Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa, Uprava uniformirane policije, je S. S. z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega za prekrške po četrtem odstavku 59. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je določil globo 417,29 EUR, po petem v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1, za katerega mu je določil globo 125,19 EUR, po tretjem v zvezi s sedmim odstavkom 59. člena ZVP-1, za katerega mu je določil globo 417,29 EUR, po petem v zvezi s tretjim odstavkom 33. člena ZVCP-1, za katerega mu je določil globo 50 EUR, ter po osmem v zvezi tretjim odstavkom 113. člena ZVCP-1, za katerega mu je določil globo 150 EUR, nato pa mu je izrekel enotno globo 1.259,77 EUR. Okrajno sodišče na Jesenicah je storilčevi zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku za prekrške po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1, petem v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1, tretjem v zvezi s sedmim odstavkom 59. člena ZVP-1 in osmem v zvezi tretjim odstavkom 113. člena ZVCP-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo. V ostalem je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da storilec ni dolžan plačati stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo kršen zakon.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče v sodbi ni navedlo razlogov za svojo odločitev in da ni zavzelo stališča do posameznih kršitev, navedenih v plačilnem nalogu, temveč je v celoti sledilo obdolženčevemu zagovoru. Vložnik navaja, da sodišče ni navedlo ocene, zakaj ni dokazano, da je obdolženec storil posamezen prekršek, konkretno, na podlagi česa je v zvezi z njegovim subjektivnim odnosom do prekrška ocenilo, da pri vožnji ni zaznal, da delovna zavora deluje le z 31 % polne zmogljivosti, da je ročna zavora odtrgana, da ne deluje signal pri vzvratni vožnji, da ima vozilo napake v krmilnem mehanizmu, da je vetrobransko steklo počeno in da je na vozilu dodatno desno ogledalo, ki ne ustreza novim predpisom. Po vložnikovem zatrjevanju sodišče ni zavzelo stališča do navedenih kršitev, saj ni ocenilo, ali bi povprečen voznik pri vožnji moral opaziti te pomanjkljivosti, niti ni ugotavljalo, koliko posamezne pomanjkljivosti na vozilu odstopajo od normalnega stanja. Sodišče tudi ni podalo konkretnih opisov očitanih prekrškov, temveč je v izreku sodbe zgolj citiralo člene ZVCP-1. Nadalje vložnik zatrjuje, da v spisu ni izjave o ustreznosti vozila, ki jo je izdala R. iz M., in listine o homologaciji žarometa, ki bi dokazovali ustreznost vozila in žarometov, zato trditve sodišča ni mogoče preizkusiti. Sodišče je po vložnikovem mnenju nekritično in brez dodatnih poizvedb sledilo obdolženčevemu zagovoru.

5. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi.

6. Sodišče je na podlagi storilčevega zagovora, podanega v zahtevi za sodno varstvo in na zaslišanju pred sodiščem, ter na podlagi Potrdila o opravljenem preizkusu tehnične brezhibnosti vozil za vožnjo po cesti SLO 9017412 z dne 25. 3. 2009 družbe A. d. o. o., fotografij vozila, izjave o ustreznosti vozila B 2019943 z dne 28. 5. 2003, ki jo je izdala R., listine v vozilu U 030045 05 pod kodo LG1 in fotografij vozila, dejansko stanje ugotovilo drugače kot prekrškovni organ in zaključilo, da prekrški, glede katerih je postopek ustavilo, niso dokazani. Ob tem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je nenavadno, da je sodišče oprlo svojo odločitev na dejansko stanje, ki je obstajalo na dan prej, preden naj bi storilec storil očitane prekrške. Vložnik z navajanjem, da izpodbijana sodba nima razlogov o storilčevem zaznavanju zgoraj naštetih pomanjkljivosti vozila, izhaja iz dejanskih ugotovitev prekrškovnega organa, torej iz dejanskega stanja, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Z navajanjem, da je sodišče nekritično sledilo obdolženčevemu zagovoru, vložnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, iz tega razloga pa zahteve prav tako ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Nedovoljeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vložnik uveljavlja z navajanjem, da izjave o ustreznosti vozila B 2019943 z dne 28. 5. 2003, ki jo je izdala R., in listine v vozilu U 030045 05 pod kodo LG1 ni v sodnem spisu. Očitane pomanjkljivosti ni mogoče pravno opredeliti kot odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov o odločilnih dejstvih. Obstoj omenjenih listin je sodišče ugotovilo na podlagi storilčevega zagovora, da se izjava o ustreznosti vozila nahaja v prometnem dovoljenju, listina o ustreznosti žarometov pa v vozilu samem, in ob tem zaključilo, da očitana prekrška storilcu nista dokazana. Končno vložnik ne more uspeti niti z navajanjem, da bi moralo sodišče zaslišati in soočiti osebi, ki sta opravili predhodni in izredni tehnični pregled, pridobiti mnenje Inšpektorata MNZ in ugotoviti, ali je storilec moral in mogel vedeti za tehnične pomanjkljivosti vozila. Namreč, vložnik tudi v tem delu uveljavlja nedovoljeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zatrjevanju vložnika, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker so v izreku sodbe citirani samo členi ZVCP-1, ni mogoče pritrditi. Po določbi tretjega odstavka 135. člena ZP-1 mora izrek sodbe o prekršku obsegati obdolženčeve osebne podatke oziroma podatke o obdolženi pravni osebi, in izrek, da je obdolženec odgovoren za prekršek, ter podatke iz 138. člena ZP-1, oziroma izrek, da se postopek zoper obdolženca ustavi, ter podatke iz 136. člena ZP-1. Po pregledu izreka izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe zadostil pogojem iz tretjega odstavka 135. člena ZP-1, saj so v njem navedeni prekrški, glede katerih je sodišče postopek zoper obdolženca ustavilo, ter razlog za ustavitev postopka iz 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Zgolj s trditvijo, da bi moral izrek obsegati tudi opise prekrškov, glede katerih je bil postopek ustavljen, pa vložnik ne zadosti kriteriju obrazloženosti zahteve iz prvega odstavka 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, zato se Vrhovno sodišče do tega očitka ni moglo opredeliti.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku oziroma je zahteva vložena iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.