Jedro

Tožnica ni, niti z naknadno dopolnitvijo predloga za napredovanje, predložila programov treh znanstvenih konferenc, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s pozivom tožene stranke z dne 7. 4. 2016. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi treh referatov na treh mednarodnih posvetih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svétnica, ki ga je vložila ravnateljica Osnovne šole V. dne 3. 3. 2015, s priloženimi fotokopijami dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, ki ga je po pozivu tožene stranke dopolnila dne 17. 12. 2015 še z mnenjem učiteljskega zbora.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bilo pri pregledu predloga in dokazil ugotovljeno, da tožnica ob vložitvi predloga ni izpolnjevala vseh predpisanih pogojev po 1. odstavku 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) za napredovanje v naziv svétnica, saj ni priložila ustreznih dokazil o opravljenem strokovnem delu, s katerimi bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti najmanj s tremi točkami. Iz seznama dodatnega strokovnega dela po č) razdelku 20. člena Pravilnika tožena stranka ni mogla vrednotiti izvedbe referata na 8. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 21. - 23. 4. 2010 in tudi ne potrdila o udeležbi z referatom na 9. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 20. - 22. 4. 2011, ter tudi ne potrdila o udeležbi z referatom na 15. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 28. - 29. 11. 2014, saj je na podlagi obvestil, ki jih je prejela tožena stranka ter na podlagi anonimnih prijav ugotovila, da verodostojnosti potrdil o izvedbi referatov in sodelovanja v organizacijskih odborih mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja A. ni mogoče potrditi. O navedenem je bila tožnica obveščena z dopisom tožene stranke, ki ga je prejela 7. 4. 2016, s katerim je bila pozvana k dopolnitvi vloge s programi 8., 9. in 15. Mednarodnega znanstvenega posveta Združenja A., iz katerih bo razvidna dejanska izvedba referatov. Tožnica je predlog dopolnila 20. 4. 2016 s fotokopijami prvih treh strani zbornikov 8., 9. in 15. mednarodnega znanstvenega posveta ter elektronsko korespondenco Združenja A., ki potrjuje izdajo potrdil, vendar na podlagi fotokopij kazala prispevkov ni mogoče ugotoviti, ali je tožničin prispevek referat ali kakšna druga oblika prispevka, programa posveta pa tožnica ni priložila. Ker je v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe dolžna ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa relevantna dejstva, je tožena stranka preverjala dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev Združenja A. ter na podlagi prejete dokumentacije ugotovila, da: naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja A., pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5; da za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve referatov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov ter okvirni načrt poteka posvetov; da je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenem referatu na mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja A., kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti; da so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; da niso dosegljivi programi posvetov, iz nobenega dokazila pa ni bilo mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetih sodelovati pripadniki vsaj treh držav; da niso dosegljivi programi posvetov, zato ni mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, da so predloženi zborniki za posamezne posvete popolnoma podobni ali celo identični, spreminja se le datum in številka posveta; da je v več zbornikih neresnično navedeno, da tožena stranka finančno podpira posvete v organizaciji Združenja A. ter da so v zbornikih objavljeni samo povzetki prispevkov, ki so si po naslovu in vsebini iz leta v leto zelo podobni ali celo enaki. Glede na to, da tožnica izvedbo treh referatov na mednarodnih simpozijih Združenja A. izkazuje s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preizkusiti na noben drug način in navedenih potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, je tožena stranka ob upoštevanju 10. člena ZUP zaključila, da ker tožnica do dneva odločanja o predlogu za njeno napredovanje v naziv svétnica predloga ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, torej tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni kumulativno izpolnjevala vseh predpisanih pogojev iz 1. odstavka 11. člena Pravilnika. Zato je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svétnica.

3. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da bi morala tožena stranka skladno z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa relevantna dejstva ter skladno z načelom zaslišanja stranke iz 1. odstavka 9. člena v povezavi s 145. in 146. členom ZUP dati tožnici možnost izjaviti se o vseh relevantnih dejstvih. Toženi stranki očita, da tega ni storila. Tako naj bi imela tožnica prvič šele v tožbi možnost predložiti ustrezne dokaze za dokazovanje njene udeležbe na navedenih treh mednarodnih posvetih, ki naj bi se od dokazov, ki jih je v upravnem postopku zbrala tožena stranka, razlikovali in dokazovali utemeljenost predloga za tožničino napredovanje. Tožnica poudarja, da kljub pozivu tožene stranke z dne 7. 4. 2016 na predložitev dodatnih dokazil, toženi stranki ni mogla predložiti programov 8., 9. in 15. Mednarodnega posveta, iz katerih bi bila razvidna izvedba referatov, saj po njenem vedenju niti niso bili narejeni oziroma jih Združenja A. ni želel izročiti. Kolikor bi tožena stranka izvedla poseben ugotovitveni postopek, bi tožnica lahko že v upravnem postopku predložila dokaze o svoji udeležbi na 8., 9. in 15. Mednarodnem posvetu Združenja A., ki jih v nadaljevanju tožbe našteva in ki bi po njenem mnenju vsak zase in v povezavi z drugimi dokazi privedli do zaključka, da je tožnica bila na 8., 9. in 15. Mednarodnem posvetu Združenja A., za kar v skladu z 20. členom Pravilnika prejme po kriteriju dodatnih strokovnih del vsakokrat 4 točke, skupno 12, tožena stranka pa bi ugotovila, da je tožnica dejansko bila prisotna na vseh navedenih mednarodnih posvetih, oziroma ugotovila, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv. Tožnica očita toženi stranki, češ da je zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem stranke storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Ker se izpodbijane odločbe zaradi sklicevanja na anonimne prijave naj ne bi dalo preizkusiti, pa tožnica očita tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. V dokazne namene sodišču predlaga izvedbo dokazov z vpogledom taksativno naštetih listin ter z zaslišanjem same tožnice in prič B.B. in C.C. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice, razen kolikor se z njimi izrecno strinja. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, ker meni, da je izpodbijana odločba izdana v zakonitem postopku, ob pravilni uporabi materialnega prava in popolno ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Navaja, da zakonsko podlago za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju določa 105. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje (v nadaljevanju ZOFVI), na podlagi katerega je bil izdan Pravilnik, po katerem o napredovanju strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki kumulativno izpolnjujejo vse predpisane pogoje, v nazive mentor, svetovalec in svetnik, na predlog ravnatelja ali samega strokovnega delavca, odloča minister, pristojen za šolstvo, sedaj tožena stranka. Predlog za napredovanje tožnice je vložila ravnateljica šole Č.Č. ter priložila fotokopije dokazil o dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju ter dodatno še mnenje učiteljskega zbora. Tako je bilo ugotovljeno, da je tožnica ob vložitvi predloga imela naziv svetovalec najmanj pet let, pri delu pa je bila uspešna in da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, ni pa priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Pravilnik v 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika s štirimi točkami vrednoti izvedbo referata na mednarodnem kongresu ali konferenci, pri čemer je potrebno upoštevati še zadnji odstavek 20. člena Pravilnika, ki opredeljuje, da se za mednarodno raven šteje sodelovanje med tremi ali več državami. Tožena stranka pri odločanju ni upoštevala predloženih potrdil o udeležbi tožnice z referatom na 8., 9. in 15. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., ker v postopku ni bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti potrditi njihove verodostojnosti, in sicer v smislu dejanske izvedbe izvedbe referatov tožnice na posvetu. Tožena stranka je prejela več pisnih in ustnih obvestil, da potrdila Združenja A. o izvedbi referata na mednarodnem simpoziju v organizaciji Združenja A. niso verodostojna, o čemer je zaradi ugotavljanja dejanskega stanja obvestila tudi tožnico in jo z dopisom z dne 7. 4. 2016 pozvala k dopolnitvi vloge z dokazili, ki bi izkazovali njeno dejansko izvedbo referata. Tožnica je sicer vlogo dopolnila s kopijami prvih treh strani zbornikov 8., 9. in 15 mednarodnega posveta ter dodatnim potrdilom organizatorja in izjavo organizatorja o izdaji potrdil. Vendar po ugotovitvi tožene stranke ob upoštevanju 8. člena ZUP v povezavi z 10. členom ZUP izvedba navedenih referatov, tudi ob upoštevanju tipologije COBISS, ni dokazana, saj obstaja dvom o verodostojnosti predloženih dokazil, ki ga je tožena stranka podrobno utemeljila, drugih ustreznih dokazil pa tožnica, kljub pozivu za dopolnitev vloge ni predložila, prav tako pa jih ni uspela pridobiti niti sama tožena stranka, ki je zato predlog za napredovanje tožnice zavrnila. Nadalje še navaja, da imajo mednarodne konference vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela, medtem ko Pravilnik omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno za izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic ali drugih oblik aktivnega sodelovanja. Tožena stranka zavrača tožbeni očitek kršitve načela zaslišanja stranke, saj meni, da je tožnica imela možnost izjaviti se o pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo tožene stranke, ki posebej poudarja, da je tožnico z dopisom z dne 7. 4. 2016 seznanila z okoliščinami, ki so ji vzbujale dvom glede ustreznosti predloženih dokazil ter jo pozvala, da ji predloži dodatna dokazila. Tako je tožnica imela možnost predlagati izvedbo kateregakoli dokaza in predložiti katerokoli listino, ki bi z večjo stopnjo verjetnosti izkazovala izvedbo referatov in ker tega ni storila, kot neutemeljen zavrača očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke. Tožena stranka je prepričana, da je imela tožnica možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo v skladu z vsebino navedene procesne pravice, kot izhaja tudi iz Komentarja ZUP, ki ga je k 9. členu ZUP prispeval dr. Tone Jerovšek, po katerem bistvo pravice do zaslišanja stranke ni zgolj v navzočnosti stranke in njenem ustnem zaslišanju na ustni obravnavi, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi. Ta možnost pa je bila v konkretnem primeru tožnici dana, saj je imela možnost sodelovanja v postopku, ker je bila seznanjena, zakaj so konkretna potrdila sporna in pozvana, da vlogo dopolni z dodatnimi dokazili, ki bi izkazovala dejansko izvedbo referatov tožnice na mednarodnih znanstvenih posvetih. Zato po prepričanju tožene stranke ni prišlo do očitane kršitve pravil postopka v konkretnem primeru. Ker tožnica ni predložila ustreznih dodatnih dokazil, je tožena stranka, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov in načela materialne resnice, lahko le ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil. Zato podatka o izvedbi navedenih referatov ni mogoče upoštevati kot dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. Kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek da tožnica zaradi domnevne kršitve načela zaslišanja stranke ni imela možnosti predložitve dokazil, ki bi izkazovala verodostojnost predloženih potrdil, saj je tožena stranka tožnico z dopisom z dne 7. 4. 2016 seznanila z okoliščinami, ki so ji vzbujale dvom glede ustreznosti predloženih dokazil in jo pozvala, da ji predloži dodatna dokazila. Tako je tožnica imela možnost predlagati izvedbo kateregakoli dokaza in predložiti katerokoli listino, ki bi z večjo stopnjo verjetnosti izkazovala dejansko izvedbo referatov, česar pa tožnica ni storila, zato je tudi iz tega razloga povsem neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke.

5. Obe stranki vztrajata pri svojih stališčih tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Tožena stranka dodatno v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 izpostavlja pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, s katero je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo, tožnica pa v svojem odgovoru z dne 9. 5. 2017 v celoti prereka navedbe tožene stranke in dodatno predlaga še zaslišanje priče D.D., predsednice Združenja A., da pojasni okoliščine glede organizacije mednarodnih posvetov.

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Skladno z 11. členom Pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, lahko v naziv svétnik, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi, napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; med predpisanimi pogoji je naveden tudi dodaten pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja 1. odstavka 11. člena Pravilnika).

8. Glede slednjega pogoja tožnica, ki po podatkih upravnega spisa opravlja delo na delovnem mestu učitelja likovne umetnosti in tehnike in tehnologije na Osnovni šoli V., zatrjuje, da ga je izpolnila z izvedbo treh referatov, in sicer na 8., 9. in 15. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., ki so potekali v dneh od 21- 23. 4. 2010 ter od 20. - 22. 4. 2011 in od 28. - 29. 11. 2014. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci se po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika vrednoti s štirimi točkami, pri čemer je enako pomembno tudi določilo 3. odstavka 20. člena Pravilnika, ki določa, da če s tem Pravilnikom ni določeno drugače, se za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje treh ali več držav.

9. Dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, se vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika. Kot izhaja iz 20. člena Pravilnika se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela navedena v a) razdelku, dela navedena v b) razdelku z dvema točkama, v c) razdelku s tremi točkami, v č) razdelku s štirimi, v d) razdelku s petimi, v e) razdelku z osmimi in v f) razdelku z desetimi točkami. Vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje že samo po sebi kaže, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih vrst strokovnih del, navedenih v razdelku č), ki med drugim točkovno vrednoti na primer uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, nadalje koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

10. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po povedanem predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav (enako stališče je v podobni zadevi sodišče zavzelo že v sodbi št. II U 358/2016-16 z dne 5. 7. 2017 in ga nato večkrat ponovilo, med drugim v sodbah št. I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1291/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1149/2016 z dne 18. 10. 2017, I U 1398/2016 z dne 8. 11. 2017 in I U 1384/2016 z dne 8. 11. 2017).

11. Tožeča stranka izvedbo treh referatov na navedenih treh mednarodnih znanstvenih srečanjih izkazuje s potrdili Združenja A., na katerih je navedeno, da Združenje A. potrdila izdaja v skladu s Pravilnikom na željo kandidata v službene namene ter z njimi potrjuje udeležbo tožnice s skupno tremi referati na 8., 9. in 15. mednarodnem znanstvenem posvetu. Na poziv tožnici za dopolnitev vloge za napredovanje je dne 18. 4. 2016 tožnica, skupaj s predlagateljico, vložila Dopolnitev predloga za napredovanje v naziv z dne 3. 3. 2015 s prilogami, med katerimi je predložila fotokopije prvih treh strani zbornikov 8., 9. in 15. mednarodnega znanstvenega posveta in izvedbenih programov ter še dodatno potrdilo in izjavo organizatorja o izdaji potrdil. Vendar pa tožnica ni, niti z naknadno dopolnitvijo predloga za napredovanje, predložila programov navedenih treh znanstvenih konferenc, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s pozivom tožene stranke z dne 7. 4. 2016. 12. Kot je že predhodno v obrazložitvi te sodbe navedeno pod točko 9, gre pri samostojnem referatu na mednarodni konferenci iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika za strokovno delo visoke zahtevnosti. Pri tem pa je tudi splošno znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni in včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi predstavijo svoje referate in so prav iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih sestankov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

13. Ničesar od tega za 8., 9. ali 15. mednarodni znanstveni posvet Združenja A. ni bilo kakorkoli izkazano, saj kot rečeno tožnica ni, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s strani tožene stranke, predložila programa nobenega od navedenih treh znanstvenih posvetov, iz katerega bi bil razviden razpored referatov ter kdo in kje konkretno jih je izvajal, oziroma, kdaj konkretno je potekala izvedba tožničinih treh referatov, kar med strankama v tem primeru niti ni sporno, zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na navedenih treh simpozijih osebno izvedla navedene tri referate, zato jih tudi po presoji sodišča ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

14. V obravnavanem primeru je namreč sporno prav to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je namreč to, ali je tožnica dokazala izvedbo treh referatov na 8., 9. in 15. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., saj tožena stranka potrdilom o udeležbi tožnice na teh znanstvenih posvetih Združenja A. s samostojnimi referati oporeka njihovo verodostojnost. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov po 10. členu ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih treh referatov na navedenih treh mednarodnih posvetih, kar je v skladu z določili 1. in 2. odstavka 140. člena ZUP, po katerih nosi stranka upravnega postopka sama tako trditveno kakor tudi dokazno breme, saj mora stranka namreč dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (1. odstavek 140. člena) in če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je to mogoče, tudi predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (2. odstavek 140. člena). Tožena stranka pa tožnice ni pozivala zgolj k predložitvi programov navedenih treh mednarodnih konferenc, saj je v pozivu tožnici z dne 7. 4. 2016 med drugim navedeno, da naj predlog za napredovanje v naziv dopolni z dodatnimi dokazili v 30-ih dneh po prejemu dopisa, sicer bo odločeno na podlagi dokumentacije, s katero razpolaga tožena stranka, pri čemer je ta poziv možno razumeti tako, da bi lahko tožnica predložila kakršnakoli dokazila (kot na primer fotografije, članke ali prispevke v sredstvih javnega obveščanja in podobno). Tudi iz izpodbijane odločbe nikakor ne izhaja, da bi tožena stranka menila, da z listinami Združenja A. ne bi bilo mogoče dokazovati izpolnjevanja pogojev, saj ni tako zapisala. Po presoji sodišča v obravnavani sporni zadevi ni mogoče slediti tožbenemu očitku o kršitvi temeljnega načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), saj to načelo v obravnavanem primeru ni bilo kršeno, ker je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala le dejstva, ki jih je predlagateljica navedla v predlogu za napredovanje tožnice in s strani tožnice predložene dokaze, s katerimi tožnica ni izkazala dejanske izvedbe referatov na navedenih treh mednarodnih posvetih Združenja A., torej tudi ne izpolnjevanja pogoja iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika. Zato je tožena stranka lahko odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, saj tudi zaslišanje tožnice na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati.

15. Sodišče torej ne more slediti tožbenemu očitku o ravnanju tožene stranke v nasprotju z 9. členom ZUP, saj je bilo brez dvoma tožnici med upravnim postopkom omogočeno sodelovanje na učinkovit način še pred izdajo izpodbijane odločbe, saj je bila tožnica s strani tožene stranke pisno dne 7. 4. 2016 k temu tudi izrecno pozvana ter obenem seznanjena tudi z ugotovitvami tožene stranke, da na podlagi podatkov predloga za njeno napredovanje (še) ni izkazano izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev za njeno napredovanje, istočasno pa je bila pozvana, da naj v danem roku predlog dopolni še z dodatnimi dokazili, pri čemer iz poziva tožene stranke povsem jasno izhaja, da lahko predloži kakršnakoli dokazila. Tožnica je šele k tožbi priložila tudi nekatera dodatna dokazila (povzetke projektnih učnih del, objavljenih v zbornikih, račune za plačilo kotizacije, plane izobraževanja in realizacijo izobraževanja Osnovne šole V. ter okrožnice o ureditvi nadomeščanj odsotne učiteljice, potne naloge, obračune potnih stroškov in pisne izjave tožnice, da se je udeležila navedenih znanstvenih simpozijev v Ž. ter predlagala zaslišanje poimensko navedenih prič), vendar tudi ta dodatna dokazila ne izkazujejo, da je na mednarodnih simpozijih dejansko izvedla referate. Razlogi o tem, zakaj navedeni dodatni dokazi niso bili predlagani in predloženi že v postopku do izdaje izpodbijanega akta, pa so po mnenju sodišča neupravičeni, zaradi česar jih sodišče kot nedopustne tožbene novote ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).

16. Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, enako kot je odločilo v številnih primerljivih zadevah, med drugim v sodbah št. I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017, I U 1329/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1291/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1149/2016 z dne 18. 10. 2017, I U 1398/2016 z dne 8. 11. 2017 in I U 1384/2016 z dne 8. 11. 2017. Sodišče je odločilo v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, na seji sodnega senata, saj kot nepotrebne ni izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem navedenih prič in same tožnice, ker odločitev tožene stranke temelji na relevantnih dejstvih na podlagi dokazov, zbranih v postopku pred upravnim organom.

K točki 2:

17. O stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče odločilo ob upoštevanju 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče, kot v obravnavanem primeru, tožbo zavrne. Ker je sodišče v konkretnem primeru tožbo zavrnilo, nosi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.