpisane z zakonom za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, upoštevaje kaznovalni predlog tožilstva ter določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP.

6. Pritožnik z nekonkretizirano oceno, da je določena zaporna kazen za posamična kazniva dejanja, ob dejstvu, da ju je obtoženi storil zaradi hude osebnostne stiske, povezane z dolgovi, predolga, ne more vplivati na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je določitev posamičnih zapornih kazni v takšni višini ustrezen odraz vseh okoliščin na strani storitve kaznivih dejanj, njihove teže in posledic.

7. Prvostopenjsko sodišče je celovito ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije tako glede dejanja, ki je ostala pri poskusu, kot tudi kaznivega dejanja na škodo X. d. d. in jih navedlo v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe, jim dalo ustrezno težo in jih ocenilo, vsako okoliščino posebej in vse skupaj.

8. Zaključkom prvostopenjskega sodišča se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, pri čemer še ugotavlja, da navedbe pritožnika, da zaradi „korona situacije“ ni uspel dobiti službe, niso z ničemer podprte. Prvostopenjsko sodišče je obtoženega spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj na podlagi sprejetega priznanja teh dejanj, na podlagi ugotovljenih okoliščin, ob upoštevanju teže dejanj, organiziranosti in pripravljenosti za izvedbo obeh kaznivih dejanj.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je glede na obtoženčevo obširno predkaznovanost, ker gre za specialnega povratnika za kazniva dejanja zoper premoženje in potrjeno indiferenco do že izrečenih kazenskih sankcij, tako opozorilne narave kot tudi zapornih kazni, glede na težo in posledice kaznivih dejanj, utemeljena in sorazmerna določena zaporna kazen v višini devetih mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko ena izreka sodbe, ki je ostalo pri poskusu, in določena kazen enajstih mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko dve izreka sodbe.

10. Glede na vse ugotovljene subjektivne okoliščine na strani obtoženega, ki je očitani kaznivi dejanji priznal, ob upoštevanju njegove dosedanje predkaznovanosti in očitnega neupoštevanja temeljnih družbenih norm za dosego lastnega cilja, je tudi po stališču pritožbenega sodišča enotna zaporna kazen v trajanju enega leta in sedmih mesecev zapora primerna in pravična (točka 6 izpodbijane sodbe), odraža namen kaznovanja, ki se kaže v varovanju temeljnih vrednot in načel pravnega reda oziroma zaščite tujega premoženja, na drugi strani pa bo morebiti le vzpostavljeno tudi zavedanje obtoženega in tudi drugih o nedopustnosti izvršitve tovrstnih kaznivih dejanj.

11. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon v korist obtoženega, glede na dejstvo, da je obtoženi obe kaznivi dejanji storil v času pogojnega odpusta, kar je sicer navedeno v točki 5 izpodbijane sodbe, in bi prvostopenjsko sodišče moralo ravnati po prvem odstavku 89. člena KZ-1. Ob dejstvu, da je obtoženemu izreklo enotno zaporno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, bi moralo pogojni odpust tudi (obvezno) preklicati.

12. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da na narok za izrek kazenske sankcije, ki je bil opravljen 18. 3. 2021 ni bil vabljen predstavnik oškodovanca X. d. d., čeprav bi moralo sodišče postopati po določilu drugega odstavka 285.č člena ZKP in oškodovanca obvestiti, da lahko poda premoženjskopravni zahtevek, in je ravnalo v nasprotju z navedeno določbo.

13. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določb 383. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče vselej opraviti, ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Te ugotovitve so pritožbenemu sodišču narekovale zavrnitev pritožbe zagovornika kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

14. Čeprav pritožnik s pritožbo ni uspel, vendar se nahaja v priporu, ga je pritožbeno sodišče na podlagi določil prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.