Jedro

Sodišča niso vezana na obvezno razlago določil OT, ki jih sprejme upravni odbor OZS. Razlaga prava je imanentna sodiščem, sodnik pa je pri opravljanju svoje funkcije vezan na ustavo in zakon.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje, med drugim v III. točki izreka sklenilo, da mora toženka tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 6.057,95 EUR1 z zakonskimi zamudnimi v primeru zamude s plačilom do dne plačila.

2. Zoper odločitev v III. točki izreka sodbe se tožnica po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), hkrati pa zatrjuje še kršitve 14., 22. in 137. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave RS). Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uvodoma opozarja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen seštevek priznanih točk posameznih nagrad, saj je pravilen seštevek 7.900 odv. točk in ne 7.300 odv točk. Napačen je posledično tudi izračun materialnih stroškov, v nadaljevanju pa je iz teh razlogov nepravilna tudi odmera DDV. Meni, da gre za nasprotje v razlogih sodbe, kar je bistvena kršitev določb postopka.

6. Pojasniti je, da so razlogi izpodbijanega dela sodbe razumljivi, jasni in nedvoumni. Napačen izračun ne pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožnica in na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP). Zatrjevani napačen seštevek točk je sodišče prve stopnje v skladu s 328. členom ZPP odpravilo s sklepom o popravi z dne 28. 8. 2023, ki je namenjen ravno odpravi takšnih očitnih računskih pomot. Sodišče druge stopnje je citirani sklep po vloženi pritožbi tožnice kot pravilen in zakonit potrdilo na isti seji.

7. Tožnica nadalje uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati tudi nagrado za pregled listin in posvet s stranko glede sestave tožbe. Sklicuje se na tar. št. 43/1 in 43/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter ob tem opozarja na obvezni razlagi OT (št. UO-9.2.2016-2 IN uO-29.9.2017-1p), ki ju je podal upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (nadaljevanju: OZS). Meni, da so sodišča v skladu z 19. členom OT vezana na obvezne razlage le-te, zato je podana kršitev 14., 22. in 137. člena Ustave RS.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so ti stroški že vsebovani v nagradi za sestavo tožbe po tar. št. 19/2 OT in ne gre za samostojni odvetniški storitvi za kateri bi tožnici pripadala posebna nagrada. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa.2 Nadalje pa je pojasniti, da sodišča niso vezana na obvezno razlago določil OT, ki jih sprejme upravni odbor OZS. Razlaga prava je imanentna sodiščem, sodnik pa je pri opravljanju svoje funkcije vezan na ustavo in zakon. Pritožbeno sklicevanje na obvezne razlage OT, sprejete s strani upravnega odbora OZS, je vsled navedenemu neutemeljeno.3 Očitane kršitve Ustave RS pa iz teh razlogov niso podane.

9. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje za sestavo tožbe priznalo zgolj nagrado 300 odv. točk od priglašenih 600 odv. točk, kar pa je napačno. Tožba namreč prestavlja dva različna spora o stvarni služnosti (prvi je zahtevek na opustitev preprečevanja oziroma motenja izvrševanja stvarne služnosti dostopa, drugi pa zahtevek na opustitev preprečevanja oziroma motenja izvrševanja stvarne služnosti souporabe terase), ki imata različno dejansko in pravno podlago, saj bi o vsakem od takih dveh vsebinsko različnih zahtevkov oziroma sporov o različnih služnostih, hipotetično bilo možno razsoditi drugače. Enake navedbe podaja v zvezi z odgovorom na nasprotno tožbo v zadevi P 77/2021, saj tudi nasprotna tožba predstavlja dva različna spora o stvarni služnosti (prvi zahtevek na prenehanje stvarne služnosti dostopa in drugi zahtevek na prenehanje stvarne služnosti uporabe terase). Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka od 39. do 44. člena ZPP.

10. Najprej je pojasniti, da način vrednotenja in obračunavanje odvetniških storitev, ureja zgolj OT ne ZPP. Očitane kršitve od 39. do 44. člena ZPP zato že iz tega razloga ne morejo biti podane, saj se v obravnavanem primeru ne uporabljajo. Nadalje pa je odgovoriti, da vrednost obravnavanega predmeta v pravdnem postopku za namen vrednotenja opravljene storitve odvetnika ureja tar. št 19/2, ki v 2. alineji določa, da je vrednost predmeta v sporih o osebnih in stvarnih služnostih 300 odv. točk, kar je sicer v celoti pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Predmetna tar. št. nagrade za tožbo ne veže na število zahtevkov, temveč je določena enotna nagrada za tožbo v obsegu 300 odv. točk. Enako za odgovor na tožbo določa tar. št. 20/1, ki nagrado za odgovor na tožbo navezuje na tar. št. 19/2. Iz enakih razlogov, pravilno in skladno s tar. št. 20/1, pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi nagradi za prvi pripravljalni vlogi, in sicer za vlogo z dne 8. 11. 2021 ter vlogo v zadevi P 77/2021 z dne 28. 2. 2023, obakrat v višini 300 odv. točk kolikor je torej vrednost tovrstnih sporov. V presežku je tako sodišče prve stopnje stroškovni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Pritožnica vse nadaljnje pritožbene trditve glede priznanja stroškov za sestavo preostalih pripravljalnih vlog, gradi ob predpostavki, da od združitve zadev P 64/2021 in P 77/2022 znaša vrednost spora 1.200 odv. točk. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da od združitve zadev P 64/2021 in P 77/2021, t. j. od sklepa P 64/2021 z dne 3. 3. 2021 dalje, tožnici pripadajo stroški za nadaljnje vloge v dvakratniku vrednosti storitve po tar. št. 19 OT, ker gre za obravnavanje dveh sporov, katerih skupna vrednost je 600 odv. točk in ne 1.200 odv. točk kot navaja pritožba. Tako je sodišče prve stopnje tožnici za sestavo pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2022 utemeljeno priznalo 450 odv. točk (namesto priglašenih 900 odv. točk), saj tožnici v skladu s tar. št. 20/2 OT za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo pripada 75 % iz tar. št. 19 (glede na vrednost spora 600 odv. točk). Sodišče prve stopnje pa je nadalje pritožnici, vsakokrat v obsegu 300 odv. točk, tudi pravilno odmerilo nagrade za sestavo: (-) pripravljalne vloge z dne 19. 4. 2022; (-) pripravljalne vloge z dne 11. 5. 2022; (-) pripravljalne vloge z dne 27. 9. 2022; (-) pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2022; (-) pripravljalne vloge z dne 22. 11. 2022 in (-) pripravljalne vloge z dne 26. 5. 2023. Gre namreč za tretjo oziroma nadaljnje obrazložene pripravljalne vloge, ki so ovrednotene v obsegu 50 % iz tar. št. 19. Navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako izmed citiranih vlog priznati dodatnih 300 odv. točk (50 % od po tožnici zatrjevani vrednosti spora 1.200 odv. točk), so tako neutemeljene. Sodišče prve stopnje je stroškovne zahteve v presežku pravilno zavrnilo.

12. Tožnica nadalje izpostavlja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje za pristopa na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki se je opravil 14. 11. 2022, priznati 2-krat po 1.200 točk, skupaj 2.400 odv. točk. Ponovno podaja navedbe o vezanosti sodišča na razlago OT, podane s strani upravnega odbora OZS in se pri tem sklicuje na obvezno razlago OT št. UO-10. 4. 2019-r, po kateri odvetniku, poleg nagrade za pristop na pripravljalni narok, pripada tudi nagrada za pristop na narok za glavno obravnavo, ne glede na to, če se je narok za glavno obravnavo začel neposredno po pripravljalnem naroku. V tej vezi ponovno uveljavlja kršitev 14., 22. in 137. člena Ustave RS.

13. Da sodišča niso vezana na obvezno razlago določil OT, ki jih poda upravni odbor OZS, se je sodišče druge stopnje že opredelilo v 8. točki obrazložitve tega sklepa, zato se na tem mestu ne bo ponavljalo. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica za pristop na narok in pristop na prvi narok za glavno obravnavo upravičena do enkratne nagrade in ne do ločene nagrade za pristop na (posamezen) narok, saj se je prvi narok za glavno obravnavo začel neposredno po zaključku pripravljalnega naroka.4 Tako je pritožnici skladno s tar. št. 21/1 pravilno priznalo nagrado v obsegu 600 odv. točk, koliko po že pojasnjen znaša vrednost spora od združitve zadev dalje. Očitane kršitve Ustave RS iz teh razlogov prav tako niso podane. Stroškovna zahteva v razliki do 2.400 odv. točk je bila s strani sodišča prve stopnje pravilno zavrnjena. V celoti pravilno je nadalje sodišče prve stopnje, vsakokrat v obsegu 300 odv. točk, odmerilo še nagrade za pristop na: (-) narok za glavno obravnavo 13. 2. 2023; (-) narok za glavno obravnavo 30. 5. 2023 in (-) narok za glavno obravnavo 20. 6. 2023. Tar. št. 21/2, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, namreč za vsak nadaljnji narok za glavno obravnavo, določa nagrado v obsegu 50 % iz tar. št. 19, kar je torej 300 odv. točk. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje za pristope na narok za glavno obravnavo moralo priznati vsakokrat po 600 odv. točk, tako niso utemeljene, zato je bila stroškovna zahteva v presežku pravilno zavrnjena.

14. Pritožnica nadalje oporeka sodišču prve stopnje, ki ji je za sestavo predlogov za izrek denarne kazni priznalo po 150 odv. točk za posamezno vlogo, in sicer za sestavo predloga: (-) z dne 15. 10. 2021; (-) z dne 22. 4. 2022; (-) z dne 27. 9. 2022; (-) z dne 22. 11. 2022; (-) z dne 10. 2. 2023.5 Meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje za te vloge priznati nagrade v višini 225. odv. točk in se pri tem sklicuje na 3. alinejo tar. št. 31/8. Hkrati opozarja, da je šlo za predloge za izrek denarne kazni v znesku 2.0000,00 EUR, 3.000,00 EUR, 4.000,00 EUR, 6.000,00 EUR oziroma 8.000,00 EUR. Vendar sodišče druge stopnje pritožbenemu razzlogovanju ne sledi in pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je tožnici za posamezno vlogo priznalo po 150 odv. točk, saj 2. alineja tar. št. 31/8 OT izrecno določa, da odvetniku za druge obrazložene vloge pripada 50 % iz tar. št. 19, če gre za izvršbo za uveljavitev denarne terjatve na premične stvari ali v postopkih zavarovanj s predhodnimi ali začasnimi odredbami. Zavzemanju pritožbe za uporabo 3. alineje tar. št. 31/8 zato ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje pa tožnici utemeljeno ni priznalo nagrade za vlogo z dne 2. 11. 2021, čemur tožnica neutemeljeno oporeka v pritožbi. V danem primeru ne gre za obrazloženo vlogo za katero bi ji pripadala nagrada v obsegu 225. odv. točk kot izpostavlja pritožba. S predmetno vlogo je tožnica zgolj urgirala oziroma pozvala sodišče k pospešitvi postopka v zvezi z izdajo sklepa o denarni kazni. Taka vloga je za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o zadevi.6

15. Pritožnica nadalje še navaja, da ji je sodišče prve stopnje za sestavo odgovora na pritožbo z dne 13. 1. 2023 v zvezi s sklepom P 64/2021 z dne 7. 12. 2022 in za sestavo odgovora na pritožbo z dne 22. 3. 2023 v zvezi s sklepom P 64/2021 z dne 22. 2. 2023,7 obakrat priznalo nagrado v obsegu 300 odv. točk, namesto priglašenih 400 odv. točk. Pri tem se sklicuje na tar. št. 31/7 in podarja, da gre za odgovor na pritožbo zoper sklep o izreku denarne kazni v znesku 6.000,00 EUR oziroma 8.000,00 EUR. Tudi v tem delu sodišče druge stopnje sledi sodišču prve stopnje, ki je tožnici za navedeni vlogi pravilno priznalo nagradi v obsegu 300 odv. točk, kar je v celoti skladno s tar. št. 31/7, ki določa nagrado za odgovor na redno pravno sredstvo v obsegu tar. št. 19, kar pa je v obravnavanem primeru 300 odv. točk. 16. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da sodišče prve stopnje za sestavo odgovora na pritožbo z dne 11. 7. 2023 v zvezi s sklepom P 64/2021 z dne 8. 6. 2023,8 ni priznalo nobene nagrade, pa je zgolj pojasniti, da je bilo o teh stroških odločeno s sklepom tega sodišča I Cp 288/2023 z dne 21. 9. 2023. 17. Sodišče prve stopnje je tako tožnici skupaj s pavšalom za materialne stroške (11. člen OT) pravilno priznalo 7.989 odv. točk, kar ob povečanju za 22 % DDV in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 5.847,95 EUR. Stroški tožnice tako po priznanju sodne takse za postopek v znesku 180,00 EUR in postopek zavarovanja v višini 30,00 EUR, znašajo 6.057,95 EUR kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

18. Ob obrazloženem pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani stroškovni odločitvi v III. točki izreka, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Po izdaji popravnega sklepa, ki je znesek 5.541,15 EUR nadomestil s pravilnim zneskom 6.057,95 EUR. 2 Glej sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 101/2019 z dne 26. 2. 2019 in II Cp 91/2020 z dne 9. 3. 2020, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 177/2021 z dne 23. 6. 2021, sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 439/2019 z dne 15. 1. 2020. 3 Enako sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 439/2019 z dne 15. 1. 2020 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 220/2019 z dne 25. 3. 2019. 4 Enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 254/2020 z dne 11. 3. 2020. 5 Tako v izpodbijani sodbi kot v pritožbi po očitni pomoti navedeno 10. 2. 2022. 6 Enako tudi sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 48/2018 z dne 14. 6. 2018. 7 V pritožbi po očitni pomoti navedeno z dne 22. 3. 2023. 8 V pritožbi po pomoti navedeno z dne 22. 3. 2023.