Jedro

Izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, zato se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu.Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL opr. št. 0000 VL 74781/2015 z dne 22. 6. 2015 obdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 829,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih relevantnih trditev. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 63/08-19 in sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 193/2008 izhaja, da se delavec ne more odpovedati pravici do odpravnine v času pred odpovedjo ali istočasno ob odpovedi. Tožniku je bila odpoved z dne 1. 10. 2010 vročena 4. 10. 2010, nato sta stranki tega dne sklenili sporazum, s katerim sta potrdili podajo in vročitev odpovedi ter se dogovorili za način in višino izplačila odpravnine. Gre za veljaven sporazum, sklenjen po vročeni odpovedi. Tožnik se ni odpovedal pravici do odpravnine, stranki sta se sporazumeli le glede višine odpravnine, po tem, ko je tožnik že pridobil pravico do odpravnine. Ustavno sodišče RS je odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravici, ki je še ni prejel, ne pa, da se ne sme odpovedati pravici, ki jo je že pridobil. Sodba se ne opredeli do ugovorov tožene stranke glede vprašanja istočasnosti. Sodišče je tožniku z izpodbijano sodbo odvzelo pravico razpolagati s svojim premoženjem. Sodišče je storilo postopkovno kršitev, ker ni zaslišalo strank in prič o tem, kako in kdaj se je sklenil sporazum. Posledično je napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženi stranki nikoli niso bile vročene priloge tožnika k njegovi drugi pripravljalni vlogi. Tožnik ni predložil verodostojne listine, ki naj bi bila podlaga za vložitev predloga za izvršbo, torej temelj ne obstaja. Tožena stranka tudi ni mogla priti s plačilom v zamudo. Sodišče bi moralo uporabiti 240. člen OZ. Ker zakonske zamudne obresti niso institut delovnega prava, se je tožnik obrestim lahko veljavno odpovedal. Sodba je v nasprotju s 33. in 67. členom Ustave RS, saj bi morala biti v zakonu izrecno določena prepoved odpovedati se pravici ali višini odpravnine, ter tudi v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi oziroma podredni zahtevek zavrne ali pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede tega spora, v katerem je ključno vprašanje, ali se lahko delavec po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga veljavno odpove delu odpravnine, do katere je sicer upravičen po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.).

7. V sporazumu med strankama z dne 4. 10. 2010 je bilo določeno, da se tožniku izplača nižja odpravnina od predpisane, in sicer v višini 4.447,29 EUR, da dospe v plačilo 18. 12. 2010 in da se tožnik znesku odpravnine v višini 4.173,74 EUR odpoveduje. Sodišče prve stopnje je tožniku neupoštevaje ta sporazum priznalo razliko med dne 19. 12. 2010 izplačano odpravnino v višini 4.447,29 EUR in pripadajočo odpravnino v višini 8.621,04 EUR, kar znaša 4.173,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010. 8. Izplačana odpravnina v višini 4.447,29 EUR pa ni bila zgolj predmet sporazuma z dne 4. 10. 2010, ampak je bila v tej višini določena tudi že v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 10. 2010. Četudi določitev višine odpravnine v odpovedi sama po sebi ne ustvarja učinkov, saj niti ne gre za predpisano sestavino odpovedi, pa okoliščina, da je bila odpravnina kasneje v sporazumu opredeljena v enaki višini kot predhodno v odpovedi, še dodatno kaže na tožnikov podrejeni položaj pri sklepanju sporazuma o znižanju odpravnine. Ravno delavčev položaj šibkejše stranke je bila tista ključna okoliščina, zaradi katere se je od izdaje odločbe Ustavnega sodišča Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 dalje v sodni praksi oblikovalo jasno stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank oziroma, da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu.

9. Tega stališča ne more spremeniti pritožbeno zavzemanje za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi), da torej stališče o nedopustni odpovedi odpravnini velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ne obstoji relevantna pravna podlaga. Ta pravna podlaga ni podana niti v 33. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ki določa pravico do zasebne lastnine, niti v 67. členu Ustave RS, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Na 2. člen Ustave RS (da je Republika Slovenija pravna in socialna država) pa se bolj smiselno kot pritožba sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko poudarja, da je namen odpravnine v zagotavljanju socialne varnosti delavcu ob prehodu v brezposelnost, kar pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ne bi bil uresničen.

10. Iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ne izhaja (enako velja za sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010), da je odločilni razlog za priznanje razlike odpravnine v istočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi odpravnini. Pri tem ne drži navedba tožene stranke, da v spornem primeru ni šlo za istočasnost, ker je bila tožniku 4. 10. 2010 najprej vročena odpoved, šele nato (istega dne) pa se je odpovedal delu odpravnine.

11. Neutemeljen je tudi predlog tožene stranke za zavrženje tožbe, ker naj izvršilni predlog ne bi temeljil na verodostojni listini. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog oziroma se ta obravnava kot tožba po pravilih pravdnega postopka, torej tudi na podlagi izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje glede tega ni kršilo pravil postopka, ker ni zaslišalo strank in prič o okoliščinah sklenitve sporazuma, saj ob materialnopravnem izhodišču, da se delavec odpravnini sploh ne more veljavno odpovedati, te okoliščine niso relevantne. Zato dokazovanje nasprotnega niti ni bilo potrebno. Tožnik k drugi pripravljalni ni priložil nobenih prilog, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da ji te listine niso bile vročene.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010. To je ustrezno določen datum zamude, saj gre za naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja in hkrati za dan delnega poplačila odpravnine s strani tožene stranke (378. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločitev v obrestnem delu napačna še posebej zato, ker zakonske zamudne obresti niso institut delovnega prava, da bi tudi zanje lahko veljalo stališče, da se jim tožnik ne more veljavno odpovedati. Poleg tega, da obresti delijo usodo glavnice, pa se tožnik s sporazumom obrestim sploh ni izrecno odpovedal, tako, da ta pritožbena navedba tožene stranke niti ni relevantna. Prav tako ni uporabljiva določba 240. člena OZ, na katero se sklicuje pritožba, ki določa, kdaj je dolžnik prost odgovornosti za škodo, kar pa ni predmet tega spora.

13. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, ki se glasi na znesek 4.173,75 EUR in na zakonske zamudne obresti od 19. 12. 2010 ter izvršilne stroške sodišče prve stopnje pravilno obdržalo v veljavi. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil odločilen za odločitev o pritožbi (155., 165. člen ZPP). Tožena stranka je na splošno sicer postavila zahtevek za povračilo pritožbenih stroškov postopka, ker pa jih ni določno priglasila, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.