Jedro

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da ZDR-1 v določbi prvega odstavka 161. člena določa, da je delavec, ki ni v delovnem razmerju celotno koledarsko leto, upravičen zgolj do sorazmernega letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, v zvezi s tem pa ima pravico do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Stališče, ki ga v obširnih pritožbenih navedbah zastopa pritožnik, da se sorazmerni del letnega dopusta in v zvezi s tem regresa izračunava z upoštevanjem dopolnjenih mesecev zaposlitve, torej da je za najmanjšo enoto treba upoštevati celotni mesec zaposlitve, ne pa pravilo sorazmernosti uporabiti tudi za mesec, v katerem delavec ni zaposlen celotni mesec lahko namreč npr. pri zamenjavi delodajalcev privede do tega, da delavec, ki je na ravni celotnega koledarskega leta dejansko delal celo leto, ne bi imel pravice do celotnega dopusta in regresa. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi ob zakonski ureditvi, ko ZDR-1 v zvezi z letnim dopustom in regresom sledi t.i. pravilu sorazmernosti pri izračunu deleža letnega dopusta oz. regresa, pravilno da se to pravilo uporabi v celoti, torej tudi, da se izračuna sorazmerni del letnega dopusta za mesec, v katerem delavec ni zaposlen v celoti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 60,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota X. je storilcu A. A. s.p. zaradi prekrška po 25. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) 9. 12. 2021 izdal plačilni nalog, s katerim mu je izrekel globo 3.000,00 EUR.

2.Zoper plačilni nalog je zagovornik storilca podal zahtevo za sodno varstvo, kateri je sodišče z izpodbijano sodbo po dopolnjenem dokaznem postopku delno ugodilo in je plačilni nalog v odločitvi o globi spremenilo tako, da je storilcu ob uporabi določbe šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) namesto globe 3.000,00 EUR izreklo globo 300,00 EUR, sicer pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

3.Zoper navedeno sodbo vlaga zagovornik storilca pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V bistvenem uveljavlja navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je materialno pravo napačno uporabljeno, ker je storilec ravnal skladno z določbo prvega odstavka 161. člena ZDR-1, ki se nanaša na polno obdobje meseca dni, zato delavec, ki pri delodajalcu ni zaposlen cel mesec, v času take zaposlitve nima pravice ne do letnega dopusta in ne do regresa. Drugačno stališče, ki je zavzeto v izpodbijani sodbi pritožba označuje za arbitrarno, zaključek sodišča, da sodna praksa ponuja različne rešitve in da tudi pravna teorija ni enotna pa predstavlja nedopustno puhlico, saj sodišče ne navede konkretnega judikata, s člankom, ki je bil izpostavljen v zahtevi za sodno varstvo in izraža identično stališče o računanju sorazmernega dela regresa kot storilec, pa se sodišče sploh ne ukvarja.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Prekršek po 25. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 stori delodajalec - samostojni podjetnik posameznik, če delavcu ne izplača regresa v skladu s 131. členom tega zakona, ki v določbi četrtega odstavka določa, da če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa.

6.Dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje in prekrškovnega organa, da storilec delavcema B. B. in C. C. ni izplačal sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020, in sicer delavcu B. B. za čas od 1. 1. 2020 do 21. 1. 2020, delavcu C. C. pa za čas od 2. 6. 2020 do konca junija 2020, pritožba ne oporeka (slednje tudi ni bilo oporekano v zahtevi za sodno varstvo).

7.6. Neutemeljene so pritožbene navedbe v katerih pritožnik navaja, da je stališče sodišča (in prekrškovnega organa), da so v opisanem ravnanju storilca podani elementi obravnavanega prekrška, nevzdržno arbitrarno.

8.Sodba sodišča je arbitrarna, in s tem pomeni kršitev 22. člena Ustave, kadar je očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve1 . Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ima razumno pravno obrazložitev. Sodišče v njeni obrazložitvi navaja podrobne, določne in razumljive razloge, zakaj delavcu v mesecu, ko je zaposlen le del meseca in ne cel mesec, pripada pravica do sorazmernega dela 1/12 letnega dopusta za vsak začeti mesec zaposlitve, sorazmerno število dni, ko je v takem mesecu zaposlen, v zvezi s tem pa pravico do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1, 161. člen ZDR-1). S temi razlogi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev.

9.Pritrditi je pritožbenim navedbam, da ZDR-1 v določbi prvega odstavka 161. člena določa, da je delavec, ki ni v delovnem razmerju celotno koledarsko leto, upravičen zgolj do sorazmernega letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, v zvezi s tem pa ima pravico do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Stališče, ki ga v obširnih pritožbenih navedbah zastopa pritožnik, da se sorazmerni del letnega dopusta in v zvezi s tem regresa izračunava z upoštevanjem dopolnjenih mesecev zaposlitve, torej da je za najmanjšo enoto treba upoštevati celotni mesec zaposlitve, ne pa pravilo sorazmernosti uporabiti tudi za mesec, v katerem delavec ni zaposlen celotni mesec lahko namreč npr. pri zamenjavi delodajalcev privede do tega, da delavec, ki je na ravni celotnega koledarskega leta dejansko delal celo leto, ne bi imel pravice do celotnega dopusta in regresa. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi ob zakonski ureditvi, ko ZDR-1 v zvezi z letnim dopustom in regresom sledi t.i. pravilu sorazmernosti pri izračunu deleža letnega dopusta oz. regresa, pravilno da se to pravilo uporabi v celoti, torej tudi, da se izračuna sorazmerni del letnega dopusta za mesec, v katerem delavec ni zaposlen v celoti.

10.V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče, ko navaja da v primeru kot je obravnavani, sodna praksa in teorija ni enotna, ne navaja nobenih virov in judikatov ter izpostavlja članek mag. Nine Scortegagna Kavčnik, pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje literature in judikatov res ne navaja, kar pa ne predstavlja nerazumljivosti razlogov sodbe niti arbitrarnega odločanja. Članek, ki ga pritožba izpostavlja in je priložen zahtevi za sodno varstvo, je bil objavljen leta 2016, medtem ko novejši članki prav tako objavljeni na spletu (npr. Lilijana Obradovič, specialistka za delovno pravo, Letni dopust, z dne 13. 2. 2019, Irena Kamenščak, davčna in pravna svetovalka, Izračunavanje sorazmernega dela letnega dopusta in izplačilo regresa, z dne 30. 6. 2020) izpostavljajo prav to kar navaja sodišče prve stopnje, namreč da se pojavljajo različna mnenja in stališča glede pravila sorazmernosti v primeru, ko delavec ni zaposlen celoten mesec.

11.Glede na obrazloženo, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1) ni ugotovilo kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1), posledično ob takšni odločitvi pa je sklenilo, da je storilec dolžan plačati sodno kot strošek pritožbenega postopka, ki odmerjena po tarifni številki 8132 Zakona o sodnih taksah v zvezi z opombo 8.2 znaša 60,00 EUR.

-------------------------------

1Glej komentar Ustave Republike Slovenije, 2011, k členu 22.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 25, 131, 131/4, 161, 161/1, 217, 217/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 156, 159, 163, 163/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.