Jedro

V primeru nasprotja med splošnimi pogoji in posebnimi dogovori je treba upoštevati slednje.

Bistveni za odločitev o „usodi“ (veljavno sklenjenih) leasing pogodb (morebiten razdor po zakonu ali odstop s strani tožene stranke) sta ugotovitvi, ali je tožena stranka jamčevala za izdobavo predmetov leasinga in kako je ugotovljena neizdobava predmetov vplivala na veljavnost leasing pogodb.

S kompenzacijo je prišlo do zaprtja terjatve tožene stranke do tožeče s premoženjskim ekvivalentom, t.j. zaprtja terjatve dobavitelja do tožene stranke (iz naslova zmanjšane kupnine za predmet leasing pogodb).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki, v drugem odstavku II. točke ter v III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijana sodba v prvem odstavku II. točke izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - je dolžna tožena stranka tožeči po pogodbah o finančnem leasingu št. 51920011031 z dne 27. 06. 2008, št. 51920011049 z dne 27. 06. 2008 in št. 51920011056 z dne 27. 06. 2008 izročiti skupaj 6 bianco menic z menično izjavo (I. točka izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nesklenitve leasing pogodb iz prejšnje alineje (prvi odstavek II. točke izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 53.071,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 do plačila (drugi odstavek II. točke izreka); - se zavrne nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo 255.257,88 EUR z zakonskimi zamudnimi od zneska 255.048,42 EUR od 12. 05. 2009 do plačila in od zneska 209,46 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka); - je dolžna vsaka stranka nositi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.

7. S pritožbama neizpodbijane so naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - da sta stranki (tožeča kot leasingojemalec in tožena kot leasingodajalec) sklenili 3 pogodbe o finančnem leasingu: št. 51920011031 z dne 27. 06. 2008, št. 51920011049 z dne 27. 06. 2008 in št. 51920011056 z dne 27. 06. 2008 (v nadaljevanju leasing pogodbe) za nakup tovornega vozila-vlačilca in dveh polprikolic; - da je tožena stranka kupnino po leasing pogodbah plačala dobavitelju, družbi G. d.o.o.; - da dobavitelj predmetov leasinga tožeči stranki ni izročil; - da tožeča stranka razen začetnega pologa, plačanega s kompenzacijo, preostalih obrokov po leasing pogodbah toženi stranki ni poravnala.

8. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na navedbah o neveljavno sklenjenih leasing pogodbah iz razloga nepredložitve kopije zavarovalnih polic, vinkulacijskih potrdil in dokazila o plačilu zavarovalnine (točka K.4 leasing pogodb). Sodišče prve stopnje je upoštevaje jasno besedilo pogodb pravilno zaključilo, da izpolnitev pogoja po K.4 točki pogodb ni pogoj za veljavnost le-teh. Pravilnosti navedenega zaključka ne spremeni pritožbeno opozarjanje na drugačno besedilo splošnih pogojev k leasing pogodbam. Skladno z določbo četrtega odstavka 120. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je potrebno v primeru nasprotja med splošnimi pogoji in posebnimi dogovori upoštevati slednje, v zadevnem primeru torej določbo drugega odstavka K točke leasing pogodb, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile leasing pogodbe veljavno sklenjene in je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu pravilno zavrnilo, nadalje pa presojalo usodo pogodb v njihovi izpolnitveni fazi. Neutemeljeno je nadalje tudi pritožbeno opozarjanje na naknadno „prenehanje kavze“. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, kasneje odpadla kavza ne vpliva na veljavnost sklenitve pogodbe, pač pa na njeno izpolnitveno fazo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zoper prvi odstavek II. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo v tem delu v potrdilo (353. člen ZPP).

9. Bistveni za odločitev o „usodi“ (veljavno sklenjenih) leasing pogodb (morebiten razdor po zakonu ali odstop s strani tožene stranke) sta ugotovitvi, ali je tožena stranka jamčevala za izdobavo predmetov leasinga in kako je ugotovljena neizdobava predmetov vplivala na veljavnost leasing pogodb. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter 121. členom OZ ni podlage za uporabo splošnih pogojev k leasing pogodbam (ki so izključevale odgovornost leasingodajalca za neizdobavo predmetov leasinga), zaradi česar da je ob ugotovljeni nezmožnosti izpolnitve s strani leasingodajalca naknadno odpadla kavza leasing pogodb. Ugotovilo je, da dobavitelja ni izbrala tožeča stranka, pač pa je tožena stranka že pred sklenitvijo zadevnih leasing pogodb poslovno sodelovala z njim.

10. Pritožba tožene stranke zaključek sodišča prve stopnje o neizbiri dobavitelja s strani tožeče stranke graja. Po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno izpostavlja pomanjkljivosti zaključka sodišča prve stopnje, da ugotovljeno poslovno sodelovanje tožene stranke z dobaviteljem (pri petdesetih leasing pogodbah) kaže na to, da je do izbire dobavitelja prišlo na iniciativo tožene stranke. Kot je ta poudarila v pripravljalni vlogi z dne 05. 05. 2010 (list. št. 39), je potrebno poleg sklenjenih leasing pogodb z dobaviteljem upoštevati tudi obseg celotnega poslovanja tožene stranke (po neprerekanih trditvah skupaj 3.320 leasing pogodb) v istem obdobju, t.j. v času od novembra 2005 do avgusta 2008, v okviru katerega predstavlja poslovno sodelovanje z dobaviteljem G. d.o.o. zgolj 1% sklenjenih vseh leasing pogodb. Poleg tega predmeti leasinga po naravi stvari niso splošno potrošno blago, pač pa gre za specifična vozila, katerih število dobaviteljev je omejeno, kar je prav tako potrebno upoštevati pri ugotovljenem dejstvu predhodnega poslovnega sodelovanja med toženo stranko in družbo G. d.o.o..

11. Nadalje je utemeljeno pritožbeno opozarjanje tožene stranke, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do pomena sklenjene kompenzacije kot plačila pologa po leasing pogodbah. Kompenzacija predpostavlja tristrano razmerje, ki vključuje obstoj terjatve med dobaviteljem in tožečo stranko, kar kaže na njuno predhodno poslovno sodelovanje, s tem pa se vzpostavi dvom v navedbe tožeče stranke, da dobavitelja pred sklenitvijo leasing pogodb ni poznala.

12. Ob presoji okoliščin posla med pravdnima strankama je treba upoštevati, da je trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvom izbire dobavitelja nosila tožeča stranka. Iz besedila splošnih pogojev v točki 2.1 namreč izhaja, da je dobavitelja in predmeta leasinga pred podpisom pogodbe izbral leasingojemalec, zato je tožeča stranka tista, ki mora dokazati nasprotno.

13. Po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj ugotovljeno dejstvo predhodnega poslovnega sodelovanja med toženo stranko in dobaviteljem, ne zadošča za zaključek, da je dobavitelja izbrala tožena stranka. Na navedeno ne vpliva način podpisa leasing pogodb (med dopustom tožeče stranke) in tudi ne podpis bianko primopredajnih zapisnikov, saj ne omogočata sklepanja na potek predhodne predsklenitvene faze posla, t.j. na izbiro dobavitelja s strani tožeče ali tožene stranke. Prav tako dejstvo, da je dobavitelj pripravil vso potrebno dokumentacijo za sestavo leasing pogodb, ne omogoča sklepanja, da je s tem izključen predhodni dogovor med tožečo stranko in njim v zvezi s podrobnostmi dobave vozila. Pritožba tožene stranke tako utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti v ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi z izbiro dobavitelja. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do izpovedi priče Ž. S., ki je izpovedala, da so se leasing pogodbe sklepale tako, da je prišlo pred sklenitvijo leasing pogodb do dogovora med dobaviteljem in jemalcem leasinga.

14. Ker je v obravnavanem primeru izostalo ugotavljanje dejansko pravnega sklopa vprašanj o naravi, vsebini in pomenu sklenjene kompenzacije z dne 27. 06. 2008, je dejansko stanje glede dejstva o izbiri dobavitelja nepopolno ugotovljeno. Ker je od pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v tej smeri posledično odvisen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neuporabi določb splošnih pogojev in odpadli kavzi leasing pogodb ter razvezi pogodb na temelju prvega odstavka 116. člena OZ, oziroma o neutemeljenosti odstopa od pogodbe s strani tožene stranke, sodišče druge stopnje ni opravilo pritožbene obravnave, temveč je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki, v drugem odstavku II. točke ter v III. in IV. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Če bi pritožbeno sodišče samo opravilo pritožbeno obravnavo in dejansko stanje na novo ugotavljalo ter na novih ugotovitvah zgradilo dokazno oceno, bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe, slednja pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pomembnejša od hitrosti postopka, ki jo je z ureditvijo po 355. členu ZPP zasledoval zakonodajalec.

15. Sodišče prve stopnje naj se v ponovljenem sojenju opredeli do navedb tožene stranke v zvezi s sklenjeno kompenzacijo, poslovno sodelovanje med toženo stranko in dobaviteljem naj presodi v razmerju do celotnega obsega poslovanja tožene stranke, pri tem pa naj upošteva pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, kot jih določa materialno pravo. V kolikor bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da kavza leasing pogodb zaradi neizdobave predmeta leasinga ni odpadla oziroma da izdobava predmeta leasinga ni bila obveznost tožene stranke (pač pa „zgolj“ financiranje nakupa leasing predmetov), naj nadalje presodi njene navedbe v zvezi z odstopom od leasing pogodb in posledično o utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na plačilo zapadlih in nezapadlih leasing obrokov, zmanjšanih za znesek kupnine iz prodaje predmetov leasinga po 19.14 točke splošnih pogojev k leasing pogodbam.

16. Ker je po razveljavitvi izpodbijane sodbe ostalo odprto vprašanje v zvezi z obstojem leasing pogodb, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo (tudi) drugi odstavek II. točke izreka izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na vračilo pologa po treh leasing pogodbah. Utemeljenost kondikcijskega zahtevka na vrnitev plačanega pologa je namreč odvisna od nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, ali so leasing pogodbe prenehale z razdrtjem po 116. členu OZ ali na temelju odstopa s strani tožene stranke. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da dejstvo plačila pologa s kompenzacijo (in ne z denarjem) ne utemeljuje zahtevka tožeče stranke na vrnitev „plačanega“. Upoštevati je namreč potrebno, da je s kompenzacijo prišlo do zaprtja terjatve tožene stranke do tožeče s premoženjskim ekvivalentom, t.j. zaprtja terjatve dobavitelja do tožene stranke (iz naslova zmanjšane kupnine za predmet leasing pogodb).

17. Glede na razveljavitev dela odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev v zadevi (tretji odstavek 165. člena ZPP).