Jedro

Tožeča stranka svoje izločitvene pravice ni nikoli utemeljevala na lastninski pravici, pač pa na pravici, da od tožene stranke, ki je uresničevala kot fiduciar lastninsko pravico na umetniških delih v lasti A.S, kot lastnice, doseže v svoje dobro razpolagalni pravni posel, potreben za prenos pravice, ki jo je izvrševala za lastnico tožena stranka.

Tožena stranka je v nasprotju z 9. členom notarskega zapisa tožeči stranki odrekla izročitev spornih umetniških del v neposredno posest, s čimer ji je tudi onemogočila pridobitev ročne zastave in možnost, da jih tožena stranka sama izvensodno proda zaradi poplačila svoje zavarovane terjatve.

Ob ugotovljenem dejstvu, da so bila umetniška dela v stečajnem postopku prodana za ceno 1.353,00 EUR, je tožeča stranka upravičena do plačila tega zneska, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo .

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni : - v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.353,00 EUR, pridobljenih s prodajo 10 umetniških del – umetniško delo akademskega slikarja M. J.: Osnutek za tapeto, 1999, akril, platno, 200 x 150 cm; - umetniško delo akademskega slikarja M. J.: Grafit, jedkanica, papir, 51 x 70 cm; - umetniško delo akademskega slikarja D. O.: Noir, 1993, akril, platno, 100 x 100 cm; - umetniško delo akademskega slikarja J. C.: Martin Krpan, 1990, mešana tehnika, papir, grafika, 100 x 70 cm; - umetniško delo M. A. V.: Hiša, 1995, barvni sitotisk, 100 x 70 cm; - umetniško delo T.: Brez naslova, 2000, akril, vezana plošča, 80 x 100 cm; - umetniško delo akademske slikarke M. G.: Ogenj in nemirna senca, 1998, akril, kolaž, 100 x 80 cm; - umetniško delo M. M.: Kompozicija, 1994, mešana tehnika, papir, 64 x 50 cm; - umetniško delo akademske slikarke V. S.: Triptih – Paris, 3 x 70 x 70 cm, barvni sitotisk; - umetniško delo akademskega slikarja D. P.: Katja s flavto, 51 x 70 cm, sitotisk, zmanjšano za stroške prodaje teh 10 del, v roku 15 dni.

- v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 385,70 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema odločbe, z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema odločbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 130,40 EUR, v roku 15 dni od prejema te odločbe, z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema odločbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.353,00 EUR, pridobljenih s prodajo 10 umetniških del, zmanjšanih za stroške prodaje teh 10 del. Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje sledi neutemeljenemu stališču tožene stranke, da je tožeča stranka na dan začetka stečajnega postopka imela pravico do plačila svoje terjatve iz umetniških del insolventnega dolžnika, ki pa jo je izgubila, ker ni pravočasno prijavila ločitvene pravice; in ker za uveljavitev izločitvene pravice kot nelastnica umetniških del ni imela podlage. Pri presoji neutemeljenosti tega stališča pritožbeno sodišče izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz notarskega zapisa SV 1143/07 (A2) izhaja, da je A.S. kot lastnica za dolg tožene stranke zastavila tožeči stranki 10 umetniških del ter iz nadaljnje vsebine tega zapisa, na katerega se je sklicevala tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela umetniška dela na dan začetka stečajnega postopka v neposredni posesti tožena stranka in da jih A. S. na podlagi svoje lastninske pravice ni izločala iz stečajne mase. Izločala jih je tožeča stranka, s prijavo vloženo po preteku roka za prijavo, vendar se o njeni izločitveni pravici stečajna upraviteljica ni izjavila. Zato je tožeča stranka vložila tožbo.

7. Izločitveni upnik je upnik, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja izločitveno pravico proti insolventnemu dolžniku (2. odstavek 22. člena ZFPPIPP). Če upnik zamudi rok za prijavo izločitvene pravice iz 1. odstavka 299. člena, izločitvena pravica preneha le v primeru, če upravitelj v skladu s tem zakonom proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (5. in 4. odstavek 299. člena ZFPPIPP), s tem, da lahko upnik zahteva, da se mu plača znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo.

8. Zakon ureja več vrst izločitvenih pravic (22. člen ZFPPIPP). Tožeča stranka svoje izločitvene pravice ni nikoli utemeljevala na lastninski pravici, pač pa na pravici, da od tožene stranke, ki je uresničevala kot fiduciar lastninsko pravico na umetniških delih v lasti A. S. kot lastnice, doseže v svoje dobro razpolagalni pravni posel, potreben za prenos pravice, ki jo je izvrševala za lastnico tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožena stranka na dan začetka stečajnega postopka v neposredni posesti 10 umetniških del. A. S. umetniških del do začetka stečajnega postopka ni vložila kot stvarni vložek v družbo, torej tožena stranka na njih ni izkazala zatrjevanega prenosa lastninske pravice. Z neprijavo izločitvene pravice pa se tudi ne šteje, da je s tem konkludentno prišlo do prenosa lastninske pravice na stečajnega dolžnika. V tem delu je zato sklepanje sodišča prve stopnje na prenos lastninske pravice na toženo stranko zmotno.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka najprej pozvala zastaviteljico, da ji izroči zastavljena umetniška dela v neposredno posest, ki pa se na poziv ni odzvala, nato pa je prijavila izločitveno pravico v stečajnem postopku nad toženo stranko, še preden je le ta zastavljene predmete v stečajnem postopku prodala. Za zahtevek na izročitev zastavljenih stvari po zapadlosti terjatve od tožene stranke je imela tožeča stranka podlago v določbi 9. člena zgoraj citiranega notarskega zapisa, ki se glasi: „Če dolžnik – zastavitelj ob zapadlosti ne poravna terjatve, morata skupaj z zastaviteljico izročiti zastavnemu upniku zastavljene premičnine v neposredno posest. Z izročitvijo zastavljenih premičnin v neposredno posest zastavnega upnika se pridobi zastavna pravica na premičnini (ročna zastava), pri kateri se dommneva obstoj sporazuma o izvensodni poravnavi. Če pa dolžnik in zastaviteljica ne izročita zastavnemu upniku zastavljenih premičnin, lahko zastavni upnik predlaga izvršbo za izročitev stvari ali izvršbo s prodajo.“

11. V obravnavanem primeru je tožena stranka v nasprotju z 9. členom notarskega zapisa tožeči stranki odrekla izročitev spornih umetniških del v neposredno posest, s čimer ji je tudi onemogočila pridobitev ročne zastave in možnost, da jih tožena stranka sama izvensodno proda zaradi poplačila svoje zavarovane terjatve. Po določbi prvega odstavka 167. člena SPZ se zastavni upnik in zastavitelj namreč lahko dogovorita z zastavno pogodbo, da se zastavljena premičnina lahko proda zunajsodno.

12. Neprijava ločitvene pravice v obravnavanem primeru nima nobene posledice. Če bi tožena stranka tožeči stranki izročila v neposredno posest zastavljene stvari, kar je imela tožeča stranka pravico uveljavljati od tožene stranke kot izločitvena upnica, bi lahko tožeča stranka svoje pravice zastavnega upnika na zastavljenih stvareh s prodajo le teh uveljavila sama zunajsodno (primerjaj s sklepom III Ips 52/2011 z dne 20.3.2012). Določba prvega odstavka 298. člena ZFPPIPP pove, da je treba ločitveno pravico glede terjatev iz 296. člena prijaviti v stečajnem postopku, če ni v drugem odstavku 281. člena ali v drugem odstavku 282. člena tega zakona drugače določeno. V drugem odstavku 282. člena je drugače določeno za ločitvene pravice, ki se (po drugih predpisih) lahko uveljavljajo zunajsodno.

13. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovljenem dejstvu, da so bila umetniška dela v stečajnem postopku prodana za ceno 1.353,00 EUR, je tožeča stranka upravičena do plačila tega zneska, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo (5. odstavek 299. člena ZFPPIPP). V delu, v katerem tožeča stranka opisno zmanjšuje zahtevek za stroške v zvezi s prodajo, sicer zahtevek po višini ni določen, je pa po oceni pritožbenega sodišča določljiv. Višino stroškov v zvezi s prodajo bo moralo glede na pravnomočno sodbo določiti sodišče v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so za določitev višine terjatve tožeče stranke materialnopravno odločilni stroški v zvezi s prodajo spornih umetniških del. Ali pa so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom in za uporabo premoženja za kritje ostalih stroškov stečajnega postopka v smislu 378. člena ZFPPIPP pa je stvar stečajnega, ne pa tega pravdnega postopka.

14. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (4. alineja 358. člena ZPP). Posledično je glede na dosežen uspeh odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeči stranki je priznalo priglašene stroške postopka na prvi stopnji ter pritožbene stroške (155. člen ZPP).