Jedro

Državni tožilec z vložitvijo zahteve za uvedbo preiskave pretrga zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega F.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 500.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 4.11.2004 obsojenega F.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. in 1. odstavku 254. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 200.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.10.2005 delno ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi po 2. odstavku 36. člena KZ določilo stransko kazen 2.000.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornikov, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo 150.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter kazenski postopek zoper obsojenca ustavi.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnika zahteve z navedbo, da je v obravnavanem primeru prišlo do kršitve pravil o relativnem kot tudi o absolutnem zastaranju kazenskega pregona, uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Po trditvi zahteve je petletni relativni zastaralni rok potekel že dne 28.2.2001. Prvo dejanje sodišča je bila odredba z dne 20.3.2001, s katero je preiskovalna sodnica odredila, da se obsojenca vabi na zaslišanje in da se mu vroči zahteva za uvedbo preiskave. Do prvega opravila, ki pomeni pretrganje zastaranja, je tedaj prišlo šele 20.3.2001, kar pomeni, da je od storitve kaznivega dejanja do prvega dejanja sodišča poteklo več kot pet let in je petletni relativni zastaralni rok potekel že 28.2.2001. Prav tako bi sodišče moralo kazenski postopek zoper obsojenca ustaviti zaradi nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Obsojencu je bila drugostopenjska sodba z dne 5.10.2005 vročena 15.3.2006, torej že po preteku desetletnega zastaralnega roka. Pri utemeljevanju svojega stališča se zahteva sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22, in v njej navedeno obrazložitev. Poudarja, da v tej zadevi ni mogoče spregledati, da je višje sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilstva in obsojencu naložilo stransko denarno kazen, o čemer je pritožbeni senat sprejel odločitev 5.10.2005, njegova odločitev pa ni bila razglašena in posredovana strankam, pač pa so stranke zanjo izvedele šele z vročitvijo pisnega odpravka drugostopenjske sodbe. Stališče, da je pravnomočnost sodbe v tem primeru nastopila že dne 5.10.2005, bi tako pomenilo, da je sodba postala pravnomočna, preden je obsojenec vedel, kakšna je odločitev sodišča. Po mnenju zahteve je kršen tudi 9. člen KZ. Obsojencu se očita, da je kaznivo dejanje storil 28.2.1996, ko je oddal napoved za odmero davka iz dejavnosti za čas od 1.1.1995 do 31.12.1995. Očitek obsojencu, da je v letu 1995 prejel in ne prijavil 12.074.982,90 SIT obresti, ne drži. Davčni organ je ugotovil, da je 6.10.1995 po temeljnici ... prišlo le do preknjiženja obresti. Obsojencu, ki je glede na podatke Davčnega urada prejel obresti v letu 1994 in bi morale biti upoštevane v poslovnih rezultatih za leto 1994, ni mogoče očitati storitve dejanja 28.2.1996. Obsojenec tudi sicer ni mogel storiti kaznivega dejanja na navedeni datum, ker je takrat prišlo do oddaje napovedi za odmero davka iz dejavnosti, medtem ko so bila dejanska knjiženja izvršena že v letu 1995. Po 3. odstavku 112. člena KZ zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Kot takšno procesno dejanje se glede na kazensko pravno teorijo (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001) in tudi sodno prakso šteje zahteva za uvedbo preiskave, ki jo vloži državni tožilec. V tem primeru je okrožna državna tožilka vložila zahtevo za opravo preiskave dne 19.9.2000. S tem procesnim dejanjem je bilo pretrgano zastaranje. Zato nima prav zahteva, ko trdi, da je 28.2.2001 nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona, ker je prvo dejanje v smeri pregona obsojenca izvršilo sodišče šele dne 20.3.2001. Zahteva se povsem neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Sodnikovem informatorju (štev. SP 15/2000-15 z dne 20.10.2000). Gre namreč za razlago določbe 2. odstavka 435. člena ZKP, po kateri začne teči kazenski postopek v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem z odredbo sodnika o vročitvi obtožnega akta, ki jo zahteva nekritično in brez utemeljenih razlogov povezuje z institutom zastaranja. Enako velja za sklicevanje zahteve na razlago, vsebovano v splošnem delu učbenika kazenskega prava (Ljubo Bavcon in soavtorji). Po tej razlagi so procesna dejanja, ki lahko povzročijo pretrganje zastaranja, procesna dejanja sodišča in drugih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in so po določbah Zakona o kazenskem postopku ter po drugih predpisih upravičeni, da še pred začetkom kazenskega postopka ali pa med njim uporabljajo ustrezne ukrepe kot procesna dejanja zoper določeno osebo kot domnevnega storilca kaznivega dejanja. Po določbi 1. odstavka 168. člena ZKP se preiskava opravi na zahtevo državnega tožilca, po 2. odstavku istega člena poda zahtevo za preiskavo državni tožilec preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča. Glede na te določbe je državni tožilec za kazniva dejanja, ki se preganjajo na njegovo zahtevo, upravičen opraviti navedeno procesno dejanje, s katerim se pretrga zastaranje kazenskega pregona. Pristojnosti državnega tožilca ni mogoče enačiti z ovadbo policije in drugimi dejanji organov odkrivanja, ki so predpisana predvsem v določbah 148. in 149. člena ZKP.

V tej zadevi je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbah obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke dne 5.10.2005, spis pa odpravilo oziroma poslalo 28.10.2005 sodišču prve stopnje, ki ga je s sodbo sodišča druge stopnje sprejelo 2.11.2005. Istega dne je predsednik prvostopenjskega senata odredil (končne odredbe, list. št. 269), da se sodba sodišča druge stopnje vroči obsojencu, zagovorniku in državnemu tožilstvu. Obsojencu je bila ta sodba vročena 15.3.2006 s pomočjo detektivske službe (list. št. 285), kot je razvidno iz spisu priložene vročilnice. Pred tem je sodišče vročalo sodbo obsojencu na naslov njegovega stalnega bivališča 22.11.2005, 13.12.2005, 4.1.2006, 24.1.2006 in 15.2.2006. V vseh primerih je poštni vročevalec pustil obvestilo o pošiljki, vendar je slednja bila vselej vrnjena z navedbo, da je naslovnik ni dvignil. Ustavno sodišče je v odločbi z dne 7.4.2005, št. Up-762/03-22, utemeljilo, da glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa dejanja, ki so potrebna, da se prizadeti seznani z vsebino odločitve. To pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka odpraviti na njegov naslov.

Sodišče druge stopnje je v zakonskem roku izdelalo sodbo in zadevo s spisom v razumnem času vrnilo sodišču prve stopnje, slednje pa jo brez vsakega odlašanja še pred potekom zastaralnega roka odpravilo na obsojenčev naslov. S tem je obsojencu bila dana možnost, da se seznani z vsebino sodbe sodišča druge stopnje. Glede na navedeno postopanje sodišča in glede na obsojenčevo ravnanje, ko kljub večkratnemu vročanju sodne pošiljke ni dvignil, pri čemer mu je bila vročena 15.3.2006, to je v kratkem času po 28.2.2006, tudi z vidika razlage in razumevanja navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da pravnomočnost ni nastopila z odločitvijo drugostopenjskega sodišča (5.10.2005), temveč šele z vročitvijo sodbe obsojencu. Zato tudi zatrjevana kršitev kazenskega zakona (3. točka 372. člena ZKP) ni podana.

Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, sodišče ni sledilo navedbi obrambe, da bi del obresti za leto 1994 moral biti obračunan in upoštevan že v letu 1994. Na podlagi izvida in mnenja izvedenke finančne stroke B.G. ter izpovedbe davčne inšpektorice A.P. je zaključilo, da bi moral obsojenec obresti, ki naj bi predstavljale davčno osnovo, knjižiti v letu 1995 in jih zato prikazati v napovedi dohodnine za leto 1995, ki jo je obsojenec predložil davčnemu organu 28.2.1996. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da je prišlo do obračunavanja obresti s strani OZ U. šele v letu 1995. Dejstva, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem ugotovilo sodišče, pritrjujejo navedeni presoji. Zahteva kot podlago za njeno lastno presojo navaja drugo dejansko podlago in tako v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kaznivo dejanje je obsojenec storil dne 28.2.1996, ko je davčnemu organu predložil davčno napoved, v kateri ni prijavil prihodkov iz naslova obresti za obdobje leta 1995. Zato tudi razlogi v zvezi s trditvijo, da obsojenec inkriminiranega dne sploh ni mogel storiti kaznivega dejanja, niso utemeljeni.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega F.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).